Operacija želodca
Maca8, moja zdravnica pravi, da mi ne more (ne sme) predpisati vitaminov na recept, da jih moram sama kupiti, edino AD3 kapljice mi je predpisala na recept, ker mi je analiza pokazala manjko tega vitamina (sem šla samoplačniško na podroben test glede vsebnosti vitaminov v organizmu). Pa za železo, če bi bilo pod tisto kritično mejo, bi mi tudi predpisala. Sem pa mislim da na forumu brala, da eni osebna zdravnica brez težav piše vitamine na recept. Odvisno je zgleda od zdravnika. Sicer pa doze vitaminov naj ti pove kirurg oz. tvoj osebni zdravnik, vem le to, da je potrebno pri bypassu jemati vitamine dnevno.
p.s. Pa še to Maca8, daj lepo prosim piši z malimi in ne z velikimi črkami, velike pomenijo na forumu kričanje in zelo bodejo v oči. Brez zamere.
Joj,Lenčka,nisem vedla,da to pomeni,če pišem z velikimi..Sem bolj začetnica na računalniku nasploh in mi je blo lažje z velikimi pisat..se bom potrudila z malimi od zdaj naprej.
Sem pa ravno danes govorila osebno z eno,ki ma tud baypas,pa je rekla,da ona nič ne jemlje in da ji doktor tud nič ni naročil,pa,da se super počuti…ni pa tle na forumu.
A je to mišljeno jemanje vitaminov skoz,al samo na začetku?
Hvala za odgovore,sem ti zlo hvaležna..lep jutrišni dan,večer,jutro…..
L ep večer
He, glede velikih črk tud jaz nisem vedla, sem pred časom prebrala na enmu drugmu forumu.
Ja, ne vem, glede vitaminov vedno na vsakem pregledu poudarja, da je treba jemat vitamine, seveda pa si tudi pregledovati kri, da ni premalo ali preveč vitaminov. Sicer naj bi jih jedel vse življenje in ne samo na začetku. Tudi na izvidu oz. navodilih s prvega pregleda za tvojo osebno zdravnico ti napiše katere vitamine je treba dnevno jemati. Pa tudi vsake pol leta naj bi jemali injekcijo vitamina b12. Sama sem si ga nabavila v Avstriji in mu nesla, da me je piknil, ker me moja zdravnica ni hotela, je rekla, da naj prvič on. Potem sem pa šla na podrobno kontrolo glede vitaminov v telesu, pa sem imela tega b12 ene 4x preveč. Tako da mi je moja zdravnica svetovala, da ne jemljem več injekcij. Tudi jaz vem, da nekatere ne jemljejo nič, en drug tip pa vem, da vsake tri mesece jemlje injekcijo b12. Po mojem je odvisno od tega, koliko in kakšne hrane vneseš, kako tvoj organizem absorbira. Verjetno neke čisto enake formule za vse že ni. Ne vem, posvetuj se s tvojo zdravnico, pa kiruruga na pregeldu tudi povprašaj. Tudi jaz sem v dilemi glede vitaminov, da se ne bi predozirala, premalo njih pa tudi ni dobro.
o živjo pa da vržem mal kost za glodanje kot ponavadi na klubu v sg so me na začetku moje poti določene želele prpričat da ko imaš trak ne moreš več kot toliko pojest saj te le ta preko bolečine takoj opomni da ne smeš več kot tok pojest jaz sem zatrjevala da če ima nekdo prag bolečine zelo visok da temu ni tako in so šle vse u luft kaj pa ti veš saj si filana šele 3 no drage svetovalke in pa vse tiste ki želite dajati nasvete najprej se prepričajte in nato svetujte moja izkušnja filana 8 niti enkrat zabolelo ali mi šlo na bruhanje rezultat v 4 mesecihPLUS 10 KG
No pa da vidim tiste pametne kaj bodo sedaj komentirale pa lp
Tudi jaz mislim,da se kljub traku čist komot zrediš. Hujšal namesto nas pač nihče ne bo. Tudi meni zleze kakšna kila gor,ampak se hitro vzamem v roke,in stvar se ponovno premakne v pravo smer.Mi je že dolgo jasno,da je hujšanje in držanje teže doživljenska borba,še vedno pa upam,da enkrat zmagam.Tudi zate ni prepozno,tudi 10 kg se da ponovno premagat.Jaz še vedno hujšam,po 2 kg na mesec ,pazim kaj in koliko dajem v usta,predvsem pa da dovolj pijem in sem ob tem tudi telesno aktivna vsaj 4x tedensko. Ne obupaj !
Ja asjak,vse je odvisno od vsakega posameznika-kot sem že velikokrat napisala-trak je bergla-koliko je kakšen filan je različno in seveda imaš primere, ko jejo tudi ko jih boli in potem bruhajo-to zame ni normalno,da sam sebi zadajaš bolečino!
