ASJA zakaj nebi prebrale tudi kakšno negativnos od ostalih ki niso bili operirani al pa kar tako enih ,,,,če po pravici povem mene to samo še krepi se pa mal zamisli da nas samo odbijaš od društva s takimi izjavami mislim da imamo pravico pokomentirat in povedat svoja mnenja o vsem kar se nas tiče,,,,,,,,,,,,,Pa brez zamere samo moje mnenje……SE POPOLNOMA STRINJAM S PAPER

LEP DAN VSEM¨!

Zora, o smislu društva se po mojem vse strinjamo in podpiramo idejo oz. ustanovitev le-tega; razhajamo se o zaprtosti foruma le za člane.

Ja, lahko da sem res bila neokretna v besedah.

Sporočilo mojega posta je bilo: “Rim ni bil zgrajen v enem dnevu” Le s sodelovanjem in pripombami, tudi kritičnimi, lahko doprinesemo k rasti društva.

Ne glede na to, da je (ali bo) društvo v teh dneh pridobilo vse papirje (na birokracijo se ne spoznam in sem vesela, da se tega sploh kdo loti), predlagam:

… v aprilu se lahko v živo sestanejo tisti, ki pozdravljajo ustanovitev društva na nekakšnem post festum ustanovnem sestanku in si lepo in vehementno podelijo svoja mnenja in pričakovanja.

Če pa je (govorim zelo na splošno in to apliciram tudi na ta korak: ustanovitev društva) vse le na plečih ene osebe, potem se ne smemo čuditi, da nekdo pač stori samo in zgolj to, kar zmore.

Jaz sama zmorem malo… ko nas je več, lahko premaknemo svet.

še nekaj, pa bi rada, da to berete v oklepaju, ne pa kot da jemljem koga v zaščito:

ko pride nekdo domov in najde vse pospravljeno in skuhano, začne nergat, zakaj je namesto zrezka dobil golaž! In seveda je kriv ta, ki je postregel golaž, ne pa tisti, ki si ni spekel zrezka! Pa je špetir spet tu.
Stokrat videna zgodba .. in doživeta. Vsaka podobnost je zgolj naključna.

LenčkaM – pa saj gre samo za to, da imamo društvo, vse ostalo smo po mojem občutku povabljeni, da s sodelovanjem spremenimo in dopolnimo.

Res dvomim, da so vse te zadeve res dokončne: barva strani.. forum, napake… vse se lahko spremeni. Res pa je, da je začetek najtežji. Kar se mene tiče, raje hvalim, kot grajam in včasih si privoščim, da znotraj hvale povem tudi kakšno kritično pripombo. zato pozivam h kreativnemu in strpnemu sodelovanju.

pa še to mimogrede… je mogoče kdo pomislil, da so z registracijo in poslovanjem društva tudi stroški?

pozdrav

No, pa bom še jaz dala čisto moj oseben pogled na debato, ne želim nič žalega nikomur, zelo sem vesela, da se je ustanovilo društvo, ne me razumet narobe.

Vendar, če želite, da bo imel forum veliko uporabnikov, nasvetov in izkušenj, naj bo odprt za vse, ki se bodo registrirali, ne da bi to pogojevali s članarino.

Če želite imeti forum, ki bo le za člane društva, v tem ni pravzaprav nobene ovire, po mojem mnenju pa takemu forumu bolj slabo kaže.

Jaz se v društvo na primer ne bom včlanila.
Od moje operacije je že preko eno leto, zadeva je za menoj, samo zato, ker imam nekaj želodca manj ne vem, zakaj bi bila upravičena do kakšnih ugodnosti, pa tudi če bi bila, jih verjetno ne bi koristila.
Da bi na primer v gledališču predložila kartico vsem na vpogled, da imam operiran želodec, zato, da bom za vstopnico namesto 8 EUR plačala 7.20 EUR…. hvala, ne. Na ta način bi dala prav vsem vedet podatke o moji zdravstveni zgodovini, ki so pravzaprav občutljivi osebni podatki, ki nimajo druge kaj za brigat. Pa malce popusta gor ali dol.

Bi pa recimo v forumu rada sodelovala tu in tam, pa dala komu kak nasvet. Mislim, da so bili na tem forumu recimo moji nasveti precej cenjeni, tako da verjamem, da bi tudi na drugem forumu moja beseda komu prav prišla. Vendar glede na to, da se ne bom včlanila, teh nasvetov ne bom mogla deliti z drugimi. In ravno v tem je problem obvezne včlanitve za sodelovanje. Veliko nas bo takih, ki bi lahko pripomogli k boljšemu forumu, pa žal ne bomo imeli možnosti sodelovati. Da bi pa mogla plačat samo zato, da bi nekomu dala kak dobronameren nasvet, to bi bilo pa že smešno.

