Mnogo ljudi je prepričanih, da je prijaznost največja odlika, ki pomeni dobre manire, odprtost in duhovno zrelost. Nekateri ostajajo prijazni tudi takrat, ko so ljudje do njih nevljudni, grobi in celo nesramni. Počutijo se, kot da so “nad tem nivojem”.
Tudi v primerih, če kdo spregleda njihove zasluge, jih razvrednoti, presliši ali izbriše iz zgodbe, ostajajo prijazni.
Poznate koga ali ste morda med njimi? Morda vam bodo te informacije pomagale prepoznati način odziva na neprijetne in izzivajoče okoliščine, v katerih bi, če ne bi bil to vaš preživetveni mehanizem, odreagirali drugače.
Včasih prijaznost nima veliko skupnega z izbiro. Včasih je to zgolj način, kako telo ohranja občutek varnosti.
Mnogi se bodo prepoznali v vzorcu: v odnosih dajejo veliko, podpirajo druge, verjamejo vanje, jih spodbujajo – a sčasoma ugotovijo, da sami ostajajo nevidni. Ko se srečajo z nekom, ki jih je nekoč razvrednotil, se odzovejo z nasmehom, toplino, klepetom. Ne zato, ker bi bilo vse v redu – ampak ker je to znan, avtomatski odziv.
Še posebno so ti odzivi močni, ko ljudje pridejo v stik z avtoriteto, npr. pri zdravniku, šefu, uradniku ipd.
Prijaznost kot preživitvena strategija
Ob odzivih boj, beg in zamrznitev se vse pogosteje omenja četrti preživitveni odziv: prilagoditev (fawn).
Gre za odziv, pri katerem se človek nezavedno prilagodi, ugaja, pomirja in ohranja stike z drugimi, tudi če je to v lastno škodo.
Prijaznost ni vedno zavestna odločitev ali značajska lastnost. Lahko je pogojni način delovanje telesa in živčnega sistema, ki se je nekoč naučil, da je stik varnejši od meje in da biti prijazen zmanjša tveganje za konflikt, zavrnitev ali izgubo odnosa. Telo si to zapomni.
Tudi to ni slabost, značajska napaka ali pomanjkanje samozavesti. Gre za naučen odziv, ki je imel v nekem obdobju življenja svoj namen. Na primer v otroštvu, ko smo bili popolnoma odvisni od staršev, smo morali najti način, kako bomo dovolj “dobri”, da nas bodo “imeli radi” in za nas poskrbeli.
Ko odrastemo, tak način odziva ni več potreben, saj lahko zase poskrbimo sami. Na žalost pa takšen odziv ostaja zapisan v telesu in živčnem sistemu ter ga ni lahko opustiti.
Veliko ljudi ta način odziv prepozna šele, ko ga vidi opisanega pri nekom drugem:
“Vedno se trudim. Res se. Pazim, kaj rečem, kako povem, da koga ne prizadenem. Hitro se opravičim, tudi če včasih nisem čisto prepričana, da sem naredila kaj narobe. Raje se ugriznem v jezik, kot da bi koga spravila v slabo voljo. Vedno sem prijazna, razumevajoča in na voljo.
Anonimna uporabnica foruma Med.Over.Net
Ampak vedno pogosteje imam občutek, da mojega truda nihče ne vidi in ne ceni. Kot da se pričakuje, da bom vedno takšna – PRIJAZNA! in da je to samoumevno. Drugi so lahko slabe volje, se razjezijo, postavijo meje, gredo stran ali pa se ne oglasijo na telefon, jaz pa se še bolj trudim. A sem jaz čudna?”
Ko razvrednotenje postane normalno
Človek se na takšno dinamiko živčnega sistema in telesa navadi. Prilagajanje za vsako ceno, blaženje ali preprečevanje konfliktov, zmanjševanje lastnih potreb, samo-poniževanje, razvrednotenje, nevidnost ali enostranske odnose lahko začne doživljati kot nekaj običajnega.
V takšnih primerih prijaznost ni več znak topline, ampak neprepoznan preživitveni nagon, refleks in avtomatizem. Postane način, kako človek vstopa v odnose – nekaj, kar ponavlja, tudi ko ve, da mu škodi.
Zato se lahko zgodi, da ob srečanju z osebo, ki ga je včeraj žalila ali izkoristila, odreagira prijazno, čeprav si to drugi ne zasluži in to tudi ni zrela človeška reakcija.
Zakaj nasvet “samo postavi mejo” pogosto ne deluje
Veliko nasvetov o mejah zgreši bistvo: meje niso zgolj razumska odločitev. Če je živčni sistem v preživitvenem načinu, telo mejo zazna kot nevarnost. Dokler je sistem na avtopilotu, bo človek nezavedno raje izbral stik (odnos, čeprav je slab) kot da bi postavil mejo in se s tem postavil zase. Njegove poskuse postavljanja zase in postavljanja meja pogosto doživlja zmešane z občutki krivde, tesnobe ali strahu pred zavrnitvijo, konfliktom ali izgubo odnosa.
Tu si lahko pomagamo z različnimi oblikami regulacija telesa – ne kot tehniko za “umirjanje”, temveč kot proces, v katerem se živčni sistem trenira in telo postopoma nauči, da je tudi postavljanje meja lahko varno.
Od refleksa k svobodni izbiri
Učenje telesne in čustvene regulacije je proces. Podoben treningu: sprva neprijeten in naporen, a sčasoma prinese spremembo, ki je ključna – več prostora tolerance in sposobnosti, da začutimo svoje meje.
Cilj tega ni, da prenehamo biti prijazni, ampak da prijaznost ne bo več refleks, pač pa zavestna odločitev.
Ko telo ne bo več ujeto v preživitveni način, se prijaznost in empatija ne bosta izgubili – postali bosta stvar svobodne izbire.
Kako do čustvene regulacije?
Več o tem lahko preberete v spodaj priporočenih člankih ter na tematskih straneh Psihična odpornost in Travma. Pri nekaterih lahko pomagajo tudi preproste oblike samopomirjanja, kot so dihalne vaje ali meditacija.
Kadar pa stiske vztrajajo ali se telesni odzivi znova in znova sprožajo mimo naše volje, je ena od možnosti tudi pomoč strokovnjaka. Psihoterapevtsko delo lahko – poleg pogovora – vključuje tudi učenje regulacije živčnega sistema, kar omogoča postopno večjo izbiro v odnosih in do sebe.



