Operacija želodca
Pozdravljena dekleta,
no končno malo bolj podroben opis mojega “bivanja” v bolnici.:))
V nedeljo malo pred 17. uro sem prispela. En zelo prijazen zdravnik je pregledal dokumentacijo in me napotil v drugo nadstropje, desni hodnik. Je pa že ta zdravnik takoj ugotovil, da me je strah. Je rekel, da mi strah odseva na obrazu.Pa se ni nič zmotil.:))
Na oddelku me je sprejela zelo prijazna sestra Petra, mi vse razložila in povedala naj grem v sobo 5. Ko sem prišla tja, so notri že ležali dve starejši gospe, ena postelja pa je bila še prazna. Kar kmalu pa je bila tudi ta zasedena, prišla je moja sotrpinka, ki je imela isto bypass kot jaz.
Bila sem jo zelo vesela, ker vse skupaj lažje prenašaš. Kajti mene je bilo tako strah, kot še nikoli v življenju. V ponedeljek pred operacijo sem imela že take misli, da bi kar šla in rekla, naj mi vrnejo papirje, grem jaz kar domov:).
Zjutraj so nama povedali vrstni red operacij, prva je bila moja soseda, druga naj bi bila jaz, vendar sem bila zadnja, ker je bil vmes še en moški, kateremu so vstavili trakec. Verjetno je to bilo zaradi tega, ker se je pri moji sosedi malo zakompliciralo in je operacija trajala eno uro dlje, kot ostale operacije. Pa, da ne boste mislile, da je šlo kaj narobe, ampak ona ima drugačni “vrstni red” notranjih organov kot ostali, zato se je operacija zavlekla.
Po mene so končno prišli malo pred pol eno uro, mi na hitro, kolikor se je dalo, nataknili tiste grozne nogavice in me odpeljali v operacijsko. Tam so me prevzele sestre in anestezistka, izredno prijazna zdravnica. Ko je videla, kako me je strah, me je božala po licu in govorila, naj se ne bojim, ne bo nič hudega. Prišel je tudi dr. Breznikar, pogledal, rekel da je vse uredu, naj kar začnejo z anestezijo. Samo to sem še slišala- 50 ml in zaspala. Ko sem se v prebujevalnici prebudila je bila ura tri,nato so me odpeljali na oddelek. V glavnem sem celo popoldne prespala. Vmes je prišel pogledat še dr. Breznikar, prvo je povedal vse sosedi in njenih “pomešanih” organih, nato je prišel še k meni in rekel:”Gospa, pri vas je pa vse potekalo brez komplikacij.”
Zvečer je bilo treba že na WC, spremljala naju je sestra, pa je bilo u redu, nič se ni vrtelo, nič nama ni bilo slabo….. Tekla je infuzija in zraven smo dobivale tudi proti bolečinam, pa vsak dan eno injekcijo v roko proti strdkom, pa eno v zadnjo plat, tudi proti bolečinam.
Prvi dan si lahko samo mažeš ustnice z mokrimi palčkami, drugi dan voda po požirkih na vsako uro, nato pa do konca voda po požirkih. Tako se mi je zagabila, da je sploh ne morem piti. Doma zdaj pijem vodo z okusom, ali sok zmešam z vodo. Do srede sem imela infuzijo, potem pa nič več. V četrtek sem zelo malo popila nisem mogla, niti infuzije ni bilo in se se kar slabo počutila in proti večeru začutila lakoto. V petek smo imele gastrografijo, da se vidi, če nikjer nič ne spušča:). Zgleda tako kot navaden rentgen z razliko, da moraš spiti ogabno tekočino, joj groza. ko sem naredila dva požirka, je še kar bilo, ko mi je rekla, naj spijem vse…..Spila sem, zelo težko, postalo mi je slabo, vzdigovalo se mi je in cela sem postala mokra, tako da sem morala nekaj časa sedeti in priti k sebi, šele potem so me lahko poslikali do konca. Jaz sem bila notri 20 minut, soseda pa 10 minut, ker ni imela takšnih problemov kot jaz. Mislim, da je res vse odvisno od posameznika, kako prenaša tisto sladko grenko, gosto tekočino z okusom po janežu.
