Operacija želodca
Pozdravljene punce,kako lepo je prebrati da vam gre dobro,da ste polne energije ter da vam kilogrami lepo izginjajo.Pri meni pa je še vedno vse po starem,pa skoz sem neki sitna pa slabe volje,tako da grem že sama sebi na živce…nisem lačna,sam vseeno kar naprej neki jem MADONA SEM POSTALA KOT HRČEK:))
PS a je med vami kaka korošica??
No, pa sem doma: zelo zelo hvaležna asji in vesela, da so taki ljudje še na svetu. To moram povedati najprej, ker vsega drugega, kar bom še napisala, ne bi bilo, če ne bi bilo nje… ali pa bi potekalo drugače in zame bolj naporno.
Hvala tudi jana, tebi za klice in podporo… sem bila kar ganjena. Vsem, ki ste praznovale ta teden pa vse najboljše!
No, zdaj pa po vrsti: predoperacijskega dneva v bolnici nisem doživela, saj sem bila sprejeta, ko so vsi že spali (edini avtobus iz lj v sg vozi ob nedeljah le 1x/dan ob 19.h in sicer čez vse vasi, tako da sem prišla na urgenco, kamor se je treba prijaviti, šele ob 22.h). Ta dan in še dva dni prej sem bila na postu, saj sem ocenila, da je bolje, če na OP ne grem s polnim črevesjem.
Operirana sem bila zadnja; dr. B. nas je zjutraj prišel pozdravit v sobo, se z vsako posebej pomenil, in tudi odgovoril na kakšna vprašanja (meni na primer je povedal, da je povprečje zapletov pri op. obvoda v svetu 5%, pri njem pa je ob cca 500 opravljenih OP prišlo le do dveh popuščanj šivov in do nobene nekroze želodca. S. Andreja, ki me je en dan obiskala, je bila še bolj temeljita pri odgovorih, in je vsem povedala, da so nekroze zelo redke, ker je želodec prekrvavljen, brez ozira na to, da nima več prvotne funkcije, zato je nekroza takorekoč zelo nepričakovan zaplet. Dr. B. nas je obiskal še popoldan in naročil, naj zaradi hitrejšega okrevanja veliko hodimo (po oddelku), da se čimhitreje odstrani dren.
Odpeljali so me šele proti poldnevu in le dve minutki pred ang. češčenjem je začel teči postopek operacije…
Šele na oddelku sem se spet zavedala. Bolečin ni bilo, občutkov tudi ne posebnih, anestizija je seveda še učinkovala in ves dan, vse do naslednjega poldneva, je minil kot v nekem polsnu.
Bil je že torej že torek in vsakič, ko sem se dotlej podala proti wc, sem se morala predramiti in potem ko sem se vrnila, me je spet zmanjkalo. S seboj pa sem v dremavici in vsa omotična vlekla obešalnik z ifuzijo in drenažno vrečko. A to se je dogajalo v nekakšni odsotnosti zavesti, zato kakšnega posebnega trpljenja in napora sploh nisem zaznala.
Nekoliko huje je bilo (vendar še zelo znosno), ko sem se dokončno zbudila; 24 ur – dokler nam v sredo sredi dopoldneva le niso odstranili drenažne vrečke, je bilo zoprno. Sicer pa je bilo tako: dobivale smo infuzije, vbrizgavali so nam protibolečinske injekcije, dobivale smo inj. proti strjevanju krvi in tudi uspavala, a za to je bilo treba posebej prositi na viziti. Po odstranitvi drenaže, se mi je zdelo, da bi lahko šla plesat in nič me ni motilo, da sem se ves čas zalivala z vodo, ki sem je po požirkih spila kak liter na dan.
Poleg mene je bila operirana še ljubka in duhovita mlada mamica D (upam, da se bo kaj ohlasila na forumu!) … in v četrtek je bil pred nama še en pregled: gastrografija (rtg želodca) – če bo ta izvid uspešen, dobiva odpustnice in v petek domov. Nekoliko se je zapletlo pri rentgenologih, saj nas prvotno (po neki pomoti) sploh niso imeli na seznamu, po posredovanju predstojnice, pa so naju sprejeli in izvid je bil b.p.
Zanimivo si je bilo ogledati novo podobo svoje notranjsoti in lastnih prebavil; dogodek smo z našo sobno zdravnico duhovito komentirale ob viziti.
