Mladi imajo prav: prehransko okolje oblikuje izbire

Kakšni so problemi pri dostopnosti zdrave prehrane mladih?

»Iskreno? Težko je jesti zdravo kot študentka. Ko imaš omejen proračun in malo časa, je najlažje poseči po najcenejši, a najmanj zdravi opciji. In potem nas še oglasi prepričujejo, da je to čisto normalno. Jaz si želim okolja, kjer je zdrava izbira dostopna, ne pa dražja in redkejša.«

Kot član Strateškaga sveta za prehrano pri predsedniku vlade in predstavnik Etri skupine, se že več let ukvarjam z vprašanji zdravja, prehrane in trajnosti, zato pozdravljam, da se je pobudi za bolj zdravo prehrano pridružil tudi Unicef in da so mladi v okviru kampanje Fix my food oblikovali zanimive predloge. 

Tudi v Etri skupini opozarjamo, da so ključni problemi pri zagotavljanju dostopne in zdrave prehrane mladih predvsem:

• visoka cena zdravih in kakovostnih obrokov,
• velika dostopnost in agresivno oglaševanje prehransko manj ustreznih izdelkov,
• nezadostno usklajene in premalo zavezujoče prehranske smernice,
• pomanjkanje sistemskih spodbud za ponudnike zdrave prehrane.

Kje in kako bi morali začeti, da bi izboljšali prehranjevanje mladih?

»Na papirju so študentski boni odlična socialna podpora, v praksi pa vse manj izpolnjujejo svoj namen. Doplačila rastejo, subvencija ne sledi cenam, poleg tega pa hrana pogosto ni uravnotežena. Študenti si želimo kakovostnih obrokov, ne najcenejših rešitev. Težava so tudi odpiralne ure – številni ponudniki ne obratujejo takrat, ko imamo predavanja ali vaje. Boni bi morali biti realna pomoč, ne kompromis med ceno, kakovostjo in dostopnostjo.«

Če moramo izpostaviti en ukrep, ki bi lahko hitro prinesel vidne in merljive rezultate, je to prenova meril za ponudnike v sistemu subvencionirane študentske prehrane. To je tudi jasna zahteva mladih. Hkrati pa bi posodobljen sistem študentskih bonov lahko postal tudi dober zgled za urejanje prehrane tudi v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah.

Kako popraviti “pravila igre” pri študentskih bonih?

Rešitev vidimo v pristopu »dveh rok«, ki združuje dve dopolnjujoči se strategiji:

1. Zaostriti merila, ki imajo največji vpliv na zdravje.
2. Sprostiti administrativna pravila, ki ne vplivajo na kakovost prehrane

Kako zagotoviti, da javna sredstva spodbujajo bolj zdravo prehrano?

Da bi spremembe res zaživele, bi morala država uvesti zavezujoče smernice za ponudnike prehrane, ki bi veljale za vsak subvencioniran obrok. Čeprav je danes večina obrokov lahko bolj zdravih, imajo študenti še vedno možnost vsakodnevno izbirati tudi manj zdrave, a bolj privlačno oglaševane jedi. Občasna izbira manj zdrave hrane ni sporna, vendar takšni obroki ne bi smeli biti subvencionirani – podobno kot subvencije ne veljajo za alkohol.

Slika: Mladi lahko v anketi, ki poteka v okviru Unicefove kampanije Fix my food lahko izrazijo svoje mnenje. Na vprašanje o tem, kaj lahko na tem področju naredi država odgovarjajo: prava deklaracija, ne vem, bolj zdrava hrana, cenejša kvalitetna hrana.

»Ker si večinoma kuham sama, res berem deklaracije – in iskreno, pogosto so zavajajoče. Na prvi pogled izdelek deluje ‘fit’ ali ‘brez dodanega sladkorja’, potem pa v drobnem tisku odkriješ kup nadomestkov in dodatkov. Označevanje bi moralo biti jasno, pregledno in pošteno. Kot potrošnica imam pravico vedeti, kaj dejansko jem – ne pa ugibati med vrsticami.«

Kaj bi moralo postati standard in ne le priporočilo:

• vsak subvencioniran obrok mora vsebovati konkretno porcijo zelenjave,
• redno vključevanje stročnic in polnozrnatih žit,
• omejevanje količine ocvrtih jedi in hranilno revne hitre hrane,
• višja vsebnost vlaknin v posameznem obroku 
• nižja vsebnost nasičenih maščob.

Minimalna vsebnost prehranskih vlaknin v vsakem subvencioniranem obroku naj bo vsaj 1,5-krat višja od povprečne ciljne vrednosti, maksimalna vsebnost nasičenih maščob pa vsaj 1,5-krat nižja od energijske vrednosti celodnevne prehrane. 

S tem upoštevamo, da študentke in študenti poleg subvencioniranega toplega obroka pogosto posegajo tudi po manj zdravih prigrizkih.

Katere zahteve v sistemu bi bilo smiselno poenostaviti ali odpraviti?

Hkrati bi bilo potrebno sprostiti zahteve, ki ne vplivajo na kakovost prehrane, kot so na primer:

• število različnih menijev na teden in formalna večhodnost obrokov,
• razdelitev na tople in hladne jedilnike,
• prepoved zamrznjenih obrokov.

V praksi namreč ena sama dobro sestavljena jed – kot sta enolončnica ali »bowl« z veliko zelenjave, stročnic in polnozrnatih žit – pogosto ponudi več hranil kot navidezno raznolik večhodni meni, ki je energijsko bogat, a hranilno reven. 

Prav tako so pravilno zamrznjeni in pogreti obroki lahko kakovostnejši in varnejši od jedi, ki več ur stojijo v toplotnih vitrinah.

Kateri problem še ostaja pri študentskih bonih?

Sistem študentskih bonov najbolj koristi študentkam in študentom, ki redno jedo v gostinskih lokalih. Veliko študentk in študentov pa si hrano pripravlja doma – pogosto zato, ker je to ceneje, bolj zdravo ali preprosto bolj izvedljivo.  Študentke in študenti, ki so socialno ogroženi ali imajo različne prehramben diete (npr. zaradi celiakije), subvencije ponudbe pogosto sploh ne morejo koristiti. 

Smiselno bi bilo razmisliti o razširitvi podpore tudi nanje, na primer z možnostjo sofinanciranja nakupa zdravih živil in s programi, ki pomagajo pri hitri in cenovno dostopni pripravi obrokov.

Za konec: mladi so povedali svoje – na potezi je država

Mladi so jasno opozorili, da »ceno slabega prehranskega okolja plačujemo mi«. Zdaj je na vrsti država, da na te pozive odgovori z dejanji, ne le z lepimi besedami. 

Zdrava prehrana mladih ni le osebna odločitev, je sistemski izziv. Če želimo, da je zdrava izbira tudi najlažja izbira, moramo najprej urediti sisteme, ki vsak dan vplivajo na to, kaj jemo –  spremeniti moramo ponudbo v trgovinah, šolah in v sistemu študentskih bonov.