Nisem še povedala, da je vsak dan prišla k nama fizioterapevtka, da je preverila najino dihanje, prvi dan smo dobile en tak ročni aparat, kamor smo pihale in je pokazalo kapaciteto, ki so je dnevno zapisovali. Pokazala nama je tudi vaje, da smo v postelji telovadile, kadar nismo hodile in še ene dihalne vaje. Je rekla, da to zahteva dr. Breznikar, da ne pride do pljučnice. Vsi zdravniki so govorili, hoditi, hoditi, hoditi….Mi dve sva ubogali, celo ponoči sva hodili po hodnikih, ker nisva mogli spati. Kar se tiče bolečin, so se pa pojavile že v ponedeljek zvečer v levi rami in so trajale tja do srede, grozno je bolelo.Pa vsake toliko časa tudi v trebuhu, prav pikalo je. Trajalo je kakšni dve uri, potem je pa popustilo. Tudi danes popoldan me je zelo zelo bolelo. Zdravnik na viziti je rekel, da to ni nič hudega, da je to od plina s katerim te napolnijo pri operaciji, treba pa je to prehodit. Pa je bilo res bolje po določenem času “sprehoda” po bolniških hodnikih:)))
Za razliko od LJ, v SG ne dajejo klistirja, ampak dobiš svečko že drugi dan po operaciji, če prejšnji dan nisi šel na blato. Jaz sem jo dobila in sicer samo takrat, potem pa sem normalno šla na blato (če temu lahko tako rečemo…., sama voda in infuzija:)))
Še to, mi trije (še moški) smo imeli srečo in nas je doktor obiskal še v torek. Povedal je, kako pomembno je, da smo prvi mesec res na tekočini. Naj se res tega držimo, da nam ne popusti kakšen šiv, potem pa nazaj v bolnico. Ne vem ali naju je hotel kaj prestrašiti, ker je rekel, da si lahko potem v bolnici celo dva meseca in so potrebne nove operacije.
Isto nama je povedal, tudi dr. Zajc, sobni zdravnik, ko smo šle domov.
V petek zjutraj na viziti je zdravnik naprej pregledal izvide gastrografije, nato rane in rekel, da je vse u redu, gremo domov. Kolk sem bila vesela:)))) Počakati je bilo treba do 12. ure, da je napisal začasne odpustnice, ker je bil vmes v operacijski. Originalno odpustnico pošljejo po pošti. Po 4 ali 5 dneh moram k svoji zdravnici, da odstrani šive. No še to je rekel dr. nič tuširanja, dokler ne daš ven šivov in potem še dva dni, da se kaj ne vname.
Pa še to, zakaj je bil dr.Breznikar v torek v SG? Operiral je moškega, ki mu je zdrsnil trak. Prvič mu je v novembru, takrat mu ga ni odstranil, zdaj mu ga je. Trakec je imel dva meseca manj kot dve leti in je shujšal 56 kg. Do zdrsa ni prišlo zaradi prekrška pri prehranjevanju, ampak zaradi trebušnjakov, v novembru jih je delal, potem je s tem prekinil, zdaj pa spet začel in zopet zdrs.
Naj pa zdaj še napišem, kako je bilo doma. Prvo, ko sem prišla domov,sem si pogrela juho. Joj, nikoli v življenju še ni bila tako dobra.:)) Pojedla sem jo lahko samo pol deci, no pa sem nadaljevala, tako da sem do šeste ure pojedla 2 dl. Res sem jo jedla, ne pila, in to s čajno žličko.:)))) Od 18,30 do 22,30 dokler nisem šla spat mi je po požirkih uspeli spiti 1,5 dl jagodnega soka. Počasi gre po požirkih, ampak tako je.
Upam, da je bilo dovolj izčrpno poročilo, zlasti za tiste, ki jih še čaka operacija.:)))) Če pa katero še kaj zanima, me pa kar vprašajte.
Ja, od nedelje do petka, ko sem bolnico zapustila, mi je teža padla za 5,5 kg. Sem vesela, ampak saj ne more biti drugače….voda,voda,voda…..
