Operacija želodca
A samo takrat,če preveč poješ,a tud kar tko[/quote]
Jaz sem dvakrat bruhala, pa nobenkrat nisem pojedla količinsko preveč. Prvič sem bruhala, ker sem jedla mleto meso s čebulo (očitno mi čebula ni dela na želodec), drugič sem pa bruhala, ker sem prehitro naredila dva mahjna griza sendviča in nisem dobro prežvečila in sem prehito pogoltnila.
Vem pa tudi za primer operiranke bypass, ki bruha karkoli poje, nič ji ne ostane v želodcu, zelo zelo malo lahko poje (jaz recimo veliko) in še to le določeno hrano. Drugi operiranki je tudi dostikrat slabo pri določeni hrani. Ni nekega univerzalnega odgovora. So primeri, ko imajo probleme, so primeri, ko jih nimajo.[/quote]
A pa si tudi prej večkrat bruhala ali samo po operaciji.A ti lahko kakšen šiv poči,če se preveč naprezaš pri bruhanju.hvala,lp
Veseli me, da je veliko novih “dopisnic”, med njimi so celo take, ki so imele OP že dlje časa nazaj, pa se doslej še niso oglasile.. To vem, ker sem prebrala ves forum, ker mi mnenje drugih vedno pomeni nekakšen kažipot in neizogibno informacijo. Brez tega, da preberem ves forum od prvega posta do danes, se ne bi nikoli odločila za OP. Šele potem, ko imam podatke in izkušnje drugih, se začnem odločati, kajti odločitev je veliko lažja. In strah izgine.
A nekaj je zelo pomembno. Vsak organizem se zelo svojsko odzove na poseg, najsi bo to resekcija, bypas ali SAGEM (trak). Meni je bilo (sprva) žal, da sem pristala na bypas, oziroma sem si želela resekcijo, ker sem mislila, da je bolje imeti del vsaj želodca (ki ohrani funkcijo in ostane tudi absorbcija hranil), a zdaj mi nikakor ni žal. Po vsem, kar berem in slišim, se mi zdi, da je več tveganja pri resekciji. In dober signal za to trditev mi daje prav dr. B, ki resekcije ne dela, razen izjemoma, in tudi – kot slišim in berem tukaj – glede trakca – raje naredi obvod (bypass). On gotovo ve, kaj je najbolje, saj je sam najboljši strokovnjak za to področje pri nas.
Pri meni se je namreč zgodilo in o tem sem že pisala, da mi je dr. B. “operiral tudi možgane…” Po op. se mi je namreč povsem spremenila prebava (odvajanje je odlično!, prej ga skoraj ni bilo) in tudi odnos do hrane; prej je bila hrana moja prva jutranja misel, zdaj pozabljam, da sploh obstaja…
Vse življenje sem živela v prepričanju, da se bašem in goltam, kar mi pride pod roke zato, ker s tem nadomeščam nekaj, kar naj bi mi manjkalo.
Po OP sem ugotovila, da sem se motila (in tudi vsa prihologija, ki to trdi), ker je očitno šlo za nekakšno organsko anomalijo v mojem prebavnem sistemu, ki se je z bypasom razrešila. Ne vem, na kakšen način in se s tem fenomenom tudi ne ubadam preveč, ampak to z veseljem ugotavljam. Vse bolj postajam kot večina “normalnih” ljudi, ki jim hrana pomeni zgolj preživetje in ne edina življenjska preokupacija. To me osrečuje.
Čudovito je, če lahko človek prebavljeno hrano vsak dan redno izloči in ne misli več na to, kako deluje prebavni sistem niti ne na to, kaj in koliko bo jedel, da se samemu sebi ne bo zagnusil kot največji požeruh.
Ne vem, kako bi bilo, če bi si dala vstaviti trak in tudi ne, kako bi delovala resekcija.
