Kako sem prenehal kaditi

Moja vojna s cigaretami je bila epopeja: veliko sijajnih zmag, uničujočih porazov, prehodnih umikov in ponovnih ofenziv.
 

Začetek je bil miren: v naši družini je vladala abstinenca od nikotina in alkohola, oče je bil navdušen sokol, ki nas je vodil po hribih, stran od smradu cigaretnega dima. Po ustnem izročilu je bil še hujši moj ded, ki je menda izjavljal: “Vsaka ženska, ki kadi, je kurba.” Imel je srečo, da takrat ni izhajala revija Ona. 

V srednji šoli so nekateri hodili kadit med odmori na stranišče, niso pa imeli veliko posnemalcev. Za hec smo včasih ob ognju prižgali srobot, naša zabava pa je bil šport v vseh oblikah: med dvema ognjema, tenis z lesenimi loparji na šolskem dvorišču, nogomet, koza klamf, šah, namizni nogomet, dirke s kolesom, smučanje po gričih v okolici Ljubljane, ruvanje v šoli, hoja v hribe, prvi poskusi alpinizma.

Fakulteta je bila kar celodnevno delo, namesto atletskega treninga so bile na medicini vse popoldneve vaje iz številnih predmetov, predvsem anatomije.

Napolnjeni smo bili s hlapi formalina, kadilo se je nekoliko več kot v srednji šoli, vendar so se me cigarete ogibale. Malo sem poskusil proti koncu študija, zares pa sem pričel kaditi pri vojakih, že kot zdravnik. Imel sem 25 let in grozovito sem trpel med političnimi urami. Takrat sem zavidal kolegom, ki so imeli pred seboj vsaj eno svetlo točko: odmor s cigareto, pred menoj pa je bil en sam neskončno dolg siv dolgčas. Sposodil sem si cigareto, enkrat, trikrat, potem pa jih je bilo treba kupiti. Namen je bil dober – ne bom kadil, samo kolegom bom vrnil sposojene cigarete. Neumnost, samoprevara, čez slab mesec sem že pošteno vlekel cigareto za cigareto.

V tistih letih (1960-1970) je kadila večina slovenskih zdravnikov. Na jutranjih zdravniških sestankih Interne klinike v Ljubljani je bil zrak kar gost od cigaretnega dima. Poznali smo že povezave med kajenjem in pljučnim rakom, vendar sem logično sklepal, da bom pač verjetneje umrl za kakšnim drugim rakom, morda na debelem črevesju, če se bom uspešno izognil pljučnemu.

Drugače je bilo v Združenih državah Amerike, kjer sem se izpopolnjeval v letih 1970-1971.

Med odmorom kardiološkega strokovnega srečanja v Los Angelesu, na katerem je bilo več sto zdravnikov, sem na hodniku prižgal cigareto. S srečnim in zarotniškim smehljajem se mi je približal neznan udeleženec: “Tako sem vesel, da sem našel še koga, ki kadi, meni je preveč nerodno, da bi vlekel sam!” V taki klimi sem skušal prenehati s cigaretami in sem poskusil s pipo. Popoln neuspeh – kmalu sem kadil skoraj hkrati pipo in cigarete.

V sedemdesetih letih smo dežurali nečloveško dolgo: v bolnišnico si prišel v soboto zjutraj, iz nje pa v ponedeljek pozno popoldne.

Med eno od takih epizod sem popil vsaj liter prave kave in uničil okoli 40 cigaret. Prvo nedeljo v novembru 1974 je bilo krasno vreme, veliko sveže zapadlega snega in malo smučarjev na Krvavcu. Naredil sem vsaj trideset voženj z žičnico in drugo jutro sem šel precej utrujen dežurat na internistično prvo pomoč. Takrat in danes je bilo to resnično neprekinjeno resno delo s hudo prizadetimi bolniki. Tisti ponedeljek sem med kratkimi odmori popil še več kave in pokadil še več kot navadno. Posledice so bile hude: zavijalo me je po trebuhu in po dežurstvu sem bil kar onemogel. Ugotovili so mi štiri ulkuse v želodcu in začetnem delu dvanajstnika. Seveda je to pomenilo prekinitev kajenja.

Čez eno leto sem vodil odpravo obetavnih slovenskih alpinistov na Kavkaz in bil povsem zdrav. Ob koncu odprave mi je padel kamen s srca – nič se nam ni zgodilo in splezane so bile dobre smeri. Za nagrado sem pokadil nekaj cigaret in se ves mesec ukvarjal s kompleksom, češ pa si popustil. 

Dejansko sem znova začel kaditi v februarju 1977. V tem letu sem prvič opazil razliko v zmogljivosti med kadilcem in nekadilcem. Moj tekmec v krosu na sindikalnih igrah Kliničnega centra je bil kolega psihiater Frančišek. Kot nekadilec sem ga leta 1976 prehitel, kot kadilec v letih 1977 in 1978 pa sem bil za Frančiška preslab tekač. Zaradi odprave v Ande sem leta 1979 nabiral kondicijo, dodatno pa še po vrnitvi z andskih vrhov zaradi nameravanega tradicionalnega spopada s Frančiškom. Tekmo sem dobil v silno izčrpajočem in spektakularnem finišu – seveda sem poleg treninga še vedno kadil.

