Za uvod navajam pismo 14-letne deklice, ki je prispelo v spletno svetovalnico www.tosemjaz.net Takole se glasi:
»Hej, morm vam povedat to: na Pediatrični kliniki v Ljubljani sm že 4. mesec. Pršla sm s 29. kilami. Blo je grozn. Zdej, ko sm šla skoz šolo hranjenja, ko so me zlo velik naučil, vem, kr prej nism. In to vam morm napisat: Ni važn, če maš 5 kil več al man. Važn je, da iščeš srečo. In čist več je ne najdeš, če si suha… Imejte se radi!!!«
Gre za citat ene od najstnic, ki se na svojo stisko odzivajo na nebesedni način. Ima anoreksijo, bolezen, ki se pojavi najpogosteje v starosti med 14. in 18. letom starosti. V zadnjih letih opažamo, da se meja začetka pomika na nižje starosti, tako da tudi pojav znakov anoreksije pri 10. letih poznavalca ne preseneti več.
Največkrat zbolijo prej zdrava dekleta, ki najdejo v stradanju pot, s katero stiske, ki jih doživljajo med odraščanjem, zmanjšajo. Za ta dekleta je značilno zavestno hujšanje, strah pred debelostjo, želja po popolnosti, nejasen strah pred odraslostjo. Stradanje zanje ni neprijetno, daje jim občutek moči in nadzora. Kljub očitni suhosti, včasih celo shiranosti, se počutijo predebele. Bolnice z anoreksijo stalno zebe, izgubijo menstruacijo, odklanjajo družbo vrstnikov, zapirajo se vase in vse bolj tonejo v kronično stradanje in hujšanje. Če jih ne zdravimo, opazimo zastoj v rasti, zmanjšanje kostne mase, zmanjšano rodnost, invalidnost in celo smrt.
Takšne bolnice nujno potrebujejo ustrezno strokovno pomoč. Deklice z anoreksijo jo praviloma zavračajo. Pri motiviranju za terapijo lahko zelo veliko naredijo zaupne osebe na šoli (razrednik, šolski svetovalni delavec, učitelj športne vzgoje) ali izven nje (kakšna teta, dobra prijateljica…).
Zlasti učitelji športne vzgoje deklice s tem problemom zelo zgodaj prepoznajo. Vidijo njihova stanjšana stegna in upadle nadlehti mnogo prej kot starši. Športni rezultati obolelih najstnic se poslabšajo, zlasti moč in vzdržljivost.