Meni je prijelo 6ml in pridejo dnevi,ko ne morem vase spraviti več kot 3 žlice zelenjavne juhe-že čutim da sem polna,preneham jesti in to je to-če se pa še naprej bašejo pa ni čudno da boli in to hudičevo boli!
Praviš da si polnjena 8ml in da si se kljub temu zredila-ja,sigurno vnašaš preveč kalorično hrano.Poznam punce ki jim je prijelo šele 11ml, boš pač potrebovala še polnjenje.
No, tudi jaz naj povem, da sem trenutno polnjena 9mm in je preko zadosti. rada bi samo povedala, da sem po operaciji v nekaj mesecih spravila dol 9 kg, potem pa…. ja, ker se nisem pazila, sem se zredila za 6!!! Potem sem se vzela v roke in danes imam tocno 18 kg manj (od dneva OP).
Sicer mi še manjka kakšne 10 kg minusa, da bom prisla na normalen ITM, ampak, potrpljenje je božja mast, ane? 🙂 hehe
Torej, draga uporabnica, ne mislit, da je trak čudežna zadeva, kjer samo hujšaš, zdredit se pa ne da. Pazit na prehrao, veliko mesa in zelenjave jest, pa če je kaj volje, še mal migat, pa bojo tud kilogrami zaceli kopnet. Kot je rekla uporabnica zgoraj, trak je samo opora, ogromna opora, vendar brez lastne volje, ne bo slo.
Brez muje se še čevelj ne obuje 😉
Pa lep dan in veselo hujšanje, punce!
LP
Čestitke Nataša. Kakšen poseg pa si imela? Obvod verjetno?
Vse na to temo sem prebrala, vendar še vedno pogrešam kakšen izčrpen opis, kako je z lakoto? Jaz se sicer bolj zanimam za trakec, ampak je verjetno občutek lakote precej podoben? Sama imam velik problem se ustavit jest, preden sem sita. Tako da vedno ko sem na dieti raje ne jem nič takega kar mi je vsaj za silo všeč, ker nimam te kontrole. Res bi prosila če katera kaj več o tem pove. Se po posegu ta občutek sitosti res pojavi toliko prej, tega se namreč kar bojim, da ne bi morala uskladiti “glave in (zmanjšanega) želodca”. Če ima katera voljo, bi prosila čimveč o tem, mogoče za trakce?
Hvala in lep dan vsem
Draga Irina 38, v eni drugi temi (večje štev. brez trakca) sem pred nekaj dnevi pisala o tem, pa bom prilepila še sem, ker morda bolj ustreza med te zapise…:
….no, jaz sem pa nekje brala, da je treba novo pridobljeno težo z železno disciplino vzdrževati vsaj 2x toliko mesecev, kolikor kilogramov je odpadlo.
Se pravi: kdor je izgubil 12 kilogramov, jih bo vzdrževal 24 mesecev, dve leti, da se bo telo navadilo. Kako je s tistimi, ki odvržejo 50 kilogramov… uf! si ne znam niti zamisliti – 100 mesecev je 8 in nekaj let…
Frančika, ti razmišljaš o op. posegu… nehaj razmišljti, stori kaj! Nikoli namreč ne veš, koliko časa bo minilo od tvojega prvega klica, ko se boš naročila za pregled oz. prvega pregleda, do operacije… in kaj se lahko dotlej še zgodi.
Zase že vem, da sem predolgo odlašala s prvim klicem, je pa zato potem hitreje šlo. Od prvega obiska pri dr. B. pa do operacije bilo 2 dni manj kot 2 meseca… in zdaj je moje življenje povsem drugačno.
Ne vem, kako je pri drugih, ampak pri meni so bili lakota, požrešnost in nenasitnost res neka anomalija v prebavilih. Zdaj se moram prav spomniti in opomniti, da se lotim hrane… tudi prebava je redna in odlična. Kadar pretiravam z vnosom, seveda se rudi to zgodi, tudi zelo hitro in obilno izločim; prej pa ni bilo tako. Ne trdim, da nisem nikoli lačna, ampak ko gledam druge ljudi in njihove prehranjevalne navade, se mi zdi, da sem v odnosu do hrane kar v njihovi skupini.
Po tem sklepam, da je bilo nekaj “defektnega” v mojih prebavilih, če je zdaj po OP vse tako lepo urejeno. Zdi se mi, da končno lahko živim tako kot vsi ostali normalni (kar zadeva prebavni trakt, presnovo ipd… ) ljudje.
Pa prej nikoli nisem pomislila, da je moja debelost posledica kake organske anomalije, zdaj šele vidim, da je bilo bržkone nekaj narobe. In me sploh ne zanima več, kaj je bilo.
