Ureaplasma parvum – obupno Vas prosim za pomoč
Pozdravljeni,
O tem ne bi rada preveč javno pisala, saj dvomim, da se bo gospa zdravnica strinjala z mojim pogledom glede Ureaplasme parvum, njene prisotnosti in težav, ki jih lahko pri nekaterih ženskah povzroča – včasih tudi zelo hude težave. Tudi večina zdravnikov, s katerimi sem se srečala, se z mojim mnenjem ni strinjala.
Kljub temu bom poskusila na kratko povzeti svojo izkušnjo, saj opažam, da je deklet s podobnimi težavami kar veliko. Če lahko s svojo zgodbo vsaj eni pomagam ali ji olajšam občutek, da ni sama, potem je to vredno deliti.
Ureoplazmo parvum sem imela tri leta in pol in mi je povzročila toliko težav, da je skoraj nerealno. Bila sem pri nešteto zdravnikih. Nekateri so zelo vstrajno trdili, da Ureoplazma parvum ne povzroča nobenih težav ter naj jim dam že mir. Ena zdravnica mi je celo rekla, da ima tudi ona sama U. parvum in da nima niti enega problema, da je normalno zanosila, donosila itd. Drug zdravnik mi je rekel, da je U. parvum bila ,,slučajna najdba,, in da so ji pač morali pripisati neke splošne težave. Spet drugi so trdili, da ureoplazma povzroča težave in da jo je nujno treba zdraviti. Skratka – mnenja zdravnikov so zelo neskladna.
Večina zdravnikov je bila zelo nesramnih, v smislu, zakaj sploh prihajam zaradi »take nepomembne stvari«, kot je U. parvum. Z mnogimi sem se morala dobesedno kregati, da so me začeli jemati resno in dojeli, da lahko pri določenem odstotku žensk – čeprav morda ne pri večini – povzroča resne in dolgotrajne težave.
Ne glede na to, kaj kažejo raziskave, je treba poslušati pacienta, saj verjetno nihče ne pride po pomoč brez razloga.
Če pa že govorimo o raziskavah – obstajajo tudi študije na živalih (miših), kjer je bila prisotnost U. parvum v amnijski tekočini povezana z okužbo, spontanim splavom, prezgodnjim porodom, nizko porodno težo in težavami s plodnostjo. Zato menim, da teme ne bi smeli avtomatično minimizirati, ampak jo obravnavati resno in individualno, glede na simptome posameznice.
Kot sem že omenila, mi je v letih 2021/22 povzročila vnetje maternice (to so mi potrdili na urgentni ginekologiji v Ljubljani). Nekaj mesecev nazaj pa so mi drugi zdravniki rekli, da je bila takratna diagnoza napačna in da povezava med ureoplazmo in vnetjem maternice ni dokazana, ker pa se je takrat o tej bakteriji vedelo zelo malo so pač te dve stvari povezali skupaj. Danes, v letu 2026, naj je verjetno ne bi več povezovali s tem vnetjem maternice.
Po dolgem času iskanja dobrega zdravnika, pretrpljenih muk ter po menjavi ginekologinje sem končno dobila ginekologa, ki se je bil pripravljen s tem resno ukvarjati, se ni norčeval iz mene in me ni prepričeval, da je to del normalne vaginalne flore. Predpisal mi je Doksivibro 100 mg (doksiciklin) za 7 dni – ni pomagalo. Nato 14 dni – še vedno ni izginila. Na koncu sem doksiciklin jemala 21 dni in takrat je ureoplazma parvum končno izginila. Po 21 dneh agresivnega zdravljenja!
Z njenim izginotjem so izginile tudi vse težave: pogosto in pekoče uriniranje (urinirala sem dobesedno na pol ure, vsak dan – bilo je grozno), izcedki, nenehna nožnična vnetja in podobne težave. Hvala bogu – končno konec!
