Spoštovani,

pišem, ker sem se znašla v položaju, ki mi povzroča stisko in ne vem, kako naj se s situacijo soočim.

Namreč: moja 15-letna hči je skozi naporen in boleč pogovor z mano priznala, da se ne čuti kot ženska in da so ji tudi všeč ženske. Opažala sem sicer, da se je v zadnjem času oblačila bolj “fantovsko” (ohlapni puloverji, čisto NIČ dekliškega/ženskega in kratko se je ostrigla – pa še to ne čisto kratko, pač krajši paž) in sem sklepala, da je to faza (tudi nečakinja je imela podobno – očetovi puloverji/majice in široke hlače). Pred dobrim letom je imela hči krizo, ko mi je v joku in veliki stiski priznala, da ne zmore več – da čuti pritisk zaradi “vsega”, da ne ve, kaj se dogaja, da je v slabi koži. Takrat je bil izvor njenih težav ustrahovanje in dolonilni odnos sošolcev, čaprav zdaj sklepam, da je takrat zaznala spremembe pri sebi, ki jih ni znala oz. zmogla in upala ubesediti. Nemudoma smo ji priskrbeli pomoč (psihoterapijo) in njeno počutje ter nasploh vedenje se je izboljšalo – spet je bila nasmejana, navihana, pozitivna. Potem sem spet zaznala, da je nekaj drugače, da mora biti nekaj narobe. Večkrat sem jo nagovarjala, se z njo pogovarjala, družila, ji dala občutek, da ni sama, obenem pa nisem želela siliti vanjo, ker to ne obrodi rezultatov.

Od nekdaj že imava ritual, da se zvečer pogovoriva o dnevu, da skupaj zmoliva, da mi pove, kaj jo muči. In ko sem ji nazadnje dala samo čas, da se je izjokala in povedala, kaj jo res muči, sem ostala brez besed. Izpovedala se je namreč, da so ji všeč punce, da zavrača svoje žensko telo in da želi postati fant, moški. Povedala sem ji, da jo imam brezpogojno rada. To brezprizivno drži. Moja materinska ljubezen je popolnoma enaka. Skrb pa neskončno, nepopisno večja. Ne spim, ne jem, pretvarjam se, da je vse v redu, v meni pa se vse krči od strahu zanjo (zanj).

Skrbi me, kako (in v kolikšni meri) bo speljala tranzicijo. Kakšne težave bo zato imela v svetu? Kako bo sprejeta? Ali se bo res podvrgla tako brutalnemu maličenju svojega telesa, da si bo dala spremeniti genitalije? Kaj če ta poseg spodleti (za kar je zelo visoka možnost)? Ali bo imela v zdravstveni mapi napisano, da ima “motnjo” (kar je uradni zapis, ki omogoča spremembo spolne identitete)!! Ali jo bo družba imela za spako? Kako naj jo/ga zaščitim pred vsem tem? ….

Obenem se sprašujem, če sem jaz “kriva”, da je tak(a)? Sem naredila kaj narobe? Kako, zakaj zavrača sebe kot žensko? … Sama sem tipična ženska – v smislu urejenosti (ne pretirane, a imam rada krila, obleke, pete …). Gledam naše skupne slike in iščem “znamenja”, ki pa jih nikoli ni bilo  – igrala se je s punčkami, oblačila barbike, z bratom sta imela “tradicionalno” delitev vlog pri igri, izbirala si je dekliška oblačila, imela dolge lase …. Od kod torej takšen odklon?? … Razumem istospolno usmerjenost, zavračanje lastnega telesa pa me boli, skrbi in žalosti … Je to moja “krivda”? …

Bili smo čisto običajna družina, zdaj pa se sprašujem, koliko sploh poznam svoja otroka …

In smešno, kot se že sliši – žalujem, da ne bom več imela hčere … Ko jo (ga) obejmam, je to še vedno moja punčka, obnaša se tako, kot se je – pride se pocarkljat, poišče moj objem, se stisne k meni, ko gledamo skupaj TV, mi pove o svojem dnevu …. Imam jo/ga neskončno rada in obenem se mi trga srce, da ne more biti “normalna” najstnica. Najhuje je, ker vem, da so drugačni ljudje v družbi vedno stigmatizirani in odrinjeni; že itak je odraščanje (in odraslost) težko, če si tako drugačen, pa je še toliko težje …

In kaj, če si premisli? Če čez npr. 5 let ugotovi, da je vseeno ženska in želi živeti kot ženska, pot nazaj pa ne bo več mogoča …..

