Punce tole z delnim postom bi pa tud jaz poskusila – sadno zelenjavni. Bom premislila. Predvsem vikendi so bolj obilni s hrano. Jaz sem trenutno v fazi, ko sama sebe občudujem. 11 let sem zbirala pogum pa voljo, pa probala različne variante, pa ni uspelo. Zdaj pa po treh mesecih šele opažam spremembe na telesu, da dobivam mišice nazaj, da je telo malo drugačno in kar je najvažnejše, lažja sem za 5,4 Kg. Iz 81,7 na 76,3. Še teden ali dva pa bo prvi cilj dosežen. Sem pa že zdaj happy. Gre presneto počasi, kaj naj rečem, samo gre pa. In zdaj, ko sem opazila spremembe na sebi niti pomislim ne na to, da bi zadevo opustila in spet prišla na star
režim. Preveč truda sem vložila v to.
Pa pojem čokolado, pecivo, čips samo v malih količinah in ne vsak dan. Ne morem tega popolnoma izločit, zato pa gre tako po polžje. In tudi če me en dan odnese, pa popolnoma odpovem, se drug dan poberem in nadaljujem. Včasih pa, ko me je en dan odneslo, me je potem še za en teden, en mesec. Zdaj pa se ne dam. Nekako sem postala borka. Tudi vem, da ko imam glavobole da ne bom migala. Takrat bo telo počivalo in bom nadaljevala takoj ko bo možnost. In do tega mi je bilo res težko priti. Ampak sem z vašo pomočjo punce in sem prav ponosna nase. In imam motivacijo vas za naprej, ki ste tik pred 75, ki ste presegle 75 in ste nižje. Zdaj mislim da sem na pravi poti, sem se pa res od januarja borila da sem tu. In tudi če tako ostanem v skrajnem primeru, sem naredila ogromno. In tudi veliko vas! Bravo mi! Tiste, ki pa obupujete kot pikapolonica – dajte vztrajajte. Bolje po polžje kot pa nič. Rada vas mam! Lep teden.

Sladkorček bravoooo! Za kile in predvsem za pristop! 👏👏
Včasih je težko vzdrževat voljo, če gre počasi, ampak ti si carica! Si tako dolgo vztrajala, da zdaj vidiš razliko. In zdaj si na konju! Bravo še enkrat! In s polno paro naprej..

Jaz delam počepe vsak dan. Mi kar gre, ni tako težko. Mi je pa izziv, da delam redno.

Aja, sem govorila z zdravnico. Zaenkrat mi je napisala se enkrat tablete in če ne bo bolje mi “grozi” z gastroskopijo.
Ampak ker ste me tako dobro pripravile, se je zdaj skoraj veselim 😂😂😂

Bralka, Štefka, Sladkorček, čestitke in hvala, da držite temo v formi. 😊
Pikapolonica, malo “potrpi”. Maratonke vemo, kako je s temi vzponi in padci. Ti gre, pa ti ne gre… Držim pesti za vse nas.

Bravo!
Evo, to je točno to! Bolje počasi, po malo, gram po gram, bistvo, da je vsak mesec malo manj na tehtnici kot mesec prej! In v -5kg je vloženega preveč truda, da bi se človek vračal nazaj!
Super si! :))

Punce, jaz sem iz vodene vadbe.. Umrla bom. Pa še 100 počepov sem naredila na koncu. Kot da ni bilo že tisto dosti 🙈. Ampak odličen občutek. Ko te nekdo drugi zmatra, pa sploh ne registriraš.. Samo na koncu si fertik.
Hodite že kaj ve?

Jaz delam vsak dan 30 min vaje. En dan za rit, pol za vampek, pol pa za prsni del. Delam po popolni bejbi in si zadam kar fajn tempo. Potem pa zvečer če morem grem se na 4 km sprehod ali pa 2-3x na teden eno uro kolesarjenja. Gibam se ful rada in mi paše, ker v službi samo sedim, ni nič korakov. Ko me primejo zdr. težave pač počivam. Drugače je s hrano, tam nisem tako disciplinirana, a gre tudi gre v pravo smer. Včeraj sem zvečer pojedla pico, ki jo je naredil sine in pivo. Prav paše občasno malo “grešit”. Danes najprej nisem želela na vago, a me je radovednost premagala… je bilo nekaj gramov več, a še vedno 76,6. Kul! Da mam občutek kaj in kako. Bom pa danes bolj pazila na prehrani, predvsem količinsko. Tako da močno upam, da konec tedna ali na začetku prihodnjega vidim 75, pa četudi bo 75,9. Prebava bolje. Služba tudi gre. Delamo s polno paro.

