Povzetek v treh točkah
- Zavedanje, da je naš čas omejen, lahko spremeni pogled na življenje, odnose in vsakodnevne odločitve.
- Namesto obžalovanja preteklih odločitev se lahko osredotočimo na to, kaj lahko spremenimo danes.
- Sprejemanje minljivosti in hvaležnost za drobne trenutke nam lahko pomagata živeti bolj zavestno in polno.
V mladosti se nam zdi, da je življenje odprta cesta, ki nima konca. Dnevi, meseci in leta se raztezajo daleč pred nami, prihodnost pa je polna izzivov in priložnosti. Sanjamo o partnerstvu, družini, otrocih, o hiši, ki jo bomo zgradili in vrtu pred njo, za katerega bomo skrbeli. Verjamemo, da lahko premikamo meje, se dotaknemo neba in spremenimo vse kar se nam ne zdi prav. Verjamemo, da lahko na vseh področjih svojega bivanja pustimo pečat.
Potem pa se nekje, čisto na sredi poti, pojavi tihi opomnik, ki nam zašepeta, da časa vendarle ni neskončno. Morda nas na to opomni rojstni dan, odhod otroka od doma, siv las ali izguba nekoga, ki nam je bil blizu; prijatelj, znanec, s katerim smo preživeli prečudovite, neprecenljive trenutke. Kar naenkrat jasno začutimo, da je življenje dragoceno prav zato, ker je omejeno.
Soočanje z uvidom
Nihče od nas ne ve, koliko časa nam je namenjenega. To dejstvo je lahko strašljivo, lahko pa postane tudi vir modrosti.
Ko sprejmemo dejstvo, da življenje ni neskončno, začnemo drugače gledati na svoje dni. Manj energije namenjamo nepomembnim stvarem; sporom, dokazovanju in primerjanju z drugimi. Več pozornosti usmerimo v stvari, v odnose, in trenutke, ki nas napolnijo in obogatijo.
Ne gre toliko za to, koliko časa imamo
Pogosto si zaželimo več časa. Več let, več priložnosti, več dni za vse, kar bi še radi videli, izkusili, doživeli. Ob tem je pomembno zavedanje, da kakovost našega življenja ni odvisna od njegove dolžine, veliko bolj pomembno je, kako živimo danes, v tem trenutku. Kako globoko prepoznamo lepoto v šelestenju vetra, v bučanju valov na obali, na planinski poti nad prepadom kjer je pomemben vsak korak, ob pogledu na sončni vzhod, ko se dan ravno prebuja in na zahod, ki nas vabi h počitku.
Pa vendar; kolikokrat se ustavimo in opazimo vso to lepoto okoli sebe? Kolikokrat si dovolimo biti prisotni v trenutku, namesto da nenehno hitimo naprej? Življenje, naš čas, vsa ta lepota vsakega dne je samo za nas, tukaj.
Obžalovanja niso potrebna
S staranjem pridejo tudi vprašanja: »Kaj bi moral storiti drugače? Katere priložnosti sem zamudil? Zakaj sem toliko časa odlašal?«
Vse zamujene priložnosti, vsa odlašanja in vse napačen odločitve so del naših izkušenj, pomembno je le, da si ne očitamo. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svoje razmišljanje v prihodnosti in vanj vključimo vse svoje pretekle vzpone in padce. Vse to nas definira in določa kako bomo živeli naprej. Vsak nov dan je priložnost za majhen korak v smer, ki nam je pomembna.
Kaj je zares pomembno?
Ko se zavemo, da je čas omejen, se pogosto zelo hitro izostrijo naše prioritete.
Nekateri prepoznajo, da si želijo več časa preživeti z družino, obnoviti staro prijateljstvo, se naučiti nečesa novega. Spet drugi se odločijo, da bodo poglobili stik s pristnostjo in neprecenljivo lepoto narave ali končno začeli projekt, o katerem sanjajo že leta. Zavedanje minljivosti nas ne omejuje, pomaga nam ponovno izbirati.
Hvaležnost kot odgovor
Eden najlepših načinov soočanja z minljivostjo je hvaležnost.
Ne za popolno življenje, saj popolnega življenja ni pač pa za majhne, drobne stvari, ki jih pogosto spregledamo; za novo jutro v katero se zbudimo, vonj po dežju, smeh ljubljene osebe, skodelico kave za katero si vzamemo čas, pogovor s prijateljem, nežen objem in dotik.
Hvaležnost za današnji dan je tista, ki šteje in ki strah pred prihodnostjo zmanjša ali celo izniči.
Sprejeti življenje v celoti
Sprijazniti se s tem, da časa ni neskončno, ne pomeni obupati ali se vdati. Pomeni sprejeti življenje takšno, kakršno je, z vsemi začetki in konci, z radostmi in izgubami. Prav zavedanje o minljivost daje dodatno težo našim odločitvam in vrednost našim odnosom. Modrost in pogum se ne skrivata v tem, da se nehamo bati minevanja, pač pa v tem, da se naučimo živeti, kljub zavedanju minljivosti, samo bolj polno, bolj zavestno in bolj hvaležno.
Če bi imeli neskončno časa, bi marsikaj lahko opravili jutri. Ker pa ga nimamo, je vsak dan, z vsako svojo mislijo in dejanjem pomemben. Vsak dan je darilo, ki ga velja živeti z odprtim srcem.