Vem le, da mi za izgubljanje teže ni treba skrbeti in da sem lepo počasi od 3. maja do danes lažja za 26-30 kg. Pred OP me namreč niso stehtali, zato niti ne vem natančno . Po moji vagi je najbrž 26 kg, ITM pa je zdaj že lepo pod 35…
Tako kot se mora vsak kandidat oz. interesent za OP sam pozanimati o vsem, kar je na voljo (na spletu lahko bivakiraš ob številnih postih in forumih, toliko je vsega tega), se tudi vsak posamezen organizem različno odzove na poseg.
Kljub temu je moja (in ne samo moja) izkušnja, da tak poseg ni tveganje, ampak olajšanje za vsak organizem, saj ga razbremeni dejavnikov tveganja za veliko obolenj.
Vedno pa lahko vsak govori le zase. Le zdravnik morda lahko kakšne ugotovitve posplošuje.
Sama bom zmerom hvaležna dr. B. in našemu zdravstvenemu sistemu, da je sprevidel nujnost teh posegov in jih zavarovalnica omogoča.
vse dobro!
z.
.. moje počutje po OP je bilo vedno super. Stanje se je po prvih dneh, ko je človek še omotičen od anestezije in otečen od vbodov, normaliziralo (kot po porodu.. npr). To pač sodi zraven in vzameš v zakup.
Nikoli nisem bruhala niti mi ni bilo slabo. Pred kakim mesecem so se mi začeli ob česanju redčiti lasje, prišla je tudi nekakšna oslabelost in padec odpornosti. Napadel me je hud labialni herpes, menstruacija mi je izpila zadnje atome moči… Nisem jemala dodatnih vitaminov. S svojo os. zdravnico sem bila dogovorjena, da pridem po vitaminski koktajl (retard vitaminsko injekcijo), če se mi bo zdelo potrebno in sem prejšnji teden šla. Takoj se je dvignila raven počutja in okrepila odpornost. Zdaj sem spet kot prej: dovolj energije in pozitivnega odnosa do življenja.
IN ponavljam: za ta poseg bi se odločila ponovno, če bi bilo treba. Če pa bi vedela, kako bo vplival na moj organizem, bi šla takoj, ko so z OP začeli…
Hvala Bogu, da imamo take zdravnike kot je dr. B.
vse dobro!
z.
Hej,
hvala vsem za pomoč. Res je Tina, kot praviš, da se ti postavljajo taka vprašanja, za katera se zaveš, da si jih spet le obrnil okrog. Pa nič narobe. Vsega res ne moreš vedeti. Vprašanje je ali tudi hočeš. Pri operacijah je mogoče bolje, če poglavje o komplikacijah samo preletiš. Vsaj jaz. Smo pa seveda drugčani. In prav je tako.
Sem učiteljica 1. razreda in v vsej moji praksi sem se naučila tudi to, da so otroci odprti in neposredni, ter ne poznajo strahu pred napačnimi vprašanji. Ker jih ni. Zakaj bi ga imele me.
Operiranke se mi zdite v nekem smislu kot učiteljice prvčkov, mi, ki čakamo, pa smo tisti mulčki,ki sprašujejo. Saj veste kako daleč ti pridejo že stotič zastavljena vprašanja. Pa vendar potrpežljivost je tista, ki nas dela boljše ljudi.
Torej hvala vsem za potrpežljivost.
Včeraj sem klicala anezistiologinjo in kljub temu, da sem spirometrijo že opravila, hoče nov izvid!! Dr. B je rekel, da bo stari ok, ko sem pa klicala anezistiologinjo pa pravi da ne. Ste jo ve delale 2x? Meni se zdi čudno. Saj v 3 mesecih nisem nabasala astme al kaj podobnega.
lp Andreja
Zdaj sem šla brskat za nazaj,ker tvojega posta prej nisem prebrala.Torej svojih izkušenj z toliko polnjenim trakom nimam,ker sem sama polnjena šele 1 ml.Spomnim pa se,da je pred časom ena pisala s istimi težavami,mislim da je bila to “smolar”.In je šla k zdravniku in ta ji je malce spraznil trak.Po mojem mnenju si polnjena preveč in imaš težave takrat,kadar si pod stresom in ti želodčna sluznica oteče.Ne igraj se z zdravjem in pojdi k zdravniku,ker lahko dehidriraš. Osebno mislim,da je dovolj,da se trak polni do take meje,ki omogoča človeku normalno hranjenje in življenje.Se pač hujša počasi in dlje.Lp.
