Ko tatovi ukradejo tako znane umetnine, kot so jih na primer pred kratkim iz pariškega Muzeja sodobne umetnosti (naj spomnimo, da so bile ukradene slika Golob z grahom Pabla Picassa, Henrija Matissa Pastorala, Oljka pri Estaqu slikarja Georgesa Braqua, Ženska s pahljačo Amédéa Modiglianija in Tihožitje s svečnikom Fernanda Légera v skupni vrednosti od 90 do 100 milijonov evrov), tega večinoma ne storijo zato, da bi jih prodali. Noben resen trgovec z umetninami ali zbiralec takšnih del ne bi kupil. Obstajajo drugačni načini, da tatovi z ukradenimi slikami pridejo do denarja. Tako na primer lahko zahtevajo odkupnino za »ugrabljene« umetnine. Veliko umetnin je uporabljenih tudi za medsebojno poravnavanje računov med samimi kriminalnimi združbami. Čisto mogoče pa je, da krajo naroči tudi kakšen strasten zbiralec, ki ima potem umetnino doma »samo za svoje oči«.
Interpol ocenjuje, da roparji z umetninami na tak ali drugačen način zaslužijo približno osem milijard dolarjev na leto. Takoj za tihotapljenjem mamil in ljudi sodi kraja in prodaja umetnin med najdonosnejše zločine. Le vsak deseti primer do konca raziščejo in ujamejo storilce, čeprav se ravno zelo slavne slike po nekaj letih pogosto spet pojavijo, za nekaterimi pa izgine vsaka sled.
Lani na silvestrovo je postalo plen tatov delo Edgarja Degasa Koristke, Pevke v zboru (1876), vredno približno 800.000 evrov. Tako kot pred kratkim v Parizu, so tatovi tudi v muzej Cantini v Marseillu vdrli ponoči, izkoristili vrzel v varnostnem sistemu in odnesli 32 krat 27 centimetrov veliko sliko. V nasprotju s pred kratkim ukradenimi slikami je bila ta zavarovana pri zavarovalnici. Slike še niso našli.