Mnogo lažje bi sprejela, če bi bila “samo” lezbijka, transnpolnost me pa neskočno skrbi – zaradi nje/njega same(ga)…

Ne vem pa niti, kako naj to povem možu. Hči (sin?) pričakuje, da prebijem led, a enostavno ne vem, kako. Pa mož ni kakšen “bav-bav”, ki bi bil homofob ali zelo strog ali čustveno otopel; je nasprotje tega, a enostavno ne vem, kako se tega lotiti…

Žalujem za svojo hčerko, ne morem verjeti, da si želi tako spremembo. In sem dvojno (trojno?) žalostna, ko sem povedala dvema prijateljicama, katerih odgovor je bil:”to pa res ni čisto nič hudega; čisto normalno je in zato pa res nimaš kaj skrbeti”. Sama tako ne čutim – zame je grozno žalostno, ker izgubljam svojo lepo, nežno, luštno hčer in ne vem, kako naj pomagam otroku pred tako spremembo. katerega starša to ne bi skrbelo???? Takega iz jekla, vejretno.

Kot rečeno: neskončno imam rada tega svojega posebnega otroka in ne bi je/ga zamenjala, hkrati pa me vse našteto zgoraj skrbi in žalosti.

Prosim za kakšen nasvet, usmeritev, profesionalni pogled.

Kam se lahko obrnemo starši, ki v takih situacija tudi potrebujemo podporo?

Spoštovani,

vaše misli, čustva in vprašanja so razumljiva in zelo na mestu. Menim, da se prijateljice motijo, če vam sporočajo, da gre za nekaj povsem nepomembnega in da zato nimate razloga za skrb. Mogoče so vas želele predvsem dobronamerno potolažiti.

Iz vašega pisma je razvidno, da imate hčer iskreno radi, da jo želite razumeti in da vas predvsem skrbi zanjo. To se mi zdi pomembnejše od vseh oznak in opredelitev, ki se v takšnih situacijah pogosto znajdejo v ospredju.

Vprašanja spolne identitete, spolne usmerjenosti in odnosa do lastnega telesa sodijo med najbolj kompleksna področja človekovega psihološkega razvoja. Znanost na tem področju še nima vseh odgovorov. Raziskujejo se biološki, razvojni, psihološki, družinski, vrstniški in širši družbeni dejavniki, pri posamezniku pa ni mogoče vnaprej vedeti, kateri od njih imajo največjo vlogo. Prav zato se mi zdijo previdnost, odprtost in pripravljenost na raziskovanje pomembnejše od hitrih zaključkov v katerokoli smer.

V svoji praksi sem spremljal nekaj podobnih zgodb, zato iz njih ne morem sklepati na splošno. Pri teh primerih smo se v terapevtskem procesu predvsem posvečali psihološkim dejavnikom, kot so osebna zgodovina, odnosi, samopodoba in doživljanje sebe. Pri nekaterih so se skozi takšno raziskovanje odprla pomembna vprašanja in razlage, ki jih sprva niso prepoznali. Bioloških dejavnikov pri svojem delu ne morem neposredno raziskovati, zato o njih tudi ne morem podajati zaključkov. Prav zato se mi zdi pomembno, da se človek najprej čim bolje razume in da pomembne odločitve sprejema premišljeno, ob upoštevanju različnih možnih vidikov svojega doživljanja.

Če se odločite, ste kadarkoli dobrodošli na pogovor tudi pri meni. Lahko mi napišete elektronsko sporočilo in se dogovorimo za termin. Skupaj lahko poskusimo bolje razumeti, kaj vaša hči doživlja, kako vi kot starša doživljata nastalo situacijo ter kako se v tem obdobju čim bolj mirno in premišljeno orientirati. Pogosto je že to, da starši bolje razumejo dogajanje in pridobijo nekaj dodatnega psihološkega znanja, pomemben vir opore tako zanje kot za otroka.

