Ah…tragedija…
Pa saj nikjer ne zatruje, da ni sam. Temo je začel čisto preprosto in enoznačno, kot je le lahko. Glede na neumne odgovore jo je moral spreminjat, pa še dvomim, da je vsem razumljivo.
In koga pa ni strah biti ranjen? In četudi je to cinizem, kar on piše, kaj je narobe s tem?

Ja to pa res. Absolutno it v tujino. Dokazati, da je tam res vse boljše.

Z ničemer ni nič narobe. Ampak strah človeka ohromi in prikrajša za ogromno lepega. Ko človek sprejme sebe in svet okrog sebe, takšnega kot je, ga nihče več ne more ranit (vsaj občutek je tak), zato tudi strah postopoma izgine. To da človeku ogromno samozavesti in poguma za stvari, ki jih je prej samo želel storit, vendar jih ni, zaradi strahu pred ponovnim razočaranjem. Ko tega strahu ni, lahko poskusiš prav vse, kar si zaželiš in to sproščeno, kar pomeni tudi spontano in hkrati bolj privlačno. In to na vseh področjih s človeškimi odnosi, ne samo na ljubezenskih. To pa samo po sebi prinese tudi uspehe in izpolnjene želje.
Cinizem je pokazatelj tega, da nekdo ni pripravljen na popolno iskrenost, odprtost in na izpolnitev svojih želja. Oseba, ki je že šla skozi to fazo, to tudi preko cinizma pri drugem seveda začuti. Kar pa navadno dva, ki želita gledati v isto smer, zelo hitro loči na skupni poti oziroma jih niti ne pripelje nikoli dovolj skupaj.

🙂

To seveda ni res 🙂 🙂
Z marsičim marsikdaj marsikje je marsikaj narobe.

Res je, pa tudi vzame. Na primer občutek ranljivosti.

Tak občutek je sam po sebi na srečo in nesrečo itak irrealen.

Hm ja. Kako je že bilo s tistima dvema, ki sta jedla z drevesa spoznanja, da bi postala vsemogočna?

Hm ja…Torej je to naravnanost, ki jo moraš preiti, sicer si nedorasel ali kako? In če je en poln takih manjvrednostnih občutkov in kompleksov, drugi je pa že cinizma prost, nimata kaj iskati skupaj? Mogoče pa ne razumem, ker sem še v tej fazi…

Mislim, da Gladiator ni pisal cinično (sploh ne vem, če je to cinizem), ker naj ne bi bil pripravljen na neko popolno iskrenost, bolj zaradi očitkov, da je dolgočasen in pa preprosto zato, ker so bili nekateri odgovori neumni in nesmiselni (tudi sam si kdaj napisal kaj v tej smeri).

Ne vem kaj sta jedla in zakaj sta jedla. Ne poznam ju. Mogoče pa sta bila samo lačna.
[/quote][/quote]
Možno je, da res ne razumeš. Ko se je meni očitalo, da sem ciničen, sem tud verjel, da je s tem vse v redu in nisem videl v tem nobene težave. Pa nisem imel prav.
Gladiatorja sem pa zelo malo bral, ker so njegovi posti predolgi. Z veliko manj besedami bi lahko povedal bistvo. Vem pa, da je bil tudi ciničen, spomnim se nenehnega omenjaja mame in njenih naukov. Cinizem. 🙂

Če je nekdo cinizma prost, lahko drugemu pokaže pravo pot, ampak samo če je drugi pripravljen sprejeti to sodelovanje.

Ker še kar in kar in kar in kar in kar pišete in se ne morete posloviti od virtualne arene, še manj od priljubljenega junaka Gladiatorja, vam podarjam basen za lepši konec tedna.)
Napisal sem jo, ko sem razmišljal o tem, da smo ljudje velikokrat kot ovčke, ki brezglavo tekamo sem in tja, ampak, ker so ovčke vseeno moje priljubljene živalce, sem dogajanje prestavil iz pašnika na vrt in za vse naše napake lepo okrivil mravlje.)
Pa naj se pritožijo, če tako hočejo:)))

Basen o mravljah

Gladiator Kristijan Andersen

Na robu trate prostranega sosedovega vrta so živele drobne črne mravlje, na drugi strani vrta pa velike rdeče mravlje. Vzdolž vrta se je razprostirala lepa, urejena trata.
Sosed je trato lepo negoval, pri tem so mu pomagale tudi mravlje. Vsako bilko, ki se je izognila njegovim grabljam, so pobrale in jo vgradile v svoje podzemne poti, enako je vsak drobec semena ali ostanek hrane romal v njihove kašče. Saj veste, pridne kot mravljice..

