V vsakdanjih odnosih se pogosto ponavlja zanimiv vzorec. Ljudje, ki delujejo najbolj zbrano, so pogosto tisti, ki so se najhitreje naučili nositi breme tišine in predvsem zato, ker so ugotovili, da veliko njih ne zna ravnati z iskrenostjo.

To se vidi v službah, družinah, partnerstvih, prijateljstvih … Nekateri preživijo stvari, ki jih drugi niti ne opazijo in ravno zato delujejo tako mirno.

Najbolj zanimivo pa je to: Ko tak človek končno spregovori, ga veliko ljudi sploh ne sliši. In šele takrat se pokaže, kdo je bil del njegove tišine.

Zanima me, kako drugi vidite ta pojav v vsakdanjih odnosih?

Zanimivo razmišljanje, ki po moji oceni ne vzdrži resne presoje. Ne razumem kako misliš, da ljudje delujejo zbrano. Ljudje so zbrani ali niso, nima pa to nobene zveze z iskrenostjo.

Trdiš, da se to vidi, pa naštevaš partnerstvo, službo, prijateljstvo, pri tem pa ne predložiš nobenega stvarnega dokaza. Dokler ne boš predložila dokaza, je vse to tvoje pisanje prazno nakladanje.

V tretjem odstavku pa si že prišla na polje filozofije. Predpostavljam, da govoriš v prispodobi. Predlagam, da to zadnje opišeš malo širše. Za takšne kot sem jaz. Za ljudi, ki stojijo trdno na zemlji in ne plavajo nekje v oblakih.

Moj zapis je bil mišljen kot razmislek, ne kot trditev, ki bi zahtevala dokazovanje.

Opazila sem, da tebe tak pristop ne nagovori. Tudi to je del dinamike, o kateri sem pisala.                      Zato me prav zanima, kako bi ti opisala ta pojav na način, ki se tebi zdi ustreznejši.

Tole me je potisnilo v pisanje, ker zame tišina sploh ni breme. Si sam s sabo, pa niti ni potrebe po premlevanju dogodka, pač vzamem situacijo takšno kot je. Mnogokrat s hvaležnostjo, včasih s čudenjem, tu in tam s preskokom… V poznih srednjih letih je po moje prišel čas za poglobljeno razumevanje sebe in drugih. Zame bi bilo takšno spoznanje v mladosti prehitro, saj takrat je čas intenzivnih nabiranj izkušenj, ki počasi zorijo in z leti dajejo čudovite plodove.

Opazovalka, napisala si da te zanima, kako bi ti opisala ta pojav na način, ki bi se meni zdel ustreznejši. Všeč mi je tvoje izrazoslovje, čeprav bi napisano “ustreznejši” mirne duše lahko napisala, “da bi tudi ti razumel”. Sploh ti ne bi zameril, ker vsega res ne razumem. Mogoče bi bil moj odgovor čisto drugačen če bi dojel bistvo tega kar si napisala.

Kaj če bi začela od začetka. Ti napiši malo bolj enostavno, jaz ti pa bom potem odgovoril. Skoraj prepričan sem, da obstaja točka, ko bova  imela enako mnenje.

Pa začniva kar pri meni. Zagotavljam ti, da sem  praktično vedno zbran, ker pač moram biti, sem pa tudi iskren. No, sicer obstaja kdaj trenutek, ko je bolje za vse, da nisi čisto iskren. Toliko za uvod. Pa se Opazovalka še slišiva.

Moj zapis je bil kot razmislek o dinamiki, ki se pokaže v odnosih. Predvsem o tem, kako različno ljudje zaznavamo iskrenost, meje in notranjo zbranost.

Zanimivo mi je opazovati, kako se tišina pri različnih ljudeh izraža na različne načine, zato sem odprla temo širše.

Vesela sem tudi drugačnih perspektiv, ker lepo pokažejo, kako raznolike so naše izkušnje.

Razumem, da si želiš začetek “od začetka”, a moj zapis ni bil namenjen poenostavljanju ali prilagajanju posameznim bralcem . Šlo je za razmiselk, ne za razlago pojmov.

Če te tema zanima, me zanima tvoja interpretacija takšna, kot jo vidiš sam, brez da ti jaz postavljam okvir. Ravno to je del dinamike, ki sem jo opisala. Kako različni ljudje razumejo iste stvari na različne načine.

Zato raje ostaniva pri tem, kako ti vidiš ta pojav, ne kako naj ga jaz preoblikujem.

Medsebojni odnosi so mnogo bolj komplicirani, kot je videti na prvi pogled. Tudi če ostaneva pri tebi Opazovalka in meni. Že sam pojav, ki si ga nakazala je večplasten, in ga ni mogoče postaviti v nek enostaven okvir ali pa morda spada le v okvir, samo nekoliko večji. Opazovalka od samega začetka si malo skrivnostna. Imam prav? Pa ni nobene potrebe po tem. Saj mi ne zameriš, da sem kljub vsemu postavil okvir, v tem omejenem prostoru pa se nahajaš, pa želiš ali ne, tudi ti.

Seveda te razumem kaj te zanima. Pravzaprav te zanima zakaj nekaterih nič ne zanima, ko pa postanejo zainteresirani, ugotovijo, da so sami, saj so bili predolgo brezbrižni. In potem nimajo sogovornika. Ostanejo v tišini, kot ti to imenuješ. Razmišljam v pravo smer?

Tudi sam spadam v skupino, ki ga zanima le ozek krog tem. O tem rad govorim, ostalo pa me zanima le pogojno. Draga Opazovalka si poročena? Se opravičujem in umikam vprašanje. najhuje je, ko tišina nastane v ožji družini. To je lahko rešitev ali boleča izkušnja. Ni toliko problematično v službi, tu hočeš ali nočeš, moraš sodelovati. Problem pa lahko res nastane, ko gre za prijatelje, sorodnike. Ni preveč prijetno biti sam med množico ljudi.