Nič ni narobe, če imajo zdravniki različna mnenja, vendar bi morali pacienta poslušati in žensk ne odsloviti z izjavo, da je to nekaj povsem normalnega, če imajo jasne simptome, da nekaj ni vredu. Tudi če se bakterija ne pozdpravi takoj, je po mojem mnenju pomembno vztrajati, saj težko govorimo o »normalni flori«, če simptomi ženski omejujejo normalno življenje. In čeprav se pogosto sliši, da se je »ne zdravi«, vedno obstajajo izjeme — še posebej takrat, ko so težave resnične in vztrajne.
Summamed žal v večini primerov ne pozdravi Ureoplazme parvum. Smiselno je narediti antibiogram, vendar po mojih izkušnjah bakterijo učinkovito odpravi samo doksiciklin (tako mi je tudi zdravnik sam povedal).
Tudi dr. Pušenjak je večkrat pisal o tem, da U. parvum lahko povzroča težave in da se jo zdravi samo z doksiciklinom. Med drugim lahko vpliva tudi na plodnost. Mislim, da sem nekje v prejšnjih objavah priložila tudi povezavo do teme, kjer je o tem pisal.
Dodala bi še, da se mora nujno istočasno z vami zdraviti tudi vaš (spolni) partner. Med zdravljenjem in še nekaj dni po zaključeni terapiji spolni odnosi niso priporočljivi – če že, pa izključno s kondomom.
Ker je bila pri meni terapija z doksiciklinom dolga (21 dni) in precej naporna, sem sočasno jemala probiotike za črevesno floro ter vaginalete z laktobacili (Vagisan na recept in Gynophilus). Po končani terapiji sva s partnerjem preventivno vzela še po dve tableti Diflucana zaradi preprečevanja glivične okužbe.
Vse omenjene dodatke je treba jemati s časovnim razmikom od doksiciklina, približno 4–5 ur po zaužitju tablete, da ne zmanjšajo njegove učinkovitosti. Prehranske dodatke je dovolj jemati enkrat dnevno, vaginalete pa sem si vstavljala dvakrat na dan, zjutraj in zvečer.
Priporočljivo je tudi, da partner med terapijo jemlje probiotike za črevesno floro, saj lahko dolgotrajno jemanje doksiciklina poruši ravnovesje v telesu. Midva sva dodatno jemala še Aminogran in Imunodoc za podporo splošnemu imunskemu sistemu.
Upam, da bo dr. Nataša objavo odobrila. O še bolj podrobnih stvareh kako je kaj potekalo ipd. javno ne bi pisala, ker se verjetno zdravnica z mano ne bi strinjala – že tako se skoraj noben zdravnik ni, čeprav jih do neke mere razumem, pa vselej.
Dr. Nataša, upam, da mi ne zamerite kakšne ostrejše besede – nič ni bilo mišljeno osebno ali strokovno proti vam ali vašim kolegom zdravnikom. Tudi sama sem študentka prvega letnika medicine (sicer smer dentalna medicina), zato imam do stroke veliko spoštovanje. Želela sem le deliti svojo osebno izkušnjo, za katero upam, da bo morda še kateri v pomoč. Upam, da razumete moj namen in da boste objavo odobrili.
Srečno vseeeem 🙂
Lp,
Maja
MM150, 27.02.2026 ob 17:16
Pozdravljeni,
O tem ne bi rada preveč javno pisala, saj dvomim, da se bo gospa zdravnica strinjala z mojim pogledom glede Ureaplasme parvum, njene prisotnosti in težav, ki jih lahko pri nekaterih ženskah povzroča – včasih tudi zelo hude težave. Tudi večina zdravnikov, s katerimi sem se srečala, se z mojim mnenjem ni strinjala.
Kljub temu bom poskusila na kratko povzeti svojo izkušnjo, saj opažam, da je deklet s podobnimi težavami kar veliko. Če lahko s svojo zgodbo vsaj eni pomagam ali ji olajšam občutek, da ni sama, potem je to vredno deliti.
Ureoplazmo parvum sem imela tri leta in pol in mi je povzročila toliko težav, da je skoraj nerealno. Bila sem pri nešteto zdravnikih. Nekateri so zelo vstrajno trdili, da Ureoplazma parvum ne povzroča nobenih težav ter naj jim dam že mir. Ena zdravnica mi je celo rekla, da ima tudi ona sama U. parvum in da nima niti enega problema, da je normalno zanosila, donosila itd. Drug zdravnik mi je rekel, da je U. parvum bila ,,slučajna najdba,, in da so ji pač morali pripisati neke splošne težave. Spet drugi so trdili, da ureoplazma povzroča težave in da jo je nujno treba zdraviti. Skratka – mnenja zdravnikov so zelo neskladna.