Ampak ustanovitelji imajo pravico odločiti karkoli, tako da v kolikor je za njih to sprejemljivo, je za mene tudi.

Pa pejte na sonček, ne se kregat.

Lep dan vsem.

Zdaj pa nekaj, čemur je namenjen ta forum.

V torek imam sprejem za operacijo v KC (resekcija). JUUUHUUUUUU. Zelo se veselim in ob enem me že malo črviči. Malo treme je dobro pravijo. Upam, da nebom do torka že čist panična.

Če ima katera kak nasvet, kaj naj vzamem s seboj (poleg pižame in higijenskih…), ali pa karkoli drugega, prosim pišite.

Trač revije (za knjige ne boš imela dovolj energije), križanke, mp3 player, čepki za ušesa, copati.

Moj post o občutljivosti in “šinfanju” ni bil namenjen tebi Zora, ampak sem se navezovala na Asjin odziv.

oo marija,punce,,,da se kregate zarad foruma…..pa sej je ta forum brezplačen…kaj bi še rade?a ko je asja letala pa papirje skupej zbirala se ni nobena vprašala kolk ima stroškov s tem? pa kolk časa je porabila za to?meni je pa logično,da imajo vpogled v forum samo člani društva….pa 5eur na mesec tud ni ne vem kakšen hud denar….Ne morem verjet da se odrasle ženske,na tak način kregate…
me pa zanima kako bo,če bomo imele naprimer zastonj fitnes in uro plavanja na teden samo člani društva…a to pa nebi bilo sporno,anede??!!

oh pa slovesnka nevoščljivost…itak se je pa najlažje skrivat za rač..pa pritoževat se kaj je vse narobe z društvom..

Oj punce!
Tudi sama bom kmalu operirana čakam samo še datum, redno prebiram tale forum in o moj bog…. Asja kapo dol za trud in vse kar počneš za nas, mislim da je prav da je članarina za plačat. Tudi sama se bom z veseljem včlanila ,takšnih negativcev kot sta Alma in paper ne potrebujemo, mislim da jih bo dovolj ki bodo včlanjeni v klub.. Paper ti si ena tok negativna oseba,, upam da jaz po operacji ne bom taka negativka kot ti ki si misliš če si shujšala in si po op da si vseved imaš pa bedasto mišljenje ne hodiš na klub ker ti kao”ne sede”…. skoda besed zate.. Asja hvala bogu za takšne ljudi kot si ti… lep pozdrav se vidimo v ponedeljek na klubu

Pozdravlene…………..

Hvala vsem, ki ste se že odzvale na moja vprašanja. Jaz se še vedno nisem odločla, da naredim ta ogromni korak in grem na prvi pregled glede operacije. Moj mož je še vedno absolutno proti takemu posegu in pravi, da moram shujšat na naravni način, toda jaz se trudim in trudim in mi ne rata. S temi kilami sem vsak dan bolj obremenjena in enostavno ne vem več kaj naj naredim. Mož me pri operaciji odločno ne podpira, po drugi strani pa me samo sekira kakšna sem in vse kaj dam v usta, je njegov komentar a ne bi malo majn jedla, a že spet ješ,… Tako da včasih že kar na skrivaj kaj pojem, pa čeprav vem, da delam sama sebi škodo. Pri hrani se enostavno ne obvladam in sploh nikoli nimam občutka sitosti. Lahko pojem kosilo, pa bi še kar jedla in kar iščem, kje je še kaj sladkega. Zdi se mi kot da sem z hrano obsedena. Skratka mene zanima ali je katera imela podobno željo po hrani in kako je potem po operaciji, kako se potem lahko obvladaš in upreš. Kaj je potem po operaciji drugače, da lahko rečeš ne to ne bom več počela. Ali lahko rečeš ne, na osnovi tega ker zopet po dolgem času čutiš sitost. Prosim če lahko kdo kaj pokomentira željo po hrani pred operacijo in kaj je s tem po operaciji. Ker mene je namreč najbolj strah, da se tudi po operaaciji ne bi mogla obvladat. Prebrala sem večinoma postov in mislim da bi za mene bil primeren bypass. Zelo me je strah. Za vaše izkušnje oz. odgovore vam bom do konca življenja hvaležna. Hvala, miljonkrat hvala za vsak vaš odgovor oziroma vspodbudo.

Vsem želim obilo zdravja in zadovoljstva………….

