Namesto da bi krepila bližino, jo lahko v nekaterih primerih resnica tudi načne — zlasti kadar je izrečena brez občutka, konteksta ali skrbi za osebo, ki jo posluša, meni Jennifer C. Veilleux, profesorica klinične psihologije na Univerzi v Arkansasu, ki raziskuje čustva. “Ko je iskrenost le dramatična izjava brez nadaljevanja, ne spodbuja povezanosti. Gre zgolj za monolog ene osebe.“
Predstavljajte si na primer, da ženska svojemu možu pove, da je srečnejša, kadar ga ni zraven. “To je sicer iskreno, vendar lahko deluje kot puščica v srce — težko je takšne besede ne vzeti osebno in ob njih ne obupati,” pravi Veilleuxova. Dodaja: “Ljudje pogosto težko poslušajo partnerjevo iskrenost, še posebej v odnosih, ki so že nekoliko nestabilni.”
Kdaj iskrenost pomaga — in kdaj škodi?
Problematična oblika iskrenosti
Zaupanje je najpomembnejša sestavina zdravega odnosa, pravi dr. Terri Orbuch, profesorica sociologije na Univerzi Oakland, ki je vodila eno najdlje trajajočih raziskav zakonskih parov v ZDA. Pravi, da brez iskrenosti ni zaupanja — vendar je potrebna tudi mera občutka. Partner mora imeti hkrati v mislih vaše dobro, poudarja.
“Treba je tehtati, kako pomembna je informacija za partnerja in odnos,” pravi Orbucheva. Nato pride na vrsto način, kako informacijo podati: “Pomembno je, kako nekaj povemo in kaj povemo. Treba je razmisliti o vplivu na drugo osebo in o tem, kako se bo počutila. To je veščina, ki se je lahko učimo.“
Obstaja razlika med smiselno iskrenostjo in nebrzdanim izražanjem samega sebe, dodaja Kate Engler, zakonska in družinska terapevtka iz Illinoisa. Pravi, da iskrenost, ki izhaja iz pristnega namena, skoraj vedno vključuje določeno mero samorefleksije in ranljivosti, njen cilj pa je izboljšati, poglobiti ali popraviti odnos. Za problematično obliko iskrenosti pa pove, da je običajno nekakšno izlivanje čustev, ki ga vodijo neurejena ali impulzivna čustva ter je ostro ali maščevalno.
Kakšno škodo lahko povzroči problematična iskrenost?
Iskrenost brez filtra lahko povzroči prizadetost in sram. Hkrati zmanjšuje povezanost in zaupanje v odnosu. “Zakaj bi se nekdo želel odpreti osebi, ki iskrenost uporablja kot orožje?” sprašuje Englerjeva.
Pri tem spomni na Gottmanov koncept štirih jezdecev — kritiko, prezir, defenzivnost in umik — ki sta jih psihologa John in Julie Gottman opredelila kot štiri destruktivne komunikacijske vzorce, pogosto povezane z razpadom odnosov. Prezir, kritika in defenzivnost so tesno povezani z grobo iskrenostjo. “Takšni vzorci človeka postopoma izčrpajo do točke, ko želi oditi, in škode, ki jo povzročijo, ne smemo podcenjevati,” pravi.
Englerjeva meni, da to ni koristno niti za osebo, ki tako izraža iskrenost, saj ji preprečuje, da bi v odnosu dobila, kar potrebuje, in ustvarja dinamiko, v kateri tak način komunikacije postane norma.
Kaj storiti, če slišite problematično iskrenost?
Če ste na strani prejemnika ostrih besed, preoblečenih v iskrenost, obstajajo načini, kako se postaviti zase.
“Ljudem pogosto svetujem, naj v takem trenutku priznajo, da jih je zabolelo, tudi z enostavnim ‘Auč’,” pravi Veilleuxova. Gre za preprosto izjavo, ki drugi osebi pomaga razumeti vpliv njenih besed. Hkrati lahko opazujete odziv: če reče “Oprosti, tega nisem mislil(a),” se odpre prostor za konstruktiven pogovor. Če pa odgovori “Ja, ker si me ti prvi prizadel(a),” je tudi to povedno – da je bilo to verjetno storjeno namenoma oziroma iz maščevalnosti.
Englerjeva svetuje, da partnerju mirno poveste, da ste pripravljeni slišati povratno informacijo — vendar ne na tak način. Povejte, da ste pripravljeni na pogovor, ko bo tudi drugi pripravljen na resnično razpravo.
Kako biti iskren na takten način?
Če razmišljate, da bi resnico zamolčali, Orbuchova predlaga, da si postavitev vprašanje:
“Zakaj bi bil neiskren? Ali zato, ker s tem zaščitim sebe in izgledam bolje, ali zato, ker mislim na partnerja?“
Če imate na primer bančni račun, za katerega partner ne ve, to vodi v občutek izdaje in nezaupanje, opozarja Orbuchova. Dodaja, da je pomembno, da to razkrijete. Če pa se vam v restavraciji zdi nekdo privlačen, ampak v zvezi s tem ne boste nič naredili, bi omemba verjetno delovala nepotrebno boleče. “Takrat pravzaprav ščitite partnerja,” pravi. “Gre za selekcijo informacij in izpuščanje nepomembnih podrobnosti, ki bi ga le prizadele.“
Ko postane jasno, da je resnico treba povedati, obstajajo sočutni načini, kako to storiti.
Koristno je, da povedano oblikujete kot mnenje, ne kot dejstvo, svetuje Veilleuxova. Uporabite izraze, kot so: “Menim, da …”, “Moj vtis je …” ali “Jaz to vidim tako …” Pojasnjuje, da s tem prevzamemo ‘lastništvo’ nad tem, kar mislimo oziroma kako vidimo stvari: “Gre za mojo misel, ne dejstvo — in z njo se lahko ne strinjaš, kar je v redu.“
Strokovnjaki se strinjajo, da je najučinkovitejša iskrenost ublažena, ne groba. Če je vaš mož na primer otroku rekel nekaj, kar vam ni bilo všeč, ne reagirajte z napadom “Slab starš si!”. Englerjeva priporoča, da povratno informacijo začnete s pozitivnim poudarkom: “Najprej ti želim povedati, da si res čudovit oče.” Nato ga vprašajte, ali je odprt za kratek odziv. “To je majhna stvar, vendar s tem pridobite soglasje za pogovor in pripravite teren za nekaj, kar bo morda težko slišati,” razlaga. To je bolje kot preprosto stresanje kritik, kar bolj spominja na nebrzdano izražanje.
Ko pogovor steče, ga razvijajte kot izmenjavo. Poveste, kako vi vidite določene stvari in pozovete partnerja, da tudi sam pove, kako jih vidi on. Na ta način gre za dialog.
Vir: The Time, When Honesty Is Overrated in Relationships. Dostopno na: https://time.com/7377769/when-honesty-is-overrated-relationships/. Zadnji dostop: Februar 2026
