Ste tudi vi verjeli tej laži o jeziku? - Med.Over.Net -

Ko ste odraščali, ste verjetno slišali — ali pa ste se tega celo učili v šoli — da ima jezik različna področja, namenjena zaznavanju posameznih okusov.

Vendar to ne drži, opozarjajo na portalu I Fucking Love Science.

Domnevalo se je, da naj bi imel jezik različna območja, in na vsakem od teh naj bi zaznavali določene okuse.

Sladko naj bi zaznavali na konici jezika, umami v sredini, slano na sprednjih straneh, kislo za slanim in grenko na zadnjem delu jezika.

Dolgo časa o tem (presenetljivo) nihče ni dvomil, saj lahko to precej preprosto ovrže vsakdo, brez opreme – potrebujete le nekaj hrane in usta. Za preprost poskus lahko vzamete ščepec soli in ga položite proti zadnjemu delu jezika. Če bi bila trditev o območjih zaznavanja okusov resnična, potem soli na zadnjem delu jezika ne bi smeli zaznati. Enako lahko storite z drugimi okusi in jih položite na dele jezika, kjer naj jih ne bi zaznavali. Vendar boste videli, da jih boste kljub temu občutili.

Kako je prišlo do tega napačnega prepričanja?

Težava naj bi izvirala iz prevoda članka avtorja Dirk P. Häniga iz leta 1901, ki ga je leta 1942 pripravil psiholog Edwin Boring iz Univerze Harvard. Hänigov članek je pokazal razlike v občutljivosti za okuse na različnih delih jezika, vendar Boringov te subtilnosti (z grafi) ni ustrezno prikazal.

Zaradi Boringovega grafa so drugi avtorji sklepali, da na mestih, kjer krivulje kažejo minimum, zaznave okusa praktično ni, medtem ko je tam, kjer krivulje dosežejo maksimum, zaznava največja. Na podlagi tega je nastalo prepričanje, da ima jezik različna območja, na katerih naj bi zaznavali različne okuse.

V resnici je jezik (in ne le ta) sposoben zaznati vse okuse

Sodobne raziskave so pokazale, da so receptorji za zaznavanje vseh petih osnovnih okusov (grenko, sladko, slano, kislo in umami) razporejeni po površini jezika na nekoliko neenakomeren način.

Receptorje za okus so odkrili tudi na drugih mestih v ustni votlini, vključno z mehkim nebom in grlom.

Občutljivost se lahko nekoliko razlikuje, vendar ne drži, da bi posamezni deli jezika zaznavali le določene okuse — že to, da je snov v ustih, praviloma zadostuje za zaznavo okusa.