Vse življenje sem bila prepričana, da sem požrešna in nenasitna in da filam neke neizpolnjene želje in potrebe… in da moram uštimat nekaj v glavi in v duši.
Tako pa se je po enem tako preprostem posegu (kajti šele ko je ta OP za tabo, ugotoviš, da je poseg preprost) izkazalo, da se tudi psihologija lahko moti, ko v debelem človeku vidi nekoga, ki s hrano teši potrebe duše…
Neizmerne potrebe po hrani ni več, ostala pa sem ista oseba. Po tem sklepam, da je bila pred posegom moja duša povsem uravnovešena in je šlo res za neko organsko anomalijo…
Drži pa, da je vsak človek edinstven in ustvarjen kot poseben organizem, zato ni mogoče analogno sklepati, da ta poseg uravnava tudi željo po hrani. Pri meni jo je (imam obvod); videla pa sem eno, ki je imela več kg kot tedaj jaz, pa je imela že 3 leta trakec…
Zato lahlo vsak govori le zase in ne bi mogla biti bolj srečna kot sem, da se je prav pri meni pokazalo, kako nujna je bila OP, pa čeprav iz meni povsem neznanih vzrokov. Pomembno je le, da čutim pozitivne posledice.
če torej povzamem: bistvena razlika je v odvajanju, obsorbciji hrane in predvsem v potrebi po hrani. Tudi mene je bilo strah, da OP ne zaleže nič, ker je treba operirat ‘v glavi’, a pri meni je resnično zaleglo. In ponavljam: očitno pri moji požrešnosti ni šlo za neke nepotešene potrebe duše, ampak kot se zdaj izkazuje, za “organsko” motjo…
Zdaj se mi celo zdi, da gre vse skupaj prehitro, čeprav ne bi imela nič proti, če bi bila že na cilju (moja želja je ITM 28-30… to je zame povsem dovolj!).
A to, kar sprašuješ, Irina38, se je pri meni zgodilo: ne pojem več kot zaužije vsak “normalen” človek in tudi želje ni. Nič se ne omejujem in celo opomniti se moram, da je dobro kaj pojest…
In še enkrat poudarjam, da to velja zame… na to me nihče ni vnaprej opozoril in pripravil, niti tega nisem pričakovala, vsaj ne na tak način; je pa bila prav to moja največja želja: normalna potreba po hrani, normalna absorbcija hrane in normalno odvajanje.
Mislila sem, da po OP pač manj ješ, ker je manjša komora, ki nadomešča želodec… Lahko, da je tudi tako. Zdaj me to ne zanima več. Res pa je, da so v želodcu senzorji za lakoto in sitost in ker je narejen obvod, so ti sezorji nekako onemogočeni, uspavani, zakrneli.. izločeni iz delovanja. Kakorkoli že.
Ne vem, kako je pri drugih, z mano je tako in hvaležna sem dr. B. da je to omogočil (meni in vsem številnim drugim, ki jim je pomagal). In vsemu zdravstvenemu sistemu.
vse dobro!
z.
Nataša… super! se boš kaj pokazala na klubu?
Irina, še moje videnje lakote. Sama imam bypass, naslednji teden bo 7 mesecev od op.
Moji občutki so drugačni kot Zorini, kajti pri meni je lakota še vedno prisotna, zlasti tista v glavi. Kirurg ti pač zmanjša želodec, ne more pa ti operirati možganov. Vsaj pri meni je tako, ki sem bila čustveni jedec, da še vedno hrepenim po hrani, okus se mi ni nič spremenil, še vedno lahko jem sladko (to me žalosti), kar nekatere ne morejo več. Pri meni ni tako, da bi se morala opomniti, da naj jem, pač pa kar pogosto postanem lačna in vidim, da lahko pojem kar velike količine hrane. Ko nekatere opisujejo, da pojedo le žlico ali dve za kosilo, se kar zgrozim, ker jaz lahko pojem veliko veliko več. Najbolj me žalosti, ker še vedno zelo hrepenim po sladkem. Ampak to je moja izkušnja.
Drugače pa bi operacijo izbrala še enkrat, saj sem v tem trenutku zadovoljna, v sedmih mesecih sem shujšala 38 kg, mnoge so bolj uspešne, a tudi jaz sem s svojim dosežkom kar zadovoljna, ker vem, da mi brez op. nikoli ne bi uspelo priti niti do sem. Čaka me še dolga pot, vem, da bo še veliko borbe same s seboj, kajti op. je le pripomoček, sam pa moraš opraviti večino dela, da izbiraš pravo hrano, da se dovolj giblješ (oboje je pri meni še vedno problem), da redno jemlješ vitamine, da dovolj piješ …
Vse, kar sem ti napisala, velja zame in mojo op. bypassa, kako je s trakcem, ti bodo povedale druge.