Na drugem koncu sosedovega vrta, v delu, ki ni bil obdelan, pa so živele velike rdeče mravlje. Te so se lepega dne odločile, da dolgočasno vsakdanje tekanje za hrano in delom ni zanje.
One so velike, močne rdeče mravlje vendar!
Nehale so skrbeti za zaloge, ni jih zanimalo urejeno okolje. Njihovo delo je bilo vladati drugim mravljam, in ostalim prebivalcem vrta, ki so bili prisiljeni skrbeti, da one niso bile lačne. Ropati ostale prebivalce vrta, je bila njihova priljubljena zabava. Njihovim močnim čeljustim se nihče ni upal upreti.
In tako so rdeče mravlje brezskrbno živele na tuj račun.
Vendar jim to ni zadostovalo, v svojih plenilskih željah so šle še dlje.
Hotele so imeti ves vrt v svoji oblasti. Povsod po urejeni trati so pričele ustvarjati nered, nositi listje in iglice na kupe.
Ko je čez čas sosed to opazil, je ocenil, da rdeče mravlje premočno ogrožajo njegov vrt ter jih pregnal z vrta.
Črne mravljice in ostali prebivalci so nato živeli v miru in v sožitju z vrtom.

Morda bi to pomenilo, da kadar želiš preveč, ti bodo vzeli tudi tisto, kar si že imel?!?;) Gladiator

Z ničemer ni nič narobe. Ampak strah človeka ohromi in prikrajša za ogromno lepega. Ko človek sprejme sebe in svet okrog sebe, takšnega kot je, ga nihče več ne more ranit (vsaj občutek je tak), zato tudi strah postopoma izgine. To da človeku ogromno samozavesti in poguma za stvari, ki jih je prej samo želel storit, vendar jih ni, zaradi strahu pred ponovnim razočaranjem. Ko tega strahu ni, lahko poskusiš prav vse, kar si zaželiš in to sproščeno, kar pomeni tudi spontano in hkrati bolj privlačno. In to na vseh področjih s človeškimi odnosi, ne samo na ljubezenskih. To pa samo po sebi prinese tudi uspehe in izpolnjene želje.
Cinizem je pokazatelj tega, da nekdo ni pripravljen na popolno iskrenost, odprtost in na izpolnitev svojih želja. Oseba, ki je že šla skozi to fazo, to tudi preko cinizma pri drugem seveda začuti. Kar pa navadno dva, ki želita gledati v isto smer, zelo hitro loči na skupni poti oziroma jih niti ne pripelje nikoli dovolj skupaj.

:)[/quote]

Marko, prav imaš. Nekateri ne morejo verjeti svojim očem, ne verjamejo svojim občutkom in se v svojem wanna be svetu slepijo, ker verjamejo v pravljice (se je potrudila z branjem tvojih misli)… Vem, da si toliko samozavesten, da te seciranje na tvoj račun ne bo zmedlo.

Gladiator je nežna dušica, ki bi želel uiti iz svojega sveta v še lepši svet, če bi imel to srečo, da bi mu ga ponudila oz. odprla vrata ena, še pametnejša in duhovitejša od njega. Kdo si pa tega ne želi .:)

Jedla sta tisto, kar se ti je zataknilo v grlu:) 🙂
Jedla sta zato, ker sta hotela nekaj, kar jima ni pripadalo…pa sta si domišljala, da jima lahko. In da ti bo lažje, njega je zapeljala ona, ker je bila neumna, nezadovoljna, kaj pa vem…spletkarska… itak bi mu bilo boljše brez nje.

To je del obrambnih mehanizmov v psihosocialnem svetu, kot je imunski sistem nujen za biološko fiziološki obstoj bitja.
Pač…ni tako lahko na tem svetu doseči nirvane, eni si pač pomagamo s tem. Kajpa vem, mogoče po principu, da izbereš tisto, kar ti manj škodi…
Brez obrambnih mehanizmov pa ni mogoče eksistirat, prepričana sem v to…če misliš nasprotno, glumiš bolj, kot misliš 🙂 🙂
Torej pot z drugim obrambnim mehanizmom, ki mi ni blizu, ki ga ne morem sprejet za svojega lastnega? Za kakšno ceno?

…….. kronično projeciranje spoznanj o sebi na vse, kar leze in gre po svetu.

Dovoli mi, da te razsvetlim – ne veljajo za vse ljudi enaka pravila igre. Nikakor ne! Vsak človek je individum zase. Človekova psiha je kompleksno stkana mreža vzrokov in posledic. Ko že zagrabiš eno nit, obstaja lahko še drobna vpletena nitka, ki zakomplicira in predrugači celoto. Ključno je prepoznavanje detajlov, ki so skriti zadaj in marsikdaj bolj pomembni kot tista prva vsebina, ki se zapelje po naših možganskih vijugah.