Lp, Z
Hej, kr’ena,
vesela sem tvojega poročila! Super, da ti gre tako dobro:)
Zanimivo je, da je mene po operaciji tudi bolelo levo rame, mogoče veš od česa je to? Jaz sem mislila, da me bo infarkt:))
Me je pa bolelo kakšen dan, dan pa pol.
In tista tekočina se je tudi meni zagabila za vse večne čase. Ogabno kot sto hudičev, pa čeprav je bilo “sladko”, kar mi je običajno všeč:) Ta tekočina je bila meni verjetno najbolj grozen del celotnega bivanja v bolnici, vključno z operacijo, klistirji, infuzijami in injekcijami:))
A zdej doma še delaš dihalne vaje? Jaz tu pa tam, ko se spomnim, mi niso naročili, kako dolgo naj jih delam.
Želim ti vse najlepše, hitro okrevaj in pridno pretapljaj kilogramčke v pozitivno energijo in nasmehe na obrazih – tvojem, in od ljudi, ki te imajo radi:)
Lep večer,
ejpril rejn
Pozdravček!
Kr ena – vsa čast. dobro si ti tole speljala. Upam, da bolečin ni več. Mi lahko samo zaupaš, s koliko kg si štartala? A si kej žejna?Mislim, a občutiš žejo, pa kolk? Sprašujem, ker jaz drugač dost spijem, pa dost naenkrat. Sej vem, da pol nau šlo, ampak, zanima me, če občutiš žejo, ali se tudi ta občutek zmanjša?
Zadnja.priloznost27- kako napreduje tvoje izgubljanje kg? Men se nikamor ne premakne. Kvečjemu gor!!! Kdaj imaš operacijo? Bypass? A v SG?
Heeeeeeej, kr´ena… Hvala, hvala, hvala… :))) No vidiš, pa je mimo… 🙂 Ful sem vesela zate… Joj, mene bo verjetno tudi tak ful strah… ko sem šla v MB bolnico na abrazijo (strdki v maternici) sem dobila samo neko kratkotrajno narkozo, nisem rabila k anasteziologinji pa to… Ampak kom sem čakala pred operacijsko me je bilo tak strah… Sestra me je vprašala če mi je slabo al kaj, sem imela kr potno čelo pa čist bela sem bila v obraz… Me je vprašala če se mi vrti al če mi je slabo al kaj je narobe… Jaz pa samo: strah me je… Ah juj, me je potolažila da bo vse hitro mimo… Pa res je bilo, na op mizi me je nekaj spraševala o delu, pol sem začutla nekaj mrzlega po roki, rekla sem samo še ojoj, pa me že ni bilo več… Pol pa sem odprla oči pa sem slišala: ooooo, mi smo se tud zbudli… :))) Joj, saj vem da ni nič hudega, ampak tista nervoza, pa strah… No ja, upam da mi bodo kaj dali preden me peljejo v operacijsko, da me bo malo omamilo… :))) He hehe… Mah, drugač bom pa že preživela, tako kot vse ostale… :)))
Sem se pa včeraj pogovarjala z dvema znankama ki sta tudi bolj okrogli… Ampak sta rekli da enostavno nimata jajc da bi šli pod nož… Pa se trudita pa shujšata, pa se zredita, pa spet shujšata… Skatka celo njihovo življenje se vrti samo še okrog hrane… Ah, pa saj vsi poznamo to ne? Sem jima vse razložila pa to, ampak ne upata, ne moreta zbrati poguma… No ja, mogoče bosta literaturo preštudirali pa pol mogoče, jaz sem jima samo omenila… 🙂 Sta pa rekli da nas občudujeta, nas, ki smo se odločile za op… Da vesta da to ni kr tak… Kot eni mislijo, ja, greš pod nož pa boš suh… Vemo da ni tako ne? Da moraš vložit v to veliko volje in truda… Ah ja, še 3 mesce… … … …
Hej pupa,
jaz sem dobro, bolečin nimam, kar me ful preseneča, ampak dejansko me nič ne boli. Že v bolnici sta bila boleča in neprijetna zgolj prva dva dneva, pa kljub temu sta bila znosna in hitro pozabljena. Tu pa tam nekako “začutim” želodec, ampak ni boleče, na primer ko se vstanem s postelje in napnem trebušne mišice, ali ko kaj popijem. Včasih malenkost zaboli le, če zakašljam, ampak tudi to zmeraj manj. Tam kjer sem bila rezana me pa tako ali tako nikoli ni bolelo, tudi srbi me ne, lepo se celi, tudi zašili so me res zelo lepo in pomoje se bodo brazgotine poznale le minimalno, če sploh. Priznam, da sem jo verjetno odnesla najboljše, kar bi jo sploh lahko in sem hvaležna in srečna, da je tako.