Nataša, čestitke za tvoj velik uspeh. Zanima me, če ni skrivnost, kakšen ITM si imela na dan operacije in kakšnega imaš zdaj.
irina,
jaz imam trakec in lahko ti zagotovim,da mi pomaga samo in le v tej smeri,da ne pojem več tako velikih porcij kot prej,vse drugo pa je na meni.Če jem prepogosto ali kalorično hrano ,kile ne grejo dol.Kdor računa na to ,da bo s trakcem okrog želodca hujšal kar hujšal sam po sebi, se je pošteno uštel.To velja le za obdobje po operaciji,ko kile kar zletijo.Ko pa človek okreva in se počuti bolje se ponavadi vse skupaj ustavi.Kot sem že rekla,trakec ne bo hujšal namesto nas.Je pa dobra pomoč,da med hujšanjem nismo lačni.Taka je zaenkrat moja izkušnja.Lp.
Pozdravljene !!
Jaz sem bila na operaciji-resekcija želodca 7.4.2010. Do sedaj sem shujšala 30kg in se počutim fenomenalno, čeprav me čaka še nekaj dela do cija. Na operacijo sem šla s 120 kg in želim shujšat na 70kg. Za enkrat grejo kg počasi dol (1 kg na teden) in upam, da bo še nekaj časa tako, ker se težko spravim k telovadbi.
Kar se tiče sitosti je pa pri meni tako, da lakoto še vedno čutim, ampak pojem lahko le toliko kot mi pusti želodec. Če pojem grižljaj preveč moram bruhat. Sedaj sem se že naučila, kdaj je tisti občutek, ko moram prenehat jest. Jem večkrat na dan manjše obroke in očitno se obnese. Jem vse razen kruha in testenin bolj malo. Tudi kaj sladkega in kak slan prigrizek. Zaradi tega nimam slabe vesti. Počutim se dobro, energije je veliko, manjši problem je s prebavo in izpadanjem las. Prepričana sem, da se bo tudi to uredilo.
Če me kdo vpraša ali mi je žal, mu z veseljem odgovorim, da bi se še enkrat odločila in to za isto vrsto operacije, ker se je moje življenje spremenilo 200% na bolje.
Edino en velik problem je še, ki pa je na trenutke tudi prijeten. Potrebovala bi sponzorja za nakup novih oblačil, saj moram hlače menjat kar na en mesec ali dva. Oblačil za zimo nimam nič. Tako,da bom to zimo čisto nova.
Lep pozdrav in veliko uspehov pri hujšanju želim!!!
Hvala vsem trem za odgovore pa čestitke tudi.
Mami33, bojim se da bi bilo z mano podobno, ampak 38 kg v sedmih mesecih je ogromno, tako da si sigurno na pravi poti :).
Če trakec pomaga tako, da poješ manjšo porcijo, kot praviš ti elika, se mi zdi že velika pomoč, vsaj zame. Zdaj je namreč tako, da prej ali slej popustim zato ker sem dobesedno lačna, potem pa mi še v glavi nekaj poskoči in se ne ustavim, dokler ne čutim da sem sita. Žal..
lp
Jaz sem pa od operacije 9 mesecev in sem od takrat izgubila slabih 30kg (pred njo sicer 27, vse skupaj 57), tako da moram reči, da (trenutno) nisem preveč zadovoljna z rezultati po operaciji (bypass). Sem si predstavljala, da bo šlo hitreje in lažje dol. Še posebej zato, ker redno telovadim, a očitno pojem preveč ali pa se je moj organizem že “navadill” hujšanja. Tako kot Mami33, lahko pojem veliko, nič me ne tišči, tudi nimam nobenih težav s hrano, lahko jem vse po vrsti (ocvrte in masne hrane itak ne jem), lušta se mi sladko, slano, prigrizki. Sicer namesto slabih prigrizkov, sem odkrila razne zadeve iz pire ali ovsenih kosmičev, tako da si občasno to privoščim ali pa kak košček temne čokolade.
Sem presrečna, da sem sklestila toliko kg, počutje boljše, imam kondicijo, tečem lahko v tretji štuk, skratka vse naj naj. Ampak zaradi te počasne izgube teže sedaj v zadnjih mesecih (1-2 kg na mesec), mi občasno po glavi šine misel, če mi je bilo tega sploh treba, ker če pogledam statistiko, sem pred operacijo v 9 mesecih shujšala 27 kg, po operaciji pa v istem času “le” 30kg. Upam le, da mi bo operacija oz. manjša absorbcija pomagala, da bom doseženo težo obdržala.