Ob tem bi vas rad spodbudil, da ne podcenjujete svoje vloge staršev. Pri petnajstih letih je vaša hči še vedno v obdobju intenzivnega razvoja, oblikovanja identitete in iskanja sebe. Menim, da ni potrebno, da se v tej situaciji umaknete ali prepustite vseh odločitev njej sami. Nasprotno – pomembno se mi zdi, da ostanete aktivno vključeni, da se izobražujete, postavljate vprašanja, skušate razumeti dogajanje in odgovorno opravljate svojo starševsko vlogo. To ne pomeni, da hčerki vsiljujete svoje poglede, temveč da ji ob strani stojite kot odrasli osebi, ki ji pomagata sprejemati premišljene odločitve v obdobju, ko sama še odrašča.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

To ni nekaj normalnega, da takoj na začetku razjasnimo.

V današnjem stoletju so ljudje preveč začeli normalizirati transpolnost in na splošno istospolnost, ker smo kao v letu 2026 in bla bla bla !

Družba je to naredila od naših otrok niste vi nič kriva. Že odkar so sprejeli že samo geje in lejzbike da se jim ni bilo treba več skrivat je šlo vse zelo strmo navzdol. Iz vašega zapisa samo nisem uspela razbrati ali je hčerka povedala da si želi biti prav moški in iti na operacijo in se do konca življenja identificirati kot moški ali je samo omenila da se trenutno ne počuti vredu v tem telesu ?

Še ena zelo velika težava je ker pri teh trans osebah (in na splošno LGBT) razsaja sto in ena različna spolna bolezen, najpogosteje HIV, sifilis itd (ki so v porastu!). Delam v zdravstvu zato vam lahko zatrdim da je tako, sicer si pa lahko tudi sama preberete dokaze in statistiko na internetu. Sicer je žensk ki so zdaj trans moški v Sloveniji zelo malo (veliko več je moških ki so ženske).

Veliko zdravstvenih težav se pojavi že pri jemanju hormonov, zaustavitev menstruacije (npr. epilepsija), kaj šele ko govorimo o operaciji spola, odstranitev maternice itd.

Menim da je vaša punčka samo zelo zmedena in jo sama ne bi podpirala v tem kar si želi. Če si želi bit ,,normalna,, lejzbila ni s tem nič kaj preveč narobe, ampak pri transpolnosti priporočam da jo ustavite in informirate o vsem. Ni važno v katerem telesu je rojena, če ima žensko telo se lahko izraža kot moški, s tem mislim da se lahko oblači bolj po fantovsko, se postriže, nima tipičnega ženskega vedenja itd. in je ob vsem tem še vedno ženskem telesu, zaradi varnosti svojega zdravja in v primeru sa si bo kadarkoli v življenju premislila.

Vaša hči je še zelo mlada, preverite tudi v kakšni družbi je, ali jo je kdo iz družbe mogoče nagovoril na tako razmišljanje itd. To nujno preverite.

Naslednji korak je psihijater, ampak res dober psihijater kateri vam ne bo rekel ,,ja to je danes normalno” (ker je veliko takih LGBT prijaznih).

Vso srečo vam želim draga gospa, vam, vaši hčerki in družini. Javite kako kaj gre, z veseljem pomagam in vam prisluhnem.

P.S. – bilo bi dobro da možu čimprej poveste ksj se dogaja z vajinim otrokom, se prvo pogovorite med sabo in potem še z njo, on naj se mogoče tudi na samo z njo pogovori kot oče in kot moški.

