Živjo,

rada bi da mi nekdo svetuje. S partnerjem sva skupaj dobro leto, od tega sva pol leta večino časa živela pri meni. On je sicer od daleč, a se je 2 leti nazaj preselil v naše kraje. Oba2 imava otroka. Jaz imam sina, ki je skos pri meni (oče je pokojni), on ima sina: vsake 14 dni za vikend. Oba sva stara 40+.

Najino razmerje se je začelo previdno, ker se jaz težko prepustim zaradi zelo težke zveze z bivšim (pokojnim) partnerjem. Ampak je delal na tem in sem se mu res kmalu prepustila, popolnoma. Bil je vreden moje ljubezni, bil je moj dom, mir, varnost. Še nikoli nisem čutila tako močne povezanosti in ljubezeni, kot jo čutim tu.
Najina zveza je bila fenomenalna, zgradila sva res super bazo (seveda ni bilo vse popolno, ker smo si različni s prtljago, ampak sva čez vse to nekako šla in vedno prišla ven še boljša in bolj povezana), pred kratkim sva se celo pogovarjala o selitvi nekam skupaj, ker se imava res res rada.

14 dni nazaj, vsako uro sms: rad te imam, obožujem te, kako si, kaj pocnes, prides k meni v službo, skooos lupčki.

Nato pa BOOM.

Teden dni nazaj mi reče, da se je odločil, da se seli nazaj tja od kjer prihaja (razlog je sin, ki ima vedenjske težave, bivša ne naredi nič, da bi bilo bolje, razen mojemu partneru žnara vsak drugi dan, skrbništva pravi da mu ne bo dala, da bi mi skupaj živeli. Kar verjamem, ker ona niti noče da on tja nazaj pride, da bi imel sina vsaj pol (wtf), da mi mu lahko pomagal, da ne zabrede. Torej on vseeno gre zdaj tja “pomagat” sinu – kar seveda, več kot razumem). Jaz pa se trenutno ne morem seliti, ker moj sin tukaj hodi v šolo.

Povedal mi je, da si želi ohranit zvezo (zaenkrat) na daljavo, da mu je hudo, da mu ni vseeno, da me ima rad. Potem pa se s časom selimo skupaj. Ok, vse lepo in prav….

…. ampaaaaaak zgodilo se je nekaj s čemer se po vsem tem ne znam spopasti. Oddaljil/ohladil se je, in to v 5ih dneh za 90%. Pred tem je bil skos tu pri meni, skos komuniciral z mano, iz službe mi je vsak dan pošiljal kup lupčkov, počutila sem se res ljubljeno. Zdaj pa obrat, nič več se ne vidiva (še ni preseljen, ima svoje stanovanje nedaleč od mene, ampak gre raje tja kot k meni, skos je zaspan, utrujen in ne zmore, vsaj ne z mano…), piše zelo zelo malo in hladno. Najprej sem mu jaz 2 dni pisala da ga pogrešam, da mislim nanj, če pride k meni, če pridem jaz tja in ko sva se videla je bilo vedno vse normalno, nežnosti, poljubi… ampak ni pa nobene pobude več iz njegove strani. Če mu jaz ne odpišem cel dan, ne bo nič od njega, kot da me ni. In sem nehala, ker se mi ne da igrat nekih iger, rajši bi imela da mi iskreno pove kako in kaj. Po tišini me je potem včeraj celo poklical, če greva danes na sprehod, vendar mi že piše danes, da ne more, da mora it po službi domov spat, ker je samo 3 ure spal in da se mu zdi da bo dol padel… razumem da je v stresu in utrujen, ne razumem pa zakaj bi me dal tako ekstremnoooo na stran, glede na vse?

Bolečina je neznosna, res se ga trudim razumet, živim svoje življenje dalje, mu povem da sem tu če me rabi, da ni treba da je sam v teh trenutkih… ampak, še vedno ostajam na hladnih, samotnih tleh. Čas pa mineva in on kmalu gre. Ne razumem več in rabim nasvet kaj naj…
(škoda, da nisem več 25 let stara, ker bi mi bilo sigurno lažje :D)