Dobro jutro vsem
En lep dan vam želim vsem pogumnim,ki ste že prestale operacijo in vsem ,ki se za to še odločate.Sama osebno sem tudi v tem “zosu” včeraj dobila napotnico ,tudi klicala že večkrat v SG a nikogar ne dobim na telefon.Prosim ,če ima katera pomoč? Kličem na tole številko 02 8823532 ,pa nihče ne dvgne,sedaj pa ne vem ali pč nikogar ni ali pa številka ni prava.
Jaz osebno imam ogromen ITM sicer sem v zadnji nosečnosti veliko shujšala a vseeno ne dovolj.Prej je bil 58,8 sedaj ješe vedno nad 50 torej 53,1. in ne gre nikamor več. Sem mamica 4 otrok ,stara 34 let in definitvno moram nujno ukrepat v tej smeri. Saj moraš biti skoz fit,sicer zaenkrat sem samo že opažam ,da nisem več tako uspešna ,kljub gibljivosti.
Lepo prosim,če mi lahko katera odgovori ,koliko časa se čaka da se pride na prvi razgovor ,pa potem do endokrinologa ali ga lahko prej opravim pa k dr. pridem že z izvidi ,kaka je praksa?
Hvala in lep dan
nina 07: tukaj imaš številko 051 458 530 in kliči po 12 uri.
Jz sem pred dvemi tedni klicala in sem naročena 26.10. sem imela srečo, da sem dokaj hitro prišla na vrsto. Drugače pa ne vem koliko se čaka, ker sem nova v vsem tem. Kot je meni znano z napotnicami se še kar čaka, če pa greš samoplačniško pol pa gre še kar hitro.
zora: hvala za napotke in prav to si tudi jz želim “jem, da živim in ne živim da jem”.
Pri meni je tudi v glavi samo hrana, kaj bom pojedla, kaj bom skuhala,….res se želim znebiti tega. Vprašala bi te še nekaj in sicer a je res potrebno paziti da ne piješ nič pred obrokom in po njem vsaj pol ure?
Še to bi rada povedala in za tiste ki še vedno ne veste kaj bi naredile, operacija ne more biti tako tvegana, kakor debelost, saj z njo pridobimo veliko bolezni, ki se jih teško pozdravi ali celo se jih ne da. Raje tvegam, če že lahko tako rečem za OP, kot da bi umrla od debelosti. Mislim da za nas so tej posegi rešitev za zdravo življenje, ker če bomo šli tako naprej nas čaka sigurno kak bolezen, prej ali slej in prav tega se jaz bojim.
točno, jaz99. zato sem pa predelala ves forum in tudi ameriške spletne strani; še na španskih sem ogledovala slikce in brala, kolikor sem razumela. Več kot veš, več razumeš, manjši je strah in pomisleki se razblinijo.
Naredila sem si celo izpiske – jih imam v PC v treh mapah – na primer katere vitamine uživajo po OP, koliko kg je kdo po OP izgubil, kakšno je bilo počutje… zdaj tega skorajda ne odpiram več, takrat je pa zelo pomagalo.
Nekako me je najbolj prizemljil in iztreznil podatek, ki sem ga prebrala na tem forumu, da dr. B. zelo hitro opravi pregled/posvet in da je zato najbolje, če se pripravim sama in opremim s padatki in informacijami, da njega pri posvetu ne obremenjujem. Vedno sva opravila na kratko… 3 minute in ven.
Glede pitja pa meni ni (bilo) lih najbolj prijetno. Nekajkrat se mi je res zgodilo, da sem pila do bolečine, ker je bila huda žeja in pri pitju res pozabiš na zmanjšan volumen nove komore, ki ti jo kirurg naredi pri obvodu. Je bolelo za umret. Ampak mine po nekaj minutah, ko se uspe vodi prebiti skozi predtem zaužito hrano. Bolečina pa te nauči prevdnosti…
Zato vsi svetujejo pitje pred obrokom, čeprav je meni najlepše pit po jedi. In tudi nerada pijem po požirčkih, ampak mi je všeč izdatno pitje.