Večina zdravnikov je bila zelo nesramnih, v smislu, zakaj sploh prihajam zaradi »take nepomembne stvari«, kot je U. parvum. Z mnogimi sem se morala dobesedno kregati, da so me začeli jemati resno in dojeli, da lahko pri določenem odstotku žensk – čeprav morda ne pri večini – povzroča resne in dolgotrajne težave.
Ne glede na to, kaj kažejo raziskave, je treba poslušati pacienta, saj verjetno nihče ne pride po pomoč brez razloga.
Če pa že govorimo o raziskavah – obstajajo tudi študije na živalih (miših), kjer je bila prisotnost U. parvum v amnijski tekočini povezana z okužbo, spontanim splavom, prezgodnjim porodom, nizko porodno težo in težavami s plodnostjo. Zato menim, da teme ne bi smeli avtomatično minimizirati, ampak jo obravnavati resno in individualno, glede na simptome posameznice.
Kot sem že omenila, mi je v letih 2021/22 povzročila vnetje maternice (to so mi potrdili na urgentni ginekologiji v Ljubljani). Nekaj mesecev nazaj pa so mi drugi zdravniki rekli, da je bila takratna diagnoza napačna in da povezava med ureoplazmo in vnetjem maternice ni dokazana, ker pa se je takrat o tej bakteriji vedelo zelo malo so pač te dve stvari povezali skupaj. Danes, v letu 2026, naj je verjetno ne bi več povezovali s tem vnetjem maternice.
Po dolgem času iskanja dobrega zdravnika, pretrpljenih muk ter po menjavi ginekologinje sem končno dobila ginekologa, ki se je bil pripravljen s tem resno ukvarjati, se ni norčeval iz mene in me ni prepričeval, da je to del normalne vaginalne flore. Predpisal mi je Doksivibro 100 mg (doksiciklin) za 7 dni – ni pomagalo. Nato 14 dni – še vedno ni izginila. Na koncu sem doksiciklin jemala 21 dni in takrat je ureoplazma parvum končno izginila. Po 21 dneh agresivnega zdravljenja!
Z njenim izginotjem so izginile tudi vse težave: pogosto in pekoče uriniranje (urinirala sem dobesedno na pol ure, vsak dan – bilo je grozno), izcedki, nenehna nožnična vnetja in podobne težave. Hvala bogu – končno konec!
Nič ni narobe, če imajo zdravniki različna mnenja, vendar bi morali pacienta poslušati in žensk ne odsloviti z izjavo, da je to nekaj povsem normalnega, če imajo jasne simptome, da nekaj ni vredu. Tudi če se bakterija ne pozdpravi takoj, je po mojem mnenju pomembno vztrajati, saj težko govorimo o »normalni flori«, če simptomi ženski omejujejo normalno življenje. In čeprav se pogosto sliši, da se je »ne zdravi«, vedno obstajajo izjeme — še posebej takrat, ko so težave resnične in vztrajne.
Summamed žal v večini primerov ne pozdravi Ureoplazme parvum. Smiselno je narediti antibiogram, vendar po mojih izkušnjah bakterijo učinkovito odpravi samo doksiciklin (tako mi je tudi zdravnik sam povedal).
Tudi dr. Pušenjak je večkrat pisal o tem, da U. parvum lahko povzroča težave in da se jo zdravi samo z doksiciklinom. Med drugim lahko vpliva tudi na plodnost. Mislim, da sem nekje v prejšnjih objavah priložila tudi povezavo do teme, kjer je o tem pisal.
Dodala bi še, da se mora nujno istočasno z vami zdraviti tudi vaš (spolni) partner. Med zdravljenjem in še nekaj dni po zaključeni terapiji spolni odnosi niso priporočljivi – če že, pa izključno s kondomom.
