Številni bolniki z rakom se ne samo med zdravljenjem, ampak tudi po njem znajdejo v hudi stiski, saj jih poleg vseh težav, ki jih bolezen prinaša, pesti še pomanjkanje denarja. Dokler imajo bolniško, so lahko srečni, dokončno se zaplete, ko jih začasno invalidsko upokojijo, na naslednji invalidski komisiji pa jih razglasijo za zmožne za delo, večinoma za polovični čas. Delo so medtem izgubili, novega pa ne dobijo, saj se delodajalci bojijo ljudi, ki so preboleli raka.
Mojca K. iz Ljubljane, ki je prej opravljala pisarniško delo, je pred štirimi leti zbolela za levkemijo, in ta ji je življenje povsem spremenila. Poleg bolezni se je začela spopadati še z drugimi težavami in hudo stisko, ki jo preživljajo začasno invalidsko upokojeni bolniki.
Bolna od negotovosti. »Takoj po tej diagnozi sem dobila bolniški dopust. Po enem letu zdravljenja je moja zdravnica napisala predlog za invalidsko komisijo. Ta je kljub izvidom, iz katerih je razvidno, da se po presaditvi kostnega mozga še vedno zdravim, napisala, da je zdravljenje končano in da nisem sposobna za delo, zato sem prenehala dobivati bolniško nadomestilo in začela prejemati invalidsko pokojnino. Dohodek se mi je prepolovil.”