Le če pri kosilu zdaj skoraj 5 mesecev po OP pijem vino (1 kozarec terana ali podobnega vina, predvsem zaradi mineralov!), pijem po malem in po požirčkih, potem nič ne boli.
Še na prazen želodec bi bolelo, če bi vase zlila kake 4 dl vode…
Hrane pa spravim vase recimo pri kosilu eno normalno gostilniško porcijo (še to precej pustim na krožniku, recimo 1/4) čeprav se potrudim, ker je okusno, saj tega ne počnem vsak dan, ampak vem zato, če gremo kdaj na primer ven jest.
Pojem lahko pol pice, več ne… a kot rečeno, mi hrana ne pomeni več kot vsakemu običajno hranjenemu človeku. Redkokdaj sem lačna.
vse dobro,
z.
Ojla………….
yekybel hvala ti za odgovore in podporo, res sem ti hvaležna.
leladani30, praviš, da bi se še enkrat odločila za resekcijo, ali lahko malo napišeš zakaj taka odločitev. Je bilo po operaciji zelo hudo, kakšne vrste jedec si bila, … Prosim malo napiši.
Vem, da sem zatežena, ampak jaz se ne morem odločit in iti na prvi pregled. Vem, da sem grozna. Najbolj strah me je, da potem po operaciji ne bi zdržala in bi se zopet začela prenajedati. Ker zdaj se mi dogaja, da ko začnem jesti se sploh ne morem ustavit, sploh nimam občutka sitosti. Pojem kosilo in komaj pospravim in že začnem iskat sladko. Enostavno ne zdržim. Skačem iz diete na dieto, par dni zdržim in zopet sledi prenajedanje. Tako se vrtim v zaćaranem krogu in moje misli so samo hrana in hujšanje.
A se je komu dogajalo podobno in mi lahko svetuje in napiše svoje izkušnje in kakšno operacijo so mu naredili za take vrste jedca. Jaz sem že čisto pbupana, ker enostavno nimam moči, da bi se še držala kake diete in si sama ne znam več pomagat. Že v naprej hvala za vsak odgovor.
Veliko zdravja in čimmanj komplikacij pri hujšanju……..
Zdaj sem šla brskat za nazaj,ker tvojega posta prej nisem prebrala.Torej svojih izkušenj z toliko polnjenim trakom nimam,ker sem sama polnjena šele 1 ml.Spomnim pa se,da je pred časom ena pisala s istimi težavami,mislim da je bila to “smolar”.In je šla k zdravniku in ta ji je malce spraznil trak.Po mojem mnenju si polnjena preveč in imaš težave takrat,kadar si pod stresom in ti želodčna sluznica oteče.Ne igraj se z zdravjem in pojdi k zdravniku,ker lahko dehidriraš. Osebno mislim,da je dovolj,da se trak polni do take meje,ki omogoča človeku normalno hranjenje in življenje.Se pač hujša počasi in dlje.Lp.[/quote]
najlepša hvala za odgovor
Zdaj sem šla brskat za nazaj,ker tvojega posta prej nisem prebrala.Torej svojih izkušenj z toliko polnjenim trakom nimam,ker sem sama polnjena šele 1 ml.Spomnim pa se,da je pred časom ena pisala s istimi težavami,mislim da je bila to “smolar”.In je šla k zdravniku in ta ji je malce spraznil trak.Po mojem mnenju si polnjena preveč in imaš težave takrat,kadar si pod stresom in ti želodčna sluznica oteče.Ne igraj se z zdravjem in pojdi k zdravniku,ker lahko dehidriraš. Osebno mislim,da je dovolj,da se trak polni do take meje,ki omogoča človeku normalno hranjenje in življenje.Se pač hujša počasi in dlje.Lp.[/quote]
hvala za odgovor
Bruhala sem samo dvakrat po operaciji, prej ne.