Spoštovani,

hvala za oba odgovora. Vse, kar sem prebrala, drži. Tega se tudi sama zavedam. In kot sem že zapisala, si tudi sama ne želim, da se hči podvrže takšnim grobim posegom. Terapijo že obiskuje, in sicer vsak teden. Na srečanjih s terapevtko zdaj odkrivata prav te teme – identiteta, sprejemanje sebe, odnos do nasprotnega in lastnega spola. Pozitivno stran trenutne situacije vidim zgolj in samo v tem, da je zbrala pogum in mi povedala ter da mi dovolj zaupa, da je lahko to sploh ubesedila. V vmesnem času je tudi izrazila pripravljenost in željo, da poveva očetu in sva mu. Kot sem pričakovala, je bil sicer šokiran, a podporen. Podobno kot vsi zdaj udeleženi v tej debati tudi on misli, da je treba te stvari naslavljati počasi in postopoma ter upoštevati zelo mlada leta najine hčere in morebitne druge vzvode, ki so lahko za njenim trenutnim razmišljanjem, da bi bila raje fant. Bolj ko gledam nazaj (in tudi, ko jo opazujem zdaj), manj razumem to njeno zdajšnje razmišljanje: kot že rečeno, je bila vedno (veeeedno!) čisto tipična deklica in je ni zanimalo popolnoma in absolutno nič fantovskega (sem bila sama v primerjavi z njo pravi “pubec”, ko sem plezala po drevesih in pomagala očetu pri delu z lesom). Tudi zdaj mi je zelo nenavadno, ker je tudi zdaj ne zanima nič fantovskega (!!!!!!) – ne šport, ne delo, ne hoja/govor … Še vedno je (razen oblačenja in povezovanja prsi) čisto dekliška – nežna, pogovorljiva, vsak dan se “carta” pri meni (pride po objem, se stisne k meni med gledanjem TV, mi da in vrne poljub na lice) – je skratka čisto v ženski energiji in zato še toliko težje razumem te njene notranje premike in boje …

Sicer pa je njena družba “preverjena” – ima dolgoletno prijateljico iz šole, od katere starše tudi poznamo in sta skupaj tudi med počitnicami (enkrat pri nas, enkrat pri njih) in sošolca, ki je prav tako “čisto normalen” (ta sošolec naj bi celo plesal z njo na valeti, a je hči tik pred zdajci odklonila ples in sodelovanje na valeti, kar je povzročilo nemalo težav, skrbi in – žalosti). Raznih omrežij ne uporablja, je pa res, da je čisto prevzeta nad azijsko pop kulturo in mogoče je vse to v njenih mislih povezano s tem …

Počutim se čisto izžeto in izmučeno od skrbi zanjo; nimam več moči, ko spet pride in potrebuje pogovor (a ji ga seveda zmeraj nudim in čeprav sem na smrt utrujena, ji prisluhnem, je ne prekinjam in sem zanjo tam, kjer me potrebuje). Ne vem več, kako naprej. In neštetokrat premlevam vse možne scenarije: kaj če si potem premisli; kaj če bi ji morali to idejo “izbiti” iz glave; kaj če si kaj naredi v primeru, da je ne podpremo; kaj če nam bo čitala, da je nismo ustavili; kaj če nam očita, če je ne bomo podpirali …. Kaj je prav v taki situaciji?????

Naporno je, a mi je lažje, da vsaj tukaj ubesedim svoje misli. Hvala.

Prevezuje si prsi? Uff, gospa, to je že precej resen znak. Takšne stvari običajno ne ostanejo samo pri besedah, ampak pogosto pomenijo, da oseba svoje občutke že pretvarja v konkretna dejanja.

Poskusite ji mirno dopovedati, da ne glede na hormonske terapije ali operacije človek ne more popolnoma spremeniti svoje biološke osnove. Njeno telo je bilo razvito kot žensko telo in bo številne svoje značilnosti ženske nosilo vse življenje. Operacija lahko spremeni samo videz in nekatere telesne lastnosti, ne more pa spremeniti genetske zasnove vsake celice v telesu. Kromosomi, razvoj okostja, številne anatomske značilnosti spola in delovanje organizma so rezultat razvoja od rojstva dalje. Tudi hormoni ne ustvarijo nove biologije, temveč vplivajo na delovanje že obstoječega telesa. Tehnologija lahko spremeni zunanjost, ne more pa izbrisati celotne zgodbe, ki jo je v telo zapisala narava. Zato ona nikoli biološko in fiziološko niti slučajno ne bo moški. Nikoli.