Nujen predpogoj, da bi si prislužil kozmično vstopnico za samozavestne sodbe oz. psihološke analize je čim popolnejša in natančnejša slika o samem sebi, predvsem pa neobremenjenost s svojo pretekostjo oz. svoboda duha.V nasprotnem primeru –čemur smo na »mon-u« pogosto priča – prihaja do popačenih/izkrivljenih analiz oz. bolj do obračunavanja z lastnimi frustracijami kot do objektivne ocene psihološkega profila oz. stanja psihe »opazovanega« posameznika. Človek, ki mu »past life baggage« visi okoli vratu kot mlinski kamen in ga pritiska k tlom (običajno se tega niti ne zaveda) je vse prej kot kompetenten za prepoznavanje ozadij oz. skritih čustev in namenov sočloveka, saj se pri svoji »amaterski analizi« običajno poslužuje projekcij oz. izhaja iz sebe/svojih izkušenj, pri tem pa zanemarja pomembno dejstvo, ki sem ga navedla že na začetku. In sicer, da smo si ljudje različni in se na podobne situacije odzivamo oz. jih doživljamo različno. Empatije v pravem pomenu besede so zmožni le redki posamezniki, predvsem tisti, ki so notranje »čisti« oz. energijsko pretočni –morebitno breme preteklosti so odvrgli, se iz njega nekaj naučili in svobodno, predvsem pa bolj modro nadaljujejo svojo pot.

Vsak zase v resnici že ve kako rotira, a smo v dobi ko hoče biti vsak strokovnjak za vse. Največji križ je seveda na »intelektualnem« področju. Da se le ponudi priložnost za lapanje oz. merjenje »intelektualne moči«. In »mon« je krasen primer oz. prizorišče omenjenega fenomena.

Lep jesensko obarvan, predvsem pa z dobro voljo prežet začetek novega tedna želim vsem zvestim snovalcem »umotvorov« na tem forumu.

Mogoče je res izpadlo kot kronično. Se strinjam z vsem kar si napisala. Tudi s tem, da podobne situacije doživljamo različno, a vendar včasih tudi podobno, celo enako. Če se kdo v moji analizi ne najde, se bo pa v kakšni drugi. Obstaja pa možnost, da se bo v moji kdo našel in prepoznal nekaj, kar mu bo koristilo. Čovek vedno vzame to, kar potrebuje. Sicer pa ja, forum je predvsem za obračunavanje z lastnimi frustracijami. Še kako res je! A vendar nam to daje možnost samospoznavanja in čiščenja vzrokov, ki povzročajo frustracije. 🙂

Gladiator,

si še vedno pripravljen na spoznavanje?

Ne vem od kot ti ta prepričanost v to teorijo. Želim ti, da kdaj presežeš te občutke in spoznaš, da si se motila. Če ni lahko, še ne pomeni, da ni mogoče. Ti psihološki obrambni mehanizmi so samo maska, da drugi ne opazijo naše prizadetosti. Ampak kaj ti to koristi, če tebe še vedno boli?! Ko si se sposoben drugim odpret, prideš do nasprotnega učinka. Spoznaš, da ti sploh nihče več niti ne želi zadajat bolečin, in potem še to, da si sam s svojimi mehanizmi ljudi “spodbujal” k takšnemu vedenju, ki so povzročali te bolečine. Ne rečem, da me več nihče ne more prizadet, vendar stremim k temu nivoju, ker zdaj vem da obstaja. Vsaj čim bolj se približat.
Trdiš, da glumim, a zdaj vem, da to počneš ti, ker ti nikakor ne moreš vedet, kaj jaz počnem in kaj čutim. Sklepaš torej po svojem svetu. Vem, kaj sem doživljal nekoč in kaj danes. Tudi jaz sem verjel v stvari, katerim se danes smejim in vnjih spoznavam svojo naivnost. Vsak človek je v neki fazi, ko zelo trdno verjame v neko prepričanje, kot da je to edina resnica. Ampak samo dokler ne pride do naslednje, globlje resnice. 🙂

Marko, to kar ti počneš, da pišeš s srebrnim svinčnikom s kovinsko mino, hladno, premišljeno in točno, je najučinkovitejši obrambni mehanizem, fantastičnost učinka je ravno v tem, da ga ne splohne prepoznaš. Reče se mu racionalizacija.
In za razliko od tebe ti jaz, če bi še tako hotela, ne morem želeti, da ga kdaj presežeš.