Trač revije (za knjige ne boš imela dovolj energije), križanke, mp3 player, čepki za ušesa, copati.[/quote]

Najlepša hvala!!!!!!!!

joj joj joj , kaj je zdaj to.Ta teden sem bila odsotna , ker v službi uvajam novo sodelavko , ki me bo nadomeščala in mi vsaj malo pomagala , ko bom odsotna. Veselo opazim da je od mojega zadjnega obiska napisano kar nekaj strani , potem pa naletim na to. Mislim da res ne sodi ravno tkaj gor. No čeprav tudi jaz občudujem Asjo, ki se je sigurno nahodila in kar nekaj živcev zgubila, predno je prišla do vsega tega. Imam pa občutek da je že tudi psihično utrujena , ker ima preveč želaja ostalih in absulutno preveč različnih informacij. Lepo bi bilo da vse malo odspite in se potem zopet javite.
Razumem pa tudi Peper , ki verjamem da ni hotela nič tako žalega kot ste katere to razumela. Morda je res da morajo najprej najt FORUM , kjer bodo bodoče operiranke zasledila da klub sploh obstaja in se bodo prav rade volje včlanile. Veliko je tudi takih , ki se najprej pozanimajo kaj je sploh ta operacija in po tem takem na forum SLOVITE , kjer bo res veliko napisanega , kjer bo veliko slik in vsega sploh ne bodo mogle prit.
No kakor koli že, jaz se bom v društvo vpisala in tudi plačala, čeprav se mi res zdi da jih bo veliko na ta način , prekrajšanih za informacijo iz prve roke. Ja, pa še nekaj , mene sicer spletne strani ,kjer moraš biti član odbijajo , ker ne vem kaj mi bodo nudile , pomislim da je morda kak nateg in jo prav kmalu tudi zapustim.

Mislim da bi se bol splačalo pustiti forum odprtega tipa in na ta način dobiti več članic.

No lep večer še naprej.

P.S. grlo me ne boli več, počutim se odlično, ne šmrkam, ne boli me glava , pravzaprav mi nič ni , ko pa si zmerim vročino imam vedno povišano okoli 36,8 pa do 37,1. Zakaj?? Ali je možno , ker kar veliko razmišljam v sami operaciji . V ponedeljek grem na pregled krvi , upam da bo vse vredu.

Tak bom rekla, s tem sestavkom si me pa prav užilaila. Čisto si sfalila poanto debate, krega se nihče, vsaj jaz nisem zasledila kreganja. Ena stran je podala svoje mnenje, druga je zadevo vzela preresno, saj se to še vedno lahko spremeni in popravi. Jaz sem se imela namen včlaniti, da podprem društvo, načeloma brez sodelovanja in koriščenja ugodnosti.

Forum ni pametno, da je zaprt za nečlane, to je logično. Že iz stališča sponzorstva. Npr. da bi jaz želela sponzorirat kakšno društvo bom kaj najprej?? Seveda odprla spletno stran. Mene kot podjetje ne zanimajo flance oh in sploh, ki so odlično napisane in sanjsko sestavljene na spletni strani, zanimale me bodo konkretne izkušnje, konkretnih oseb, da bi videla, zakaj se sploh gre, kaj je zdaj to. Morate vedeti, da večina o teh operacijah samo sliši, kaj pa so, pa nimajo pojma. Jaz kot podjetnik, bi takoj pregledala forum in prebrala debate, nato se odločila. No, to je prvi razlog za odprtost foruma.

Drugi razlog je, da se preko foruma društvo promovira za pridobitev novih članov. Vsakega zanimajo izkušnje operirancev, kaj je sploh to, za kaj se gre itd. Sploh pa je vsak še bolj zainteresiran za včlanitev, ko vidi, da se v nekem okolju odlično počuti in je sprejet.

Skratka, forumi so ena velikkkkaaaaaaaaaaaaa promocija in kdo si jih zapre “med štiri stene”, hkrati pa pričakuje zunanjo podporo, mu slabo piše.

Pozdravlene……………….