No, s tem sem pa tudi že nakazala, da je bilo osebje, od zdravnikov do zadnje snažilke, zelo profesionalno, korektno in celo odzivno na kakšen dovtip. In tudi razumevajoče za naše duhovne potrebe, saj nas je v sobi obiskal bolnišnični duhovnik. Ganjivo je bilo, in to bi res želela povedati, ko je eni bolnici, ki je vsa v strahu čakala na op. rakstega polipa na črevesu, podelil bolniško maziljenje, pri čemer smo vse v sobi molile z njim; operacija se je naslednji iztekla proti pričakovanju bolnice in napovedi kirurginje veliko bolje, kot je kazalo. Gospa mi je pred odhodom povedala, da je zdaj še bolj prepričana, da je treba vsakomur, ki se poda na težjo operacijo, svetovati maziljenje (dan pred posegom), saj navsezadnje nismo mi tisti, ki odločamo, kdo bo obstal…
Čeprav se v bolnici nisem imela nad ničemer pritoževati, mi je bilo od vsega najlepše, ko sem prestopila domači prag in si za topel sprejem v vazo vtaknila šopek čudovitih tulipanov.
Sobni zdravnici, ki me je kregala, da nisem šla na blato, sem ob jutranji viziti napovedala, da se bo to zgodilo ob 12.30, ko bom doma. In res… brez vsakega pripomočka, brez svečke ipd.. se je točno ob tej uri ob stiku z domačo straniščno desko sprožil povsem naravni refleks.
Ko sem nekaj malega eksperimentirala in jedla (jogurt, skutno kremo, zličko sirovega namaza dva ugriza polnozrnatega svežega kruha), se je pa kar nadaljevalo… tako da se mi je črevesje popolnoma izpraznilo in je zdaj moja teža -3kg. Počutje zato ni bilo nič skaljeno, le ugotovila sem, da je bolje jesti po navodilih.
Zdaj je počutje dobro, vendar sem ugotovila, da se te dni še ne bom odpravila na sprehod. Pri hoji sem počasna… rane sicer ne bolijo, a v območju celotnega trebuha vlada nekakšna napihnjenost in mi nobena lega – ne sedenje niti ležanje ne paše, čeprav sem ponoči dobro spala.
No, to je moje doživetje tedna po OP. Je precej subjektivno, a je že tako: vsak človek ima svojski način doživljanja.
Veselim se novega življenja… in vsakomur, ki ima težave s samokontrolo pri prehrani, svetujem, naj razmisli o posegu.
Meni se zdi, da sem že zdaj zmagala…
vse dobro!
z.
natasaom le brez strahu, dnevi v bolnici minejo kot bi mignil, in kot vidiš, sem jaz skoraj dva dneva prespala… po odstranitvi drenaže sem že povsem brez bolečin ležala na desnem boku, v četrtek in petek zjutraj in zdaj doma pa tudi na levem…
Če greš v SG mi pozdravi vse sestre in pa gospo Marijo, o kateri sem pisala.. in je nabrž v sobi 4…
Ti boš napisala še boljše vtise, o tem sem prepričana..
vse dobro!
z.
Zora
Iskrene čestitke za uspešno opravljen op.poseg,vesela sem zate čeprav te ne poznam,a razumem kako se počutiš in kako srečna si ko je poseg za tabo.Se kar spomnim kako je bilo pri meni.
Lepo si to vse napisala in mislim da si dala marsikateri ki čaka na op.dobro popotnico.
Natasaom,tudi tebi želim veliko sreče in hitro okrevanje.
Teja35 tudi tebi veliko sreče in dobro okrevaj.To je začetek nečesa lepega in novega.
Lp vsem:))
Zdravo!
Prebrala sem tvoje sporočilo (ZORA) in morem rečt, da mi je zelo všeč kako si vse opisala.
Pišem pa v bistvu zato, ker sem bila operirana 12.4.2010 in sicer trakec in moram pripomniti,
da v mojem primeru niti slučajno ni bilo tako kot pri tebi, kar se zdravnikov in osebja tiče.
Pri sprejemu ni nihče čisto nič rekel, samo sestra me je vprašala če sem že cel dan na vodi.
Bile sva 2 na seznamu za op. Zjutraj je kolegica bila prva, nato jaz.
Nihče ni prišel do mene od zdravnikov, niti Breznikar ali kdor koli drugi.
Ko je bila ura pol 11 je prišla sestra in je rekla, A gremo? In so me odpeljali.
Dol v operacijski se je dr.Kunst predstavil kdo je in to je to.
Po operaciji pa je 1x prišel do mene, me vprašal če sem OK in mi povedal da so vstavli trakec
(ko da tega ne vem) in odšel.
In to je bilo vse.
Kar se tega tiče sem bila strašno razočarana!
Samo toliko za primerjavo!
Lp vsem in uspešno hujšanje!