Teža sigurno malo zaniha tudi čez dan. Odvisno od tega koliko in kakšne hrane in tekočine pojemo. Jaz sem zadnjič po vodeni vadbi zvečer doma pred tušem stopila na vago, je bilo 75,8. Tam sem se res napila tekočine, ziher 1,5 litra in se doma. No zjutraj je bilo normalno, 74,3.
Relevantno je predvsem jutranje tehtanje v enakih pogojih.

Super za miganje Sladkorček. Tako kot si rekla, če ne migas v službi, moraš malo več popoldan.
Jaz imam srečo, delam delno fizično. Sedim 10 min na uro in migam veliko. Ampak ne preveč fizično naporno. Še kakšno vajo lahko kdaj vmes naredim. Dream job 😂. Skoraj.. Tako da pri meni so popldanskr vadbe in sprehodi samo dodatek in za dušo.

Lep dan želim vsem!

Evo mene, prisla sem se uradno poslovit za nekaj casa. Ampak pridem nazaj!
Stvar je taka. Bila sem pri psihologu, ker mi hrana povzroca tezave. Velikokrat se prenajedam, zato tudi izgubim voljo, kot sem jo zdej nazadnje. Moram resit najprej to, da s tem neham, imam veliko custvenih tezav in zato se mi to dogaja – iscem tolazbo v hrani. Prvo resim to, in potem se lotim hujsanja kot je treba, ker drugace se bom samo vrtela v zacaranem krogu. Sama namrec ne zmorem, zato bom hodila k psihologu, pa bomo videli kako bo. Upam, da premagam tezavo.

To je sedaj to od mene. Obljubim, da se vrnem in do takrat bom spremljala vase objave ter iskreno bom vesela za vsak vas uspeh. Srecno naprej punce!

Pikapolonica, sem vesela, da si se odločila za ta korak. Tudi jaz sem pred časom že razmišljala o tem, da je nekaj zadaj. Če bi nas spremljala že nekaj časa, bi videla, da smo imele debate tudi na te teme. Držim pesti, da ti rata razvozlat ta vozel. Že to, da si šla, mi pove, da si borka in da želiš zmagat.
Jaz bi bila zelo vesela, če ne greš stran od foruma, ampak da napišeš kaj več. Kako ti gre, kaj ugotavljaš na terapijah. Mislim, da ti bo marsikatera hvaležna. Če ti je seveda ok, to deliti z nami.
Tudi zame je bila hrana več kot samo hrana. Je bila tolažba, pa občasno celo kazen, ker “nisem ok”. Vmes sem tudi že skoraj šla iz foruma, ker sem rekla, da moram najprej razčistit osnove, tako kot ti. Zdaj sem v situaciji zaradi želodca, ko hrano res jemljem kot hrano, ker ne morem jesti ničesar, kar bi lahko “izkoriščala” v druge namene. Bomo videli kaj bo, ko pozdravim želodec. Lahko da bom “ozdravljena”, lahko bo pa spet stara pesem. Vsekakor, bi bila vesela tvojih spoznanj na poti.
V vsakem primeru srečno!

Hvala Pikapolonica! Vso srečo tudi tebi. Kot je napisala Štefka 1, ni se treba posloviti, ostani na vezi in borbajmo naprej. Vsaka od nas bije še več bitk, smo na več frontah. In z deljenjem izkušenj smo bogatejši. Več glav več ve.

Pikapolonica, vse me jemo zaradi drugih stvari, ki nimajo veze z lakoto!

Terapija je super stvar, ti bo pomagala predelat stvari hitreje.
Ne vem pa, zakaj ne bi mogla vzporedno delat več stvari?

Ljudje smo velikokrat naravnani tako, da razmišljamo, moram najprej to in to in to, pa bom potem ono. Ali pa, uf, moram to narediti, ampak ne moem, doklr ne naredim uno.
(moram shujšati, ne morem, moram prvo rešiti problem psihe, bom potem hujšal)
Zakaj tako? Zakaj ne bi peljali stvari skupaj, vzporedno, kolikor pač lahko, kje piše, da moramo imeti vedno idealne in popolne pgoje za nekaj in kje piše, da moramo vse narediti popolno?
Verjetno smo vse me na tem forumu nekako tako naravnane.

Pred nekaj dnevi je Sladkorček napisala, da je dojela, da je bolje majhna sprememba na tehtnici, kot nobena sprememba.
Pikapolonica, ne potrebuješ idealnih pogojev in niti ti ni treba biti popolna! Po malo, počasi, pa bo!

