Opazujem torej in presojam ta dogajanja ter jih primerjam s tistimi, ki sem jih sam doživljal pred 50 leti in več. Ta širok časovni pregled mi hkrati dovoljuje presojati, kako se bodo mladi odzivali čez 20 ali 30 let.
Starejši Ijudje pač radi modrujemo in mladim “nakladamo” o starih dobrih časih – kot da bi bili današnji časi slabi. Ko si mlad, so tudi časi dobri … Kot zdravnik pa sem prav zaradi teh časov zaskrbljen.
Stres – z namenom
Človeška bitja na tem planetu smo se razvila do zavidljivo visoke stopnje, zadnjih 50 let pa pozabljamo, da smo le človeška bitja in nič več. Da smo torej bitja, ki so neizprosno odvisna od okolja – in prav to okolje nam daje možnosti preživetja, neverjetno velike možnosti razvoja in še večje možnosti duhovnega razcveta. Toda z enim samim pogojem: ostati z okoljem v naravni zvezi in spoštljivem odnosu. Sodobni človek ne spoštuje več pravil, ki mu jih že milijon let narekuje okolje. Za vsako ceno si ga hoče podrediti in sam postati gospodar, bog. Ta namera se mu maščuje na vsakem koraku, najbolj pri njegovem naraščaju, na katerem se najprej poznajo znaki degeneracije oz. civilizacijskega razkroja.
Narava nas potiska v strese z namenom, da postanemo dejavni, iznajdljivi, da se od rojstva do smrti učimo. Z istim namenom torej, kot so mene potiskali v strese moji učitelji. Lahko sem jim samo hvaležen. Tudi naši otroci bi nam bili nekoč hvaležni za vsako izkušnjo lakote, mraza, žeje, utrujenosti … Če bi jim le dali možnost, da tako izkušnjo doživijo in se ob njej učijo. Če bi narava človeškega rodu ne vodila skozi stresne okoliščine, bi verjetno še sedaj plezali po drevesih in hodili po vseh štirih – saj ne bi čutili potrebe po katerikoli spremembi. Sprašujem torej odrasle: zakaj mislite, da seje v nekaterih narodih in v nekaterih obdobjih razvilo toliko genialnih Ijudi, npr. pri Rusih, Kitajcih, Židih? Če bi vsi ti Ijudje od otroštva daIje živeli v popolnem blagostanju, bi ne iskali novih možnosti. Niso imeli potic, bombonov in kupov igrač, imeli pa so nemara možnost opazovanja narave, poslušanja pravljic, igranja s sovrstniki, raziskovanja okolice, branja, prepevanja itd. Toda prav ta skromnost v materialnih dobrinah je v njih razvijala hrepenenje, ki je najmočnejši motiv za neko dejavnost, spremembo, za katerokoli ustvarjalnost.
Žrtve potrošniške dobe
Nikoli ne bi mogel zagovarjati pravila, da je treba ravnati z otrokom kruto in surovo. Preveč rad imam otroke. Toda prav zato, ker jih imam tako rad, želim, da postanejo samostojni, odgovorni, pogumni, vztrajni. Že več kot 30 let jim dopovedujem, naj se učijo potrpežljivosti v stiski, bojevitosti, poštenosti. To pa je mogoče samo, če jih odrasli naučimo premagovati strese in reševati probleme. Kdor Ijubi svoje otroke, jih ne razvaja, ampak namerno, vendar zlagoma in previdno izpostavlja stresnim stanjem, da se bodo utrdili in ostali zdravi telesno, duševno in duhovno. Otrokom svetujem: ne poližite vsega sladoleda do konca, pustite zadnji grižljaj tortice na krožniku, odpovejte se drugemu bombonu, počakajte na čas kosila, jejte le takrat, ko ste lačni, in pijte, ko ste žejni. Vsak dan opravite neko delo, ki ga sicer ne marate (pospraviti sobo, očistiti čevlje, s psom na sprehod …), in utrjujte se tako, da nenehno premagujete napore. Veliko berite, hodite v naravo, v kino, gledališče, na športne prireditve, ples, družabna srečanja, družinske zabave.
Bojim se namreč tistih, ki so nepotrpežljivi v stiski, ki so preveč občutljivi, ranljivi in nežni, ki so nesamostojni. Največkrat zabredejo in jih življenje povozi. Končajo kot alkoholiki, odvisniki od drog, nevrotiki, bolniki – in teh je čedalje več. V mestih in na podeželju. Povsod tam, ker jim niso dali priložnosti, da bi se že v otroštvu utrdili in se znali spoprijemati z izzivi okolja. To je moj strah, saj se kot psihoterapevt ukvarjam prav z njimi. Neizmerno se mi smilijo ker so žrtve naše zgrešene, potrošniške dobe.
Odlomek iz članka Mladostniki in stres, ki ga je pripravil
Vili Ščuka, dr. med