Ker je bila pri meni terapija z doksiciklinom dolga (21 dni) in precej naporna, sem sočasno jemala probiotike za črevesno floro ter vaginalete z laktobacili (Vagisan na recept in Gynophilus). Po končani terapiji sva s partnerjem preventivno vzela še po dve tableti Diflucana zaradi preprečevanja glivične okužbe.
Vse omenjene dodatke je treba jemati s časovnim razmikom od doksiciklina, približno 4–5 ur po zaužitju tablete, da ne zmanjšajo njegove učinkovitosti. Prehranske dodatke je dovolj jemati enkrat dnevno, vaginalete pa sem si vstavljala dvakrat na dan, zjutraj in zvečer.
Priporočljivo je tudi, da partner med terapijo jemlje probiotike za črevesno floro, saj lahko dolgotrajno jemanje doksiciklina poruši ravnovesje v telesu. Midva sva dodatno jemala še Aminogran in Imunodoc za podporo splošnemu imunskemu sistemu.
Upam, da bo dr. Nataša objavo odobrila. O še bolj podrobnih stvareh kako je kaj potekalo ipd. javno ne bi pisala, ker se verjetno zdravnica z mano ne bi strinjala – že tako se skoraj noben zdravnik ni, čeprav jih do neke mere razumem, pa vselej.
Dr. Nataša, upam, da mi ne zamerite kakšne ostrejše besede – nič ni bilo mišljeno osebno ali strokovno proti vam ali vašim kolegom zdravnikom. Tudi sama sem študentka prvega letnika medicine (sicer smer dentalna medicina), zato imam do stroke veliko spoštovanje. Želela sem le deliti svojo osebno izkušnjo, za katero upam, da bo morda še kateri v pomoč. Upam, da razumete moj namen in da boste objavo odobrili.
Srečno vseeeem 🙂
Lp,
Maja
Hvala Maja za vaše izkušnje. Vsekakor so osebne izkušnje vedno dobrodošle in jih vedno objavim. Zelo se strinjam z vami, da je treba vedno vsakega pacienta obravnavati zelo individualno. In žal mi, če imate z zdravniki včasih tudi slabe izkušnje. Vzrokov je veliko na obeh straneh, največkrat pa gre za sistemske napake, kar pa kot družba žal ne znamo rešiti.
Žensk s težavami z ureaplazmo na srečno ni veliko, ampak na tem in podobnih forumih ste se našle skupaj, kar je prav, a daje lažni vtis o tem, da gre za velik splošen problem, pa to ni. Vem pa, da je velika težava za vsako izmed vas.
Vsak zdravnik ima lahko svoje osebno mnenje na podlagi svojih izkušenj, a raziskave kažejo bolj objektivno sliko, saj zajemajo veliko število žensk. In raziskave so pač potrdile, da je največji delež žensk z ureaplazmo brez težav in da pri večini zdravljenje ne reši težav. Ampak kot kažejo izkušnje večine izmed vas, vas večina vseeno dobi antibiotično terapijo (tudi na podlagi antibiograma), ki pa je pogosto neučinkovita. Pogosto zato, ker je vzrok za težave drugje. Tudi vi, Maja, ste poleg dolgotrajne antibiotične terapije uporabili še druga sredstva, kar ni zanemarljivo in je sigurno imelo velik pomen pri rešitvi težave, morda celo večji kot naporna antibiotična terapija.
Razlog, zakaj zdravniki antibiotikov ne predpisujemo nekontrolirano, zlasti če učinkovitost ni dokazana s smernicami, pa so stranski učinki antibiotikov, ki na koncu škodijo pacientu, ne tistemu, ki jih predpiše. In verjemite mi, da se nas večina zelo trudi, da pacientom ne bi škodovali in bi jim/vam max pomagali. Tudi za nas je največji uspeh, če pacientu rešimo težavo. Zato vsek z veseljem predpiše zdravilo, za katerega ve in verjame, da je učinkovito. Vedno pa mislimo tudi na stranske učinke, takojšnje in dolgoročne (kot je odpornost bakterij, kar nam lahko čez čas povzroči življenje ogrožajoče stanje).