Uf, ste me zelo pozitivno presenetile z vasimi spodbudami, res hvala vam iz srca. 😊
No odlocila sem se, da ostanem v stiku z vami. Bom delila kaj se mi dogaja, ter vas spodbujala.
Odlocila sem se tudi, da bom pocela stvari kot do sedaj, pac nekaj oz cimvec hoje, kako vajo tu in tam. Ne z namenom hujsat, ampak ohranjat kondicijo. Pa tudi za pocutje.

Kar se tice samega hujsanja je pa tako pri meni: glede na to, da redko pojem normalno kolicino, bo tezava dokler ne neham s tem, pac ni realno pricakovati, da bom shujsala. Sicer pa bom delala na temu, da se ne bi 3x na dan prenajedala. Potreben bo predvsem cas. In veliko volje.
Sedaj sem spet cez 80kg, saj sem se v dveh tednih zredila za 4kg. Toliko pojem, vidite 🙁

Moji obroki so zelo kaloricni in obilni. Ker ko me prime, jem tocno doloceno hrano – sladko hrano, kruh, testenine in pice. Predvsem pa jem, ko nisem lacna. Zjutraj pojem komot pol struce kruha z nutelo, za kosilo 30dag suhih testenin plus omako, za cez ali cez kako uro se taveliko cokolado in zvecer odvisno, ful sadja ali pa kako pecivo, kar me prime.. Ja, kar zgrazajte se. Saj potem pridejo tudi dnevi, ko jem normalno, malo, zdravo, kadar sem lacna. Ampak prevladujejo uni slabi dnevi. Dnevi, ko me vsakic boli zelodec. In ko imam dobre dneve, sem polna motivacije, pozitivnosti. In na teh dobrih dnevih moram delat.

Koncno sem storila ta korak, da se po tolikih letih tega resim. Bom dala vse od sebe, ker si res zelim. Na zalost imam nekje na 3-4 tedne terapijo (pricakovala sem bolj pogosto) in rekla mi je, da bo dolgotrajen proces, ker me pestijo tezave, ki segajo se v otrostvo. Sem pripravljena. Vem, da bo slo.

Pikapolonica, nič se ne bomo zgražale… To je tvoja zgodba in tvoja realnost. Pogumna si, da si se odločila nekaj narediti v tej smeri in jaz te občudujem zaradi tega.

Če ti bo lažje. Tudi jaz sem včasih veliko jedla. Mogoče ne toliko naenkrat, ampak v parih urah pa.
Temu se reče kompulzivno prenajedanje. Jaz sem tudi nekaj časa mislila, da me to muči.. Ampak sem potem ugotovila, da to ni to. Jaz sem bolj navaden čustveni jedec. So pa včasih meje obeh težav zabrisane.
Skratka, hotela sem ti povedati, da sem takrat prebrala knjigo “Brain over binge” in me je navdušila. Še zdaj se držim nekaterih načel, ne pri hrani, ampak v vsakdanjem življenju. Govori o tem, da je prenajedanje navada in opisuje izkušnjo ene punce. Dobiš na netu, če te zanima poguglaj.

Verjetno si narejena tako kot veliko ljudi, ki ima take težave, na vse ali nič. Ali delaš 100% ali pa bluziš 100%. Vmesne poti ni. Pa je fino, da bi poskusila na malih izzivih delat ravno to. Če boš gledala začetek naše teme, boš videla, da smo nekaj časa pisale kljukice, za opravljene cilje, vsakodnevno. No, to je bil moj način soočanja s sistemom vse ali nič. Ni uspelo. 😂😂😂 Je pa precej bolje, kot takrat. Skozi čas vidiš, da si naredil par korakov naprej. Čeprav se morda zdi, da cepetaš na mestu. Pogumno naprej!

Nekaj se moraš zavedati in to je realnost: iz teh količin hrane ne boš prišla na normalne količine iz danes na jutri! To je dejstvo! Tudi ta potreba po konkretni in kalorični hrani ne bo prešla s samo odločitvijo, da začneš hujšati! Še vedno si boš želela najesti se do sitega in še 50% čez mejo sitosti! Tudi to je ralnost!
Realnost je tudi ta, da ti bo to ostalo za vse življenje! To je vzorec, navada, potreba, genski zapis, kakorkoli ga imenuješ ali identificiraš, je to nekaj, česar se nikdar ne znebiš!