vekybel: 30 min pred jedjo in 30 min po jedi naj ne bi pil tekočine, ker se sicer hrana zmeša s tekočino in je bolj tekoča in gre prehitro iz želodca v črevo (tako sem prebrala na ameriških spletnih straneh), pa nimaš občutka, da si pojedel dovolj, verjetno pa tudi zaradi velikosti “želodčka”. Sama se sicer trudim, da po jedi ne pijem, pred jedjo pa zelo težko uidem. Sicer pa še vedno pijem po požirkih in nikoli po deci ali dva deci naenkrat.
obupana štajerka: jaz sem imela podobno težavo kot ti. Po dvajsetih minutah po kosilu sem si že delala sendviče, ni da ni, jedla sem ogromno, poleg rednih obrokov še vmes razne sendviče, pa sladice po kosilu… nisem imela nekega občutka sitosti. Ampak enkrat sem rekla, da pri 146kg tako ne gre več naprej, šla sem na prvi pregled k dr. B. in bila razočarana, ker je potekalo tako hitro in da bi morala najprej shujšati 30kg, da bi me sploh operiral. Potem sem vse skupaj prespala in si rekla, da bom naredila pač vse preglede, potem se bom pa že odločila, če grem ali ne na operacijo. Vmes sem si rekla še, da tudi če ne grem, moram zaradi sebe shujšati in začeti delati na tem, vpisala sem se v program HIP od MojTrener.com, se redno gibala, držala predpisanega jedilnika (vmes sem tudi grešila, ker čisto iz svoje koće tudi ne morem), in pred operacijo shujšala 27kg. Potem sem šla na bypass in sedaj sem 9 mesecev po operaciji, lažja vse skupaj za 57,5kg.
Vsekakor ti mora v glavi narediti nek klik, da se boš zavedla, da moraš spremeniti svoje prehrambene in gibalne navade. Brez tega ti tudi operacija ne bo pomagala dolgoročno. Zavest se moraš, da je zadnji čas, da nekaj spremeniš in da vztrajaš pri tem. Pa če kakšen dan vmes zgrešiš, ne se obremenjevat, pojdi naprej in imej cilj pred seboj.
obupana štajerka
živjo,seveda ti bom z veseljem odgovorila
res bi se še enkrat odločila za resekcijo,ker se mi zame zdi najbolj primerno.želodec ti namreč ostane v obliki banane.drugo sem i zdi vse bolj komplicirano,oziroma zakomplicirano.
res pa je,da se želodec po nekoliko časa razširi,jaz mislim da se je tudi meni,pa nekaterim ostalim puncam z katerimi sem v kontaktu tudi.veliko več pojemo,kot pa na začetku.
jaz osebno nisem imela težave z nobeno vrsto hrane,jem vse,,,,,,imam pa občutek sitosti,ki ga prej nisem imela.bila sem luknja brez dna.zdaj vem ,koliko mi je dovolj in se pač ustavim.
zgodbe nas operirank so različne.
slišala sem že za primere,ki so se spet nazaj zredili,a to so redki
pogovori se z doktorjem,poslušaj ga ,on bo pa tebe.sej se lahko skupaj odločita,kaj bi zate bilo najbolje.
če želiš,ti lahko dam tudi svojo telefonsko številko.z veseljem ti bom še kaj povedala.
.
bleda luna
dr, ti bo dala list z navodili,katere preglede moraš opraviti,na listu so pa tudi telefonske številke od ambulant.
meni je napotnice za preglede dajal moj osebni zdravnik.
prvi obisl v ordinaviji je kratek.
ko boš končala vse preglede ,psihologinja je zadnja (mislim da v lj, moraš tri do štiri krat do nje,voditi moraš celo dnevnik prehranjevanja,na zadnjem pregledu je neke vrste psiho test)
se moraš še enkrat naročiti v abdominalno ambulanto,k pintarjevi,takrat te bo vpisala na čakalno listo za operacijo.
srečno 😉