Kljub slabemu vremenu in gneči na cestah nam je uspelo priti do industrijske cone Trzin, kjer nas je v Mieletovi kuhinji kakor vedno pričakala Danica. In seveda ne praznih rok…na mizi so že slastno dišali zavitki in pa sočni čokoladni muffini – Sladke sanje, ki se tokrat niso pekli, ampak kuhali v parni pečici MIELE! Res so bili odlični, zato so tudi v trenutku izginili, le kdo ve kam ? :-)))
Sladke sanje iz Mieletove parne pečice
|
Danica je strokovni vodja Mieletove kuhinje in vedno rada priskoči na pomoč pri kuharskih čarovnijah, še posebej pa takrat, ko se zatakne pri uporabi njihovih zares odličnih gospodinjskih aparatov.
Tajč kuha slovovo marmelado, Danica pa praži česen za blitvo.
Poletje se tako rekoč izteka, da pa bi še malce ohranili duh morja in počitnic smo se tokrat odločili, da poletje primemo za rep in pripravimo morske specialitete. Poleg tega, da je morska hrana zdrava, je tudi zelooo okusna.
Morski menu je bil sestavljen iz naslednjih jedi.
1. Losos v parni pečici z zelenjavno rižoto, krompirjem z skuto in sirom ali blitvo.
Losos na naraven način, brez vseh dodatkov, pripravljen v parni pečici.
Riž na naraven način, brez vseh dodatkov, pripravljen v parni pečici.
Na rezine narezan krompir, prelit s smetano in sirom.
2. Hobotnica “ala” pod peko s krompirjem.
Primož preverja, če je hobotnica že dovolj kuhana.
|
Nekaj morskega zraka in vina pa sta naravnost iz morja prinesli Mici in njena prijateljica.
Ker pa je bil popoldan dolg, mi pa željni novih okusov smo za vse ljubitelje Garfieldove hrane pripravili lazanjo in sicer mesno in vegetarijansko različico. Ko bi Garfield poskusil našo lazanjo se ne bi dotaknil druge:-))))
Mogoče bo komu zanimiva kratka zgodovina testenin.
Precej razširjeno mnenje, da so testenine iznašli Kitajci in da jih od tam okoli 1290 na naše krožnike prinesel Marko Polo, ne drži. Testenine so (smo) v Evropi poznali že veliko prej, preden se je vrli Marko vrnil iz Kitajske. Res pa je, da je od tam prinesel špagete iz sojine moke.Izvor testenin na evropskih tleh sega v čas starih Rimljanov, saj je znameniti rimski kuhar Apicius kaj kmalu po Kristusovem rojstvu v svoji knjigi zapisal nekaj, kar je, po opisih sodeč, zelo podobno lazanji. Okrog leta 1000, torej mnogo pred Markovim povratkom, pa se je v takratnih bukvah pojavil že prvi ohranjeni recept za testenine z naslovom Umetnost kuhanja siciljanskih testenin. Prve testenine so v Evropi potemtakem zakuhali na sicilskih kuriščih, tja pa so jih skoraj zagotovo prinesli Arabci, ki so takrat Sicilijo upravljali. Tako je Palermo postal prva evropska prestolnica testenin, saj so podjetni Siciljanci kaj kmalu pričeli tudi s proizvodnjo rezancev, nato pa še z njihovim izvozom po vsej Evropi in tudi po arabskem svetu. Testeninska gripa se je nato razširila v Ligurijo, kjer so se testenine imenovali fidei. V 15. stoletju se je proizvodnja testenin v Liguriji tako močno povečala in razširila, da so leta 1574 v Genovi ustanovili Društvo “testeninarjev”. Zadeva pa je postala dokončno resna, ko so tri leta pozneje v Savoni spisali pravilnik Regolazione dell”Arte dei Maestri Fidelari ali po naše Pravila umetnikov – kuharjev testenin.