Biby24 saj sem napisala, da je to pač moja subjetivna ocena in doživljanje bolince; res pa je, da sem pač taka, ki vzam em vse za dobro in raje malček stisnem zobe ali zamižim, pa je lažje…
Na primer: zdravnica me je kregala, ker ne grem na blato (nisem uporabila svečke, ki so mi jo dali), ko pa sem ji povedala, da pač NE MOREM tega opravljati na tem wc, je rekla, da mi nekaj metrov stran gradijo novo bolnico… pa smo se spet smejali, ker sem odgovorila, da bom to opravila doma na svojem starem wc in da čez 5 let nimam namena hoditi nazaj, da bi popravila vtis… pa je bil spet smeh.. Saj sem rekla, da so bili dovzetni za dovtip in če se spomnim nazaj, bi lahko kar rekla, da so nekatere sestre včasih kar prišle v našo dobo, da smo se malo razvedrile….
Ampak poglavje bolnice je za mano in vse bolj me zanima to, kar si napisala na koncu… čim bolj uspešno hujšanje… rezultat je že: minus 4,5 kg od OP.
Je v tej situaciji lahko še kaj lepšega?
Pa še nekaj: edino, kar obžalujem je, da pred odhodom v SG nisem odvrgla 10 kg… Zdaj bi jih lahko bilo tako že 15 manj!
z.
Pozdravljene,,,
Zora, prebrala sem, da si imela pred nekaj dnevi narejen bypass, pa me zanima koliko časa si čakala na operacijo, se pravi koliko je preteklo od prvega pregleda pa do dneva operacije. Jaz sem ena tistih, ki se še odločam za takšen poseg. Zanima me tudi kakšne vrste jedec si bila, da se je zdravnik odločil za bypass. Ker koliko sem brala poste za nazaj, bi bila tudi jaz verjetno primerna za bypass, ker se ne morem upreti sladkarijem in sploh nikoli nimam dosti in bi kar jedla in jedla. Najbolj strah pa me je,da se tudi po operaciji ne bi mogla upreti hrani in bi se še vedno nažirala. Kako je sedaj s teboj po operaciji so še vedno lušti in ali si fejst lačna oz. si sita takoj ko kaj poješ. Vem da sem tečna, ampak mene zanima ogromno stvari. Pa še to me je strah, da bi se zaradi tovrstne operacije začele potem črez leta zdravstvene težave. Kako je z tem puščanjem šiva, ali to lahko puča samo takoj ali lahko tudi kasneje, ne vem npr. črez leta in kakšne težave se lahko pojavijo potem kasneje v življenju. Joj kakšna vprašanje vse meni rojijo po glavi. Ampak res me je ful strah. Prosim za pomoč in podporo, saj vas berem in ste vse čudovite in vas vsak dan bolj občudujem.
Bodite zadovoljne………..
joj, draga Linca, tolikokrat sem že o tem pisala, samo ponavljala bi se, zato ti dam en droben nasvet.
Odkar brskam po tem forumu, sem ga prečesala po dolgem in počez. In kmalu sem se naučila, kako slediti neki zapisovalki tudi za nazaj. Glej: spodaj je iskalni okvirček, kjer vpišeš nick, pa ti v sekundi ponudi vse poste tega nicka. Verjetno boš tako dobila zelo iskreno sliko, kako je bilo z mano… Pa še o drugih veliko zveš, pa slikce od prej in po si ogleduješ… prav zabavno je in predvsem poučno.
Prvi pregled sem imela 1.marca letos in že do 23. marca sem opravila vse preglede, sledil je drugi pregled in napotnica za anesteziologa, potem pa sem na operacijo pač “uletela” na nek termin, ki ga je nekdo odpovedal, sicer pa bi bila na vrsti 17. maja. In 3. maj je datum, ki bo v celoti prenovil moje življenje…
Zdaj sem še previdno na tekoči hrani, vendar sem hitro spet lačna oziroma je to bolj želja po hrani kot lakota.
Veš, s tem je tako… teoretično sem bila zelo dobro pripravljena na operacijo, praksa pa pride vsak dan znova… dokler tega ne skusiš na svoji koži (beri: želodcu!), ni mogoče vedeti, kako bo.
In kako bo, tudi zdaj še ne vem… vem pa, kako želim, naj bi bilo. Zato sem se tudi odločila za ta korak. Kajti: če ta korak ne pomaga, potem ne pomaga nič. Glave v tem smislu pač še ne operirajo… zato bom imela te odgovore čez pol leta.. čez eno leto… zdaj sem samo zelo zelo zadovoljna, da sem to naredila. Imamo samo eno življenje tu na zemlji.
Zate oziroma namesto tebe se nihče ne more odločiti, saj boš ti živela s tem. Glede sebe pa sem doslej ugotovila, da je ta poseg varen, ampak ob tem pa vem še nekaj: bolj kot v roke kirurga se po končani operaciji izročimo v svoje roke… To je pomembno. Tega se je treba zavedati. IN: Dlje ko nihaš in se odločaš, dlje boš debela.. to je to.
… vse dobro!
z.