Ničesar ne trdim (učna lekcija od tebe) tisto sem prehitro napisala.
In tudi ne sklepam po svojem svetu ampak iz svojega sveta. To počne vsak. Tudi ti.

No, zdaj te pa več ne razumem. 🙂 Hladno, premišljeno in točno? Izgubil sem te. Posveti malo, da te najdem. 🙂

Molotorum opera res turbantur…

…če se jih veliko vpleta, se posel zaplete:), smo potrdili tudi v naši temi. Mislim da je bolje, da pustimo Gladiatorja častno umreti in ga ne kličemo nazaj.
V kolikor bi želeli o temah, ki smo se jih dotaknili tukaj, pa sem niso najbolj sodile, še pisati, predlagam da odpremo temo na čustveni inteligenci, kjer lahko bolj sproščeno pametujemo dalje.

Gloria victis! Gladiator

…in smo ga pokopali, osamljenega in še kar samskega…kljub temu, da ste si nekatere strašno prizadevale , da bi vas opazil ….:))))))))))
Neslavno odšelši z grenkim priokusom brez da bi jo našel

čustvena inteligenca ? o katerih temah ?

ps. tam se bo treba najprvo registrirat……

Kakorkoli že, naj ti bo mirna zemlja Gladiator 🙂 tako se reče pri nas, ko nekdo umre.

Hvala za polepšan večer in kup nasmehov, ki jih je tvoje pisanje izvabilo na moj obraz :):):)

Čestitke za inovativnost, vložen trud držanju/pokrepitvi lika, vztrajnost……ocena +10.

Tebi Nejc (ali kakorkoli ti je že ime) pa želim, da boš našel to kar iščeš, dobil kakšnega otroka, ki bo tvojo hiperaktivnost maleček ublažil in boljša popovica bo lahko uživala v prijetnem druženju (z ne več tako zelo hiperaktivno svojo drugo polovico :)). Pa srečno! 🙂

Spotovani!
Globoko sočustvujem z družino, katere sin je zgoraj samooklicani Gladiator. Resnično mora bit hudo živet in prenašat nekoga, ki je zbolel za tako kruto duševno boleznijo. Res lepo, da ste ga brali in ga ošpogumljaji, ampak na žalost mu ni pomoči. Srečno!

Gladiator pravzaprav ni umrl. Le zastor je padel. Torej je predstave na nek način konec. Kljub manj posrečeno zastavljeni temi, ki je bila posledica trenutnega navdiha, je bil odziv vpletenih dokaj spodoben, a odraz širše klime, ki nam ponuja orodja, s katerimi izvajamo svoj socialni angažma.
Sicer nisem načrtoval nobene evalvacije, ocene uspešnosti “projekta Gladiator”, a vseeno vidim v tem tudi veliko pozitivnega..
Navedeno pravzaprav tudi ni mogoče saj zaključek še ni napisan.)
Simpatična @:) Sicer ne vem, zakaj bi nekdo tak vtis delil na forumu..- namesto, da bi te misli malce pestoval(a) ob branju teme, nato pa pozabil(a) na vse skupaj?
Rečem lahko, da sem počaščen, seveda, da mi pohvala godi- vendar me zanima, zakaj po vsem tem času, še kličete Gladiatorjevega duha? Sem res tako poseben, izviren, drugačen? Sam ne mislim tako.
A če nekaj vas tako misli- potem sem zadovoljil tudi svojega Narcisa, ki je osebni prijatelj mojega dobrega prijatelja Ostržka- no pa ne bomo s temi sorodstvenimi relacijami, saj bo potem še mama užaljena, če je vsaj površno ne omenim, tu je še ameriški veleposlanik, pa kuhar iz francoske restavracije, pa murgelski palček, ki se frizira pri moji teti,:)).

Sicer sem pričakoval pobudo, da morda kakšno nepredelano temo izpeljemo na čustveni, kot je dala idejo psihiatrinja, a odziva ni bilo. Tudi ne preverjam več svoje teme, razen, ko mi pade v oči, saj se vztrajno drži na prvi strani, kar mi je po svoje zanimivo:).
Ali operiraš z mojim imenom le na podlagi el.naslova? Domnevam, da je tako. Čeprav mi je Gladiator ljubše:)
Btw: občasno še kaj napišem v temo, ker mi ženski princip malce užaljeno ne da oditi, saj mi je neka strupena oboževalka rekla, naj vsaj odidem s stilom:)). Morda mi to po nekaj poskusih vendarle uspe;).
Maxime quaerendum, quod semper erit retinendum! Gladiator