No, čeravno je na papirju vse lepo pisalo, pa so vse do 18. stoletja maso za testenine še vedno delali na starinski način. Testeninarski mojster je sedel na dolgi klopi in maso mešal z nogami. To pa je neapeljskega kralja Ferdinanda II. tako motilo, da je najel izumitelja Cesara Spadaccinija, ki je človeške noge nadomestil z napravo, ki je delo človeških nog zelo dobro oponašala. Po tem izumu so leta 1740 beneške oblasti dale podjetnemu Paolu Adamiju dovoljenje za odprtje prve tovarne testenin. Oprema v takratnih tovarnah je bila preprosta, uporabljali so mešalne naprave namesto nog in rezalne naprave namesto rok, naprava za sušenje pa je bilo še vedno sonce. Da je proizvodnja testenin lahko odličen posel, se je nato posvetilo še Neapeljčanom. V industrijo testenin so uvedli stroje na veter in vodo, leta 1884 pa uporabili prvi stroj na parni pogon in tako je industrija testenin zacvetela. Na trgu so se pojavile testenine najrazličnejših oblik, saj je posamezna tovarna izdelovala tudi do 200 različnih izdelkov iz testa. V tem času so testenine pričeli tudi umetno sušiti, to pa je pripeljalo do tega, da so se testenine razširile na vse konce sveta. Razen po Italiji pa so se testenine hitro razširile tudi po Ameriki, kamor so jih odnesli izseljenci.
Danes lahko mirno rečemo, da so Italijani iz testenin razvili pravo umetnost, ki se odraža v najrazličnejših barvah, okusih, predvsem pa oblikah testenin. Izmislili so si več vrst rezancev, makaronov, špagetov, polžkov, školjk, spiral, svedrov, metuljčkov, peresnikov, kanelonov, tortelinov, raviolov, lazanj in drugih testenih dobrot. K testeninam so domislili tudi številne okusne in barvite omake. Tako neapeljske špagete zalivajo z bolonjsko omako, fettucine postrežejo s smetanovo ali gobovo omako, rezance pa krasijo z ligurijsko omako ali pestom. Pripravljanje domačih testenin je v Italiji še dandanes pravi obred, recepti, ki se prenašajo iz roda v rod, pa so postali v marsikateri hiši sestavni del družinskega premoženja. Kljub številnim receptom pa si je samo s ščepcem domišljije še danes mogoče izmisliti kakšno novo, svojo najokusnejšo in najbolj dišečo testeninsko jed. Morebiti so testenine tudi zaradi tega postale ob picah in rižotah ena izmed najbolj znanih italijanskih specialitet. ( vir:navtika >>>)
Zelenjavna lazanja
Zelenjavna lazanja
|
Mesna lazanja
Mesna lazanja
|
Debata na forumu Prehrana je nanesla tudi na idejo o kuhanju domače marmelade. Tako je Tajč s seboj prinesla maline in slive in pripravila okusno malinovo marmelado, ki smo jo namazali na palačinke in se posladkali. Slivovo marmelado pa smo nekateri lahko odnesli tudi domov na pokušino. Odlična marmelada Tajč.
Andreja se palačinki z malinovo marmelado ni mogla upreti.
Klepetanju in poskušanju kar ni bilo konca.
Seveda tudi tokrat ni manjkalo sladic, ki so jih pridne roke spekle že doma.
Ježki, bombice, kroglice (varianta MimiN iz Simoninega biskvita)
|
Ježki
Višnjev zavitek.
Ovseni piškoti in ovseni medenjaki .
|
Kot ponavadi je veliko sladic ostalo tudi “za domov”, da smo lahko posladkali vse domače, ki niso prišli na srečanje.
Vsak je lahko s seboj odnesel nakaj slastnega peciva.
Za otroke in tiste, ki so si želeli malce oddahniti od kuhalnice in se preizkusiti še v drugih veščinah, smo pripravili ustvarjalni kotiček. Tema delavnice je bila: Sadje in zelenjava, kaj imam najraje. Tako so nastale prav lepe slike iz različnih tehnik… voščenke, vodene barvice, flumaster….
Nataša in Miha ustvarjata.
Sočna jabolka iz voščenk in vodenih barvic.
Manca je za zeleno:-))
Kot vedno se je tudi tokratno srečanje končalo pozno zvečer, ko smo se polni dobrot in dobrih vtisov počasi odpravili domov. Z Danico pa smo se že zmenili, da se kmalu spet vidimo in pripravimo nekaj posebnega.
Takrat upamo, da se nam zopet pridružita tudi Babi in Bojka, ki jih tokrat ni bilo. Ves popoldan smo imeli občutek, da nam manjka neka posebna primorska začimba, ki da srečaju že poseben čar….
Lep pozdrav vsem kuharicam in kuharjem in kmalu NASNIDENJE !
Za MON zabeležili Saša C. in Katarina M.