Narava ji je podarila ženski spol in vse posebnosti, ki pridejo z njim. Žensko telo ima svoje prednosti, svojo moč in svoje sposobnosti. Nekatere izmed njih moški nikoli ne bodo mogli izkusiti ali razumeti na enak način. Morda bi bilo pomembno, da najprej odkrije vrednost tega, kar že je, preden skuša postati nekaj drugega, če prej sploh ne razume tega, kar že je.

Če pravite, da je zelo nežna, čustvena in rada išče bližino doma, potem se mi zdi smiselno vprašati, od kod prihaja njena želja po moški identiteti. Moški otroci se ponavadi ne vedejo tako, da bi se pri 15 letih še vedno radi stiskali pri mamici. Zato se mi zdi smiselno raziskati, od kod prihaja ta želja in kaj jo pravzaprav žene v to smer.

Ste prepričani, da ni morda naletela na kakšne vsebine, ki so se ji zdele pač samo »kul«? Najstniška leta so čas raziskovanja identitete in včasih mlad človek preizkuša različne stvari, ki zanj morda niso najboljše. V teh letih marsikdo išče občutek pripadnosti, posebnosti ali odgovore na svoja vprašanja, zato je pomembno razlikovati med trenutno fascinacijo in nečim, kar bo človeka spremljalo vse življenje.

Poglejte si pričevanja ljudi na YouTubu, ki so šli skozi tranzicijo in jo kasneje obžalovali. Takšni primeri obstajajo in nekateri odkrito govorijo o tem, kako so ugotovili, da sprememba telesa ni rešila njihovih notranjih stisk. Ko so moški ugotovili, da ni kar tako lahko biti ženska, in obratno, ko so ženske ugotovile, da biti moški ni to, kar so mislile, se potem začnejo težave.

Ženske imajo že z vidika ljubezni veliko lažjo plat, moški pa se mora kar konkretno finančno in s svojimi besedami potruditi, da žensko sploh pripravi do pogovora, kaj šele česa drugega. Kako potem ona misli, da bo to funkcioniralo? Bodimo realni – ženske ne rabimo narediti nič kaj posebej, ker moški pristopajo do nas. Ko nas povabijo na pijačo, so običajno oni tisti, ki razmišljajo, kako bodo pijačo plačali, ne me. O drugih stvareh naprej sploh ne bom govorila, mislim da razumete. Veliko moških se leta sooča z zavrnitvami, preden najde partnerko. To je podobno kot pri iskanju službe – eno je pošiljati prošnje in čakati na odgovore, drugo pa jih prejemati. Morda bi se morala vprašati, ali je pripravljena sprejeti tudi tiste manj prijetne plati moške vloge, ne samo tistih, ki se od daleč zdijo privlačne.

Vprašajte jo tudi nekaj zelo praktičnega: če želi biti moški, ali je pripravljena sprejeti tudi odgovornosti, ki jih družba pogosto povezuje z moško vlogo? Ali je pripravljena nositi breme pričakovanj, samostojnosti, odgovornosti za svoje odločitve in za ljudi, ki bodo nekoč odvisni od nje (otroci itd.)?

Biti moški ni kostum, ki ga oblečeš, ko ti je všeč, niti biti ženska ni nekaj, kar lahko odložiš kot star plašč. To sta življenjski izkušnji z dobrimi in težkimi stranmi. Trava je pogosto videti bolj zelena na sosedovi strani, dokler ne stopiš nanjo in ugotoviš, da ima tudi tam svoje trnje.

Morda bi bilo najbolj koristno, da se ne sprašuje samo, kaj želi postati, ampak tudi zakaj beži od tega, kar je danes – biti ženska.

Če vas resnično skrbi njeno duševno stanje in razlogi za takšne odločitve, bi bilo morda smiselno poiskati mnenje kliničnega psihologa ali psihiatra, ki ima izkušnje z mladostniki in vprašanji identitete. Drugo strokovno mnenje je v takšnih primerih pogosto koristno, saj lahko pomaga bolje razumeti ozadje njenih občutkov in želja.