Leto 1980 je bilo prelomno. Začel sem redno trenirati tek in kmalu dosegel velik napredek v zmogljivosti ter nepričakovano psihično sprostitev. Osmega avgusta tega leta sem spet prenehal kaditi in tekaški rezultati so se mi skokovito popravili: kar za 10 % sem bil hitrejši. Užival sem v teku in v življenju brez cigaret in marca 1981 sem odšel kot zdravnik jugoslovanske himalajske odprave pod nepremagano ogromno južno steno Lhotseja. Tam sem prebil v mrazu in v precejšnji napetosti na višini 5300 m kar dva meseca in po srečni vrnitvi v dolino sem skupaj z alpinističnima legendama Nejcem Zaplotnikom in Stipetom Božičem znova segel po cigaretah.

Tedaj sem kajenje obravnaval zelo resno, osmi avgust sem proglasil za dan boja proti nikotinu, in tako sem po dobrih dveh mesecih še enkrat prenehal kaditi. In glej: rezultati na teku so se znova popravili za 10 %! Pri teku sem izredno užival, težavno delo v službi sem z lahkoto prenašal.

Vendar se v življenju vse rado obrne na slabše. Kolenska sklepa sem imel v prejšnjih obdobjih večkrat poškodovana: zdrs v hribih, padci pri smučanju, ostri spopadi na nogometnem polju, korenine na trimski stezi – vse to je ob resnem tekaškem treningu terjalo svoj davek. Nenadoma sem začutil v kolenu take bolečine, da sem moral prekiniti s tekom. To je povzročilo resne posledice tudi v mojem odnosu do okolice. Vse se je obrnilo na slabše in znova sem pričel kaditi. To mi seveda ni moglo pomagati pri življenjskih težavah. Samo v službi je bilo še normalno, v zasebnem življenju pa nič več. Po dveh letih sem sklenil: če bom lahko prenehal kaditi, bom vsaj na enem pomembnem področju lahko dokazal svojo voljo in dosegel nesporen uspeh.

Odločilni dan je prišel mimogrede, nehote, po naključju. 30. julij 1986 je bil povsem jasen in vroč dan. Nameril sem se na daljšo kolesarsko vožnjo: iz Ljubljane čez Vodice, Kamnik in Črnivec v Gornji Grad in nazaj. Zjutraj sem vstal malo bolj pozno in zato nisem pokadil običajne cigarete. V Gornjem Gradu mi je bilo že izredno vroče, pričakoval sem težak povratek čez hribe, zato sem pil samo radensko in sokove. Nobene cigarete. Na povratku sem bil kar precej izsušen in le s težavo sem se privlekel do doma. Tam sem kar padel v posteljo. Nobene cigarete.

Zjutraj sem z zadovoljstvom ugotovil: glej, glej, saj že ves dan ne kadiš! Precej dodatne volje je bilo še potrebno in nikoli več nisem dal v usta karkoli, kar bi lahko imelo kakršnokoli povezavo s nikotinom. Nobenih cigar, ki so mi jih ponujali na koncu slavnostnih večerij, nobenega dima “za šalo”.

Ostal sem potencialni kadilec. Ko sem kadil, sem kadil veliko, do štirideset cigaret na dan. In strastno. Zato sem bil izredno previden in sedaj sem zadovoljen, ker že 16 let ne kadim.

Kajenje predstavlja prehodno in kratko zadovoljstvo, posledice so hude. Ne bi govoril o možnosti pljučnega raka in kroničnega bronhitisa, to je že zelo znano. Ko sem postal nekadilec, sem takoj na sebi opazil nekaj pomembnih sprememb. Poleg izredne spremembe na boljše v telesni zmogljivosti, se je prenehal skoraj neprekinjen prehlad pozimi, s stalnim izcedkom iz nosu. Nekaj let sem dobival zelo hude glavobole, ki sem jih spoznal kot migreno. Po prenehanju kajenja so takoj in za vedno izginili. Zjutraj sem s težavo vstajal, kot bi imel hudega mačka. Nič več po slovesu od nikotina – jutra so postala lep in vesel del dneva.

Kaj naj bi bil nauk te zgodbe? V najtežjih življenjskih trenutkih, ko misliš, da ti gre vse po zlu, je mogoč velik uspeh. To je zmaga nad samim seboj, ki ti znova vlije samozavest in polepša dan in dneve, ki sledijo. Zato je življenska kriza lepa priložnost, da prav takrat prenehaš kaditi.

prof. dr. Matija Horvat, dr. med., višji svetnik, Klinični center Ljubljana