Na kaj najprej pomisli otrok ob besedi »september«? Na šolo: na druženje s sošolci, nove zvezke, pa tudi teste, spraševanje, domače naloge, piflanje, učenje … Tudi za odrasle je september mesec, ko je konec dopustov in ko je treba »off« v možganih preklopiti na »on«.
Pa so med dopusti in počitnicami naši možgani res izklopljeni?
Osnovna definicija pravi, da je učenje sprememba vedenja na podlagi izkušenj, pa naj gre za zapomnjenje dogodkov, pridobivanje znanja, usvajanje novih veščin ali oblikovanje navad. Ne učimo se samo v šoli in na fakulteti, tudi ne samo med branjem knjig in novic ali reševanjem križank in sudokuja. Učenje ne poteka samo med »miselnimi aktivnostmi«. Pri vsaki igri gre v osnovi za učenje: upoštevanje pravil, zapomnjenje potez soigralcev in predvidevanje njihovih naslednjih potez, odločanje za svojo potezo … Tudi druženje s prijatelji je učenje, med druženjem namreč prepoznavamo razlike in skupne točke, urimo socialne veščine, prikličemo v zavest pretekle dogodke, izmenjavamo ideje in izkušnje … Učenje je neposredno povezano z zabavo: če se pri učenju ne bi zabavali, se nikoli ne bi naučili znanj in vedenj, ki so potrebna ne samo zato, da smo učinkoviti in zadovoljni, ampak tudi zato, da preživimo. Zabava je pravzaprav nagrada za učenje. Z evolucijskega vidika to, ali se nekaj naučimo ali ne, ni moglo biti prepuščeno slučaju, zato je zabava produkt učenja (ne učenja v šoli). Zabavamo se takrat, ko se zavemo hitrega vpogleda v novo resnico ali ko je nekaj prikazano na način, ki sprevrača utrjeno tradicijo. Ljudje se učimo vse življenje in iščemo zabavo še v pozni starosti.
Prvi pogoj, da se nekaj naučimo, je pozornost: ta je potrebna, da nekaj sploh opazimo in si zapomnimo. Človek ni kot kamera, ki avtomatično posname in shrani vse informacije. Učenje je selektiven proces, pri katerem izbiramo pomembne informacije in smo nanje pozorni. Čim bolj smo do nečesa zavestno pozorni, tem globlje je dojemanje. Čim globlje je dojemanje, tem bolj smiselne postanejo informacije. Čim bolj smiselne so informacije, boljše je pomnjenje. K temu, da smo na informacije bolj pozorni, pa pripomoreta namen in motivacija.
Zakaj si mulci zapomnijo ime nekega DJ-a, ko ga samo enkrat slišijo po radiu, imena razvpitega vladarja Francije v drugi polovici 17. Stoletja pa ne? Zakaj v razredu ne dajo vsega od sebe, pri interesnih dejavnostih pa ja?
Ker se v šolah trudimo ločiti zabavo od učenja. Ker velik del pouka temelji na memoriranju podatkov, ki nimajo v realnem svetu nikakršne vrednosti – razen pri televizijskih kvizih in družabnih igrah. Tudi učenje na pamet ima svoje mesto v izobraževanju, vendar če so učenci v to prisiljeni in nimajo možnosti izbirati, kaj se bodo učili na pamet, bodo pri tem sovražno razpoloženi do gradiva, jezni, ker jim grozi neuspeh, in neučinkoviti.
Mnogi otroci pa se ne znajo učiti. V praksi se srečujemo z otroki, ki pravijo: »Ko sedem za mizo, dobim že glavobol in prestavim učenje. Nobenega stavka si ne morem zapomniti. Vse pomešam.« Ali pa: »Dobil sem samo 2, čeprav sem se učil 10 dni.« Starši o svojih otrocih povedo, da so neorganizirani, da imajo težave s koncentracijo, da glede na učinek porabijo preveč časa za učenje, da jih morajo priganjati, pogosto tudi sedeti zraven, ko se učijo … Otroci ob tolikih težavah postajajo vse bolj nemotivirani, nezainteresirani, do šole gojijo odpor, o sebi in svojih sposobnostih pa imajo vse slabše mnenje.
Na naših delavnicah Učenje učenja je učenje za šolo enostavno in učinkovito, tudi zabavno. Otroci izdelujejo učne načrte, preizkušajo različne učne strategije, iščejo odgovore na vprašanja, kot so: »Kako naj si to zapomnim?« in »Zakaj moram to znati?«, ter se preko samostojnega dela za šolo učijo odgovornosti za svoj učni uspeh. Mnenja staršev lanskoletnih udeležencev si lahko preberete tukaj. Na našem blogu pa lahko preberete tudi konkretne napotke, kako se učiti in naučiti.
Pripravila: Tina Milharčič,, univ. dipl. psih.
Inštitut Corpus, Anima, Ratio
www.institutcar.si