Tudi s tekočinami nimam težav. V bolnici si do zadnjega dne na infuziji in jaz zato nisem čutila ne žeje, ne lakote, pila sem pa vodo in čaj, po malih požirkih in previdno. Doma pa tudi nekako gre. Pijem vodo, čaje vseh mogočih okusov (sem kupla še pa še zelišč na tržnici in potem delam zvarke v kuhinji:)), mleko pijem, sama si stiskam zelenjavne in sadne sokove s sokovnikom, mami mi je včeraj skuhala in pripeljala čisto zelenjavno juho, tako da je zmrzovalnik zapolnjen z njo skoraj do vrha:)) Tu pa tam si v liter čaja zamešam žličko medu za se pocrtljat, vendar ponavadi niti ne, pa tudi kakšen sok sem si naredila že malce bolj gost. Imam pa stalno občutek, da sem sita in mi sploh ni problem zdržat brez hrane. Edino plastenko vode s slamico stalno tovorim okoli, da ne bi pozabila, da morem pit.
Aprila pa imam zagotovo namen prit na srečanje, če ne bo kaj nepričakovanega prišlo vmes, pa verjetno ne bo:) Se vidimo, a ne?
Zdravo MajaTutaja!
Zanima me ali je tebe Zanoškarjeva poklicala, da imaš posvet pri njej.
Jaz sem imela datum 27.1.2009 pa je takrat odpadlo, ker je bila na bolniški. Rekli so, da poklice pa se mi zdi kar čudno,da do danes ni nič. Sicer pa čakam Dexamet. test,ker so založili oz. pozabili dati izvide zdravniku, da poda mnenje.Pa še 30.3 imam internistični pregled (ultrazvok trebuha). Mislim, da se bom kar naročila na 2.pregled k dr. Breznikarju.
Lp Joži
Pozdravljene ženske, lepo je prebrati, da ste srečne in zdrave doma:)
Kr ena, zdaj pa si me malo prestrašila, da je gospodu trak zdrsnil, zaradi trbušnjakov?! Groza, pa niti niso tako fizično naporni. Jaz pa se že veselim fitnesa čez zimo.
Jaz sem že mesec po operaciji (no, 2 dneva še manjkata). Počutim se super. Jem zmerno, manj in popolnoma dovolj. Jem že vse. Od operacije sem shujšala 7kg. Do konca meseca še bo šel kakšen kg verjetno dol:) Še pride trenutek, ko se skoraj spozabim in nagnem kozarec vode, ampak gre. Včeraj sem bila na rojstnem dnevu, polna miza, jaz pa ob majhni porciji jedla najdlje;)))) Vsi so me malo po strani gledali, ampak kaj češ;))) Sem pa bila vesela, ker zvečer so že vsi jamrali, kako so nažrti in polni, jaz pa enkrat za spremembo ne hahahahaha.
Skratka ni mi žal. Določeni hrani se veliko lažje odpovem, ker mi je enostano ni pol ure motati po ustih. Polovico najljubših jedi sploh več ne jem. Se mi je pa odprl apetit po pečenih jajcih, zanimivo hahahaha.
Danes sem že bila na Piramidi (mali hribček sredi MB), malo se zadihala in je prav pasalo po mesecu lenarjenja:)
Imam pa še vedno včasih čudne pomisleke, v stilu kaj pa če….;)
Mi je zanimivo, da pišete o bolečinah v rami, tudi mene je bolela rama po operaciji, pa sem mislila, da sem si jo nategnila ob dvigovanju.