Pri ureaplazmi je z raziskavami dokazano, da – če se že zdravi – je antibiotik prvega izbora azitromicin (Suamamed, ki ima tudi manj stranskih učinkov), sledi pa uporaba “težjih” kot je doksaciklin. Vedno pa seveda na podlagi antibiograma in vedno poskusimo s krajšim časom, ker spet raziskave kažejo, da je že 3-7 dni dovolj.
Torej – upam, da bo vsaka izmed vas, ki imate težave, našla svoj pot in rešitev. Vedno sem vas pripravljena poslušati in vam pomagati. Skupaj bomo zmogle, a ne?
Maja hvala in vsem srečno v borbi s težavami. Srečno vsem, N
Summamed sem sicer med drugim tudi jemala za 6 dni, pa žal ni pozdravil Ureoplazme parvum. Tudi stvari, ki sem jih delala med terapijo, sem počela že prej, ko se nisem zdravila, vendar so se vse težave zares nehale šele, ko je bila bakterija zares odpravljena.
Verjeli ali ne – sama pri sebi sem vedno čutila, ali imam bakterijo še prisotno ali ne, ter ali bo test pozitiven. Ko sem se zares pozdravila in čakala tistih 6 tednov na kontrolni bris, sem vedela oz. čutila, da bo test negativen – in res je bil, ker tudi nobenih simptomov ali težav ni bilo več.
Terapija je bila res dolga in zahtevna. Kot sem že omenila, sem kuro z doksiciklinom ponovila kar trikrat. Kakšne škode zaradi tolikšne količine antibiotikov ni bilo, saj sem izvajala vse preventivne ukrepe (skrb za vaginalno in črevesno floro, vitamin C, krepitev splošnega imunskega sistema).
Rekla bi takole – pri približno 70% žensk morda res ni težav, pri 30% pa vsekakor so in je zdravljenje ter vztrajanje potrebno.
Zelo sem hvaležna ginekologu, ki mi je pomagal, sodeloval z mano in ni odnehal, ko terapija prvič ni bila uspešna. Pri meni je bilo treba zelo vztrajati, ker je bakterija zelo trdovratna.
Tako je – vsekakor bo vsaka našla pravo pot, saj kjer je volja, je tudi pot. Hvala tudi vam, ker ste poslušali, odgovorili in objavo odobrili.
Lep pozdrav in srečno vsem, Maja 🙂
MM150, 28.02.2026 ob 11:22
Summamed sem sicer med drugim tudi jemala za 6 dni, pa žal ni pozdravil Ureoplazme parvum. Tudi stvari, ki sem jih delala med terapijo, sem počela že prej, ko se nisem zdravila, vendar so se vse težave zares nehale šele, ko je bila bakterija zares odpravljena.
Verjeli ali ne – sama pri sebi sem vedno čutila, ali imam bakterijo še prisotno ali ne, ter ali bo test pozitiven. Ko sem se zares pozdravila in čakala tistih 6 tednov na kontrolni bris, sem vedela oz. čutila, da bo test negativen – in res je bil, ker tudi nobenih simptomov ali težav ni bilo več.
Terapija je bila res dolga in zahtevna. Kot sem že omenila, sem kuro z doksiciklinom ponovila kar trikrat. Kakšne škode zaradi tolikšne količine antibiotikov ni bilo, saj sem izvajala vse preventivne ukrepe (skrb za vaginalno in črevesno floro, vitamin C, krepitev splošnega imunskega sistema).
Rekla bi takole – pri približno 70% žensk morda res ni težav, pri 30% pa vsekakor so in je zdravljenje ter vztrajanje potrebno.
Zelo sem hvaležna ginekologu, ki mi je pomagal, sodeloval z mano in ni odnehal, ko terapija prvič ni bila uspešna. Pri meni je bilo treba zelo vztrajati, ker je bakterija zelo trdovratna.
Tako je – vsekakor bo vsaka našla pravo pot, saj kjer je volja, je tudi pot. Hvala tudi vam, ker ste poslušali, odgovorili in objavo odobrili.
Lep pozdrav in srečno vsem, Maja 🙂
Z veseljem. srečno, N