Starša sta edini osebi, ki otroka ljubita brezpogojno. Saj edino starša sprejmeta otroka natančno takega, kot je takrat, ko se v svoji koži dobro počuti, je dobre volje in pripravljen sodelovati, pa tudi takrat, ko je v stiski in se ne počuti dobro, se upira, nagaja in počne stvari, ki ju vznemirjajo, jezijo ter spravljajo v zadrego in obup.
S tem ko se oče dejavno vključi v vzgojo, kar pomeni, da se zanima za otroke, za njihove potrebe in razvoj ter se trudi, da jih spoštuje takšne, kot so, jim daje najboljši in najmočnejši zgled za vrednoto spoštovanja.
Če starša zmoreta prepoznati, sprejeti ter se soočiti in obvladati občutja, ki se jima prebujajo ob otroku, dajeta otroku najboljšo popotnico v svet. S tem mu v varnem okolju sprejetosti omogočata, da čuti, sprejme in izživi tudi svoja težka občutja, ne da bi ob tem doživljal, da je z njim ali z njegovimi starši nekaj narobe.
Seveda je od staršev odvisno, kako aktivno udejanjata to brezpogojno ljubezen do otrok. V zadnjem času je mogoče zaslediti številne družine, kjer je prav umanjkanje aktivnega starševstva razlog za toliko konfliktov v odnosu med starši in otroci. V nuklearni družini (mati-oče-otrok) otrok čuti, kadar je eden od staršev čustveno odsoten. Sodobne raziskave, ki so bile narejene na nuklearnih družinah, kažejo, da je v najzgodnejšem obdobju ključna oseba v otrokovem življenju mama, medtem ko v kasnejšem obdobju postane ključna oseba oče. Predvsem v obdobju pubertete pride vloga očetovstva najbolj v ospredje. V tem obdobju otrok potrebuje čustveno prisotnega očeta, ki ga bo znal pripeljati iz sveta mladostništva, ki je prežeto z občutji strahu, zmede in negotovosti.
Posvetujte se na forumu Starši in otroci>