Hvala vsem,ki mi svetujete in odgovarjate na moje vprašanje. Jaz še vedno nisem naredila prvega koraka in šla na razgovor k zdravniku. Mož je še vedno odločno proti taki operaciji in me pri tem absolutno ne podpira. Pravi, da moram shujšat po naravni poti, meni pa ne rata in ne rata. Ko pojem kosilo, sploh nimam občutka sitosti in kart iščem kje je še kaj sladkega. Se mi zdi, da sem obsedena s to hrano in odvečnimi kilami in da še samo o tem razmišlam. Najbolj me je strah, da bi ta želja po prenajedanju bila tako močna tudi po operaciji in da se ne bi mogla upreti. Tega se najbolj bojim. Prebrala sem večinoma postov in mislim, da bi v mojem primeru bil najbolj primeren bypass. Tiste, ke ste dale to operacijo že skoz vas prosim, če mi poveste, ali tudi ve niste imele pred operacijo nobenega občutka sitosti in ste se prenajedale in pa seveda kako je bilo po operaciji, če je potem človek dovolj močan da se lahko upreš hrani. Kaj je torej drugače po operaciji, da lahko rečemo ne. A je to tisti občutek sitosti. Vem, da imam ogromno vprašanj, toda tiste, ki ste dale to že skoz, prosim pomagajte mi in svetujte. Za odgovore vam bom neizmerno hvaležna.

Bodite zdravi in veliko uspehov…………………..

sploh ne mislim komentirati tvojega posta,ker je pod mojim nivojem mišljenja in pisanja!

vidim da je to tvoj prvi post-le kdo se skriva za tem vzdevkom?????

Oh ja …
Res škoda, da se je vse zasukalo tako, kot se je.
Forum samo za operirance je moja velika želja. Sama sem ogromno brskala in še brskam po tujih forumih operirancev želodca in tam najdem ogromno ogromno informacij.
Nekaj takega želim tudi za nas, kjer bi bile teme lepo porazdeljene itd. in se ne bi vse pisalo v eno dolgo črevo, kot se piše tukaj, kjer moraš imeti res ogromno časa, da najdeš določeno informacijo.
Toda ti tuji forumi so odprti, če ne bi bili, jaz recimo sploh ne bi mogla brati njihovih postov. Objavljati ne morem, ker se nisem registrirala (pa bi se lahko, če bi hotela), berem pa lahko vse. Tudi v tujini imajo razna društva itd., vendar odprte forume. In tako naj bi bilo tudi pri nas.
Sicer pa, da odpreš forum, ni potrebno društvo. Ustvari ga lahko vsak, ki se vsaj malo spozna na te zadeve.

Menim, da bi moral biti forum odprt za vse, društvo pa ima drug namen.

Sicer pa vam vsem skupaj želim lep vikend.

Se strinjam, da je Asja veliko naredila, da se trudi in da je ena velika duša tega novopečenga društva, strinjam se tudi, da je potrebno plačati članarino za društvo. Ves point je bil okoli foruma, ki bo odprt le za člane. To se nam nekaterim ne zdi prav.

Sicer pa nivo pisanja pove marsikaj o piscu; svetujem najprej nekaj pozitivizma in spoštovanja do drugače mislečih najprej pri sebi.

Kaj če bi se tiste, ko se kregate tu gor, rajš doble pa to nekje opravle, ker mi je res že bedno brat tole.

So vmes ljudje, ki vas sprašujejo za pomoč, pa noben ne šmirgla več.

Sama sem imela bypass 18.12.2009. Bila sem kot ti, ko sem pojedla kosilo, sem lahko čez pol ure že jedla sendvič. Nisem imela občutka sitosti. Moja slabost so bili predvsem sendviči, kruh, slani prigrizki, ne toliko sladice, predvsem pa količina, količina hrane. Zaradi operacije se mi ni zmanjšala želja po tej hrani, kajti to je v glavi in moraš v glavi pošlihtat. Še vedno se mi lušta sendvič, pa pica…. ampak tega ne morem pojesti toliko kot prej, ker sem sita že po parih grižljajih. Pa tudi tiščati me začne po kruhu, če ga pojem preveč. Po pici, sladkarijah… seveda če jih je preveč (ampak bistveno bistveno bistveno manj kot pred operacijo), mi občutek v telesu ni dober. Začne se me lotevat nek občutek omotičnosti, malo me obliva vročica in to je znak, da sem preforsirala s pregreški. Skratka, še vedno biješ bitke pri sebi, da se odpoveduješ določeni hrani oz. moraš v glavi poštimat, da jih zminimaliziraš v minimum, ampak je malce lažje, ker količinsko ne moreš spraviti v sebe več toliko hrane kot prej. Operacija ti le pomaga, sama boš pa morala še veliko narediti. Tudi gibanje vključiti v svoje življenje. Sama sem ga že pred operacijo, tako da sem ga po operaciji brez težav spet vključila.
Me pa jezi, da so porcije v gostilnah takoooo zelooo velike, tudi malice. Tudi če naročim otroško, mi je preveč, tako da najraje z mojim naročiva le eno in potem oba jeva. Malce naju čudno gledajo, ampak se ne oziram na to. Ali pa v folijo potem še vedno kaj zavijeva za domov.