Nesporno je, da živimo v času plastičnih materialov, ki imajo kopico prednosti pred drugimi. So lahki, oblikujemo jih po želji in jih raztegnemo v neskončno majhne niti, cevke, so prožni in trajni. Zaradi svojih lastnosti so odlični za izdelavo številnih izdelkov in embalaže zanje, s plastificiranjem kovine preprečimo rjavenje, povečamo odpornost in trajnost drugih materialov, na primer papirja in kartona. Uporabo plastičnih materialov za živila ureja zakonodaja.
Kadar govorimo o plastiki, seveda nimamo v mislih samo ene same materije/snovi. Na splošno je plastika skupno ime za vrsto sintetičnih in pol sintetičnih materialov, ki jih pridobivamo s polimerizacijo organskih ogljikovih spojin. Ogljikove spojine pa večinoma izvirajo iz derivatov nafte, v zadnjem času pa tudi iz škroba (koruze ali krompirja).
Plastični materiali, ki jih uporabljamo za živila, morajo biti taki, da ob stiku z živilom ne izločajo vanj nevarnih snovi. Z zakonodajo so določeni postopki in načini preizkušanja za zelo različne izdelke, ki prihajajo v stik z živili: od plastične kuhalnice, plastične vrečke za živila, do plastenke za vodo. Zakonodaja tudi predpisuje, da morajo proizvajalci plastičnih izdelkov in embalaže stalno izvajati nadzor in presojati vsa možna tveganja njihove uporabe za živila. Proizvajalec mora plastični embalaži, na primer plastični steklenički za dojenčke, priložiti natančen opis, kako se jo uporablja.