Dejstvo in realnost je pa tudi ta, da se da to naše prenažiranje kontrolirat! In da lahko s tem normalno živiš, nič ne boli, nimaš občutka odrekanja, ne počutiš še slabo in nesrečno, enostavno se natreniraš in navadiš, da razmišljaš z glavo, vklopiš možgane in razum, ko se gre za hrano in se naučiš brzdati to noro željo in potrebo po kalorični hrani. Ko zabremzaš enkrat, dvakrat, gotoviš, da ni razlike, če bi se prenažrl ali ne, se počutiš enako, tisti občutek neke (po)polnosti, ki nam ga daje 150% poln želodec je itak lažen občutek in na koncu razumsko ugotoviš, da se ne počutš nič slabše, če se ne prenaješ.

Jaz sem se hujšanja lotila s preštevanjem kalorij in tega sem se strogo držala in se držim še danes. Manjko hrane sem filala z nizkokalorično zelenjavo, kumare, paradižnik, paprike, zelje, take stvari, ki jih lahko ogromno poješ, a imajo malo kalorij. Meni je ta način pomagal pojesti manj kalorij, količinsko na vago, pa sem pojedla veliko več in sem se še vedno lahko nažrla.

Lani je bilo pri nas hudo leto, letos si sledijo obletnice in res letos ni hudo kot lani, ni pa lahko.
V teh dneh se soočam z obletnico najbolj boleče lanske izgube, na vse to pa je udarila še ena izguba. In mi je težko! Kljub temu, da sem že več kot 2 leti na hujšanju in da imam super rezultate, da naj bi se ja navadila na nov režim prehranjevanja, bi se komot vsedla, zmazala celo pico, pol urice po tem pa še dve kremšniti. In potem bi me razneslo ali pa bi me pobralo od fizične bolečine v trebuhu!
To je tisto, kar te potem nazaj drži. Komot bi se lahko najedel, a veš, da boš potem trpel fizično bolečino in si tega res ne želiš. Probaš! O, ja, moraš probat, brez tega ne gre! Ampak se vsakič znova prepričaš, da ni vredno.

Terapija 1x na mesec se tudi meni zdi premalo. Mogoč je v današnjem hitrem tempu 1x tedensko neizvedljivo, saj včasih niti predelati ne moreš, ampak nekje na 10 dni ali vsaj na 2 tedna, bi pa bilo že bolje, imaš čas predelati in ne preteče preveč časa vmes, da že pozabiš, kaj je bilo na prejšnji “uri”.
Proces bo dolgotrajen, tudi če bi hodila 1x tedensko, bi trajalo dolgo časa za zaznavne spremembe, to je jasno in to moraš sprejeti.
Vmes pa delaš majhne korake. Pojej 250g testenin. Pojej 7/8 pice in tisti en kos naj poje kdo drug ali pa ga vrzi v smeti, da te ne premami pozneje. To so majhni koraki, male spremembe, se pa po njih človek ful dobro počuti, ker to so naše male zmage nad samim seboj in kar božajo dušo :)))

Saj bo, Pikapolonica, bolj počasi, ampak bo šlo in to je bistvo! :))

Štefka, ti si očitno doživela popolno preobrazbo s tem želodcem :)))

Evo, točno o teh malih spremembah sem ti govorila, ko se nisva razumeli, zdaj jih pa ti “prodajaš” naprej :)))
In imaš seveda prav, malo po malo, pa včasih samo pol koraka, če ne gre več, bistvo je, da se premikaš naprej. V vseh stvareh, ne le pri hujšanju. In te male zmagice nam ogromno dajo za naprej!

Sam hvalim se, prav maš, strinjam se s tabo in lepo napisano. Dodala bi samo to, da zdaj, ko pazim na prehrani (je trajalo pol leta) mi je dosti boljši občutek v telesu, če sem manj sita ali lačna, kot če sem fejst sita oz. nažrta. Kdo bi si to mislil… prej sem preventivno jedla da ni krulilo, haha. Ampak do tega je bla dolga in počasna pot. Pa še zdaleč nisem na cilju. Še imam padce. Zdaj mam v glavi to, da je škoda mojega pol letnega truda da vržem puško v koruzo. Brez skrbi tudi jaz poznam občutek, ko se nažreš do konca, potem pa si misliš, mah če sem toliko pojedla, bom pa še to, pa to…in potem je bila čistka v omari. Bila sem ko termit… no danes pa sem 2 uri kolesarila, porabila 1300 kalorij. Popoldne pa bo malo čevapčičev in tudi kos čokoladne torte – hčerka ima piknik za rd, ki ga ni praznovala v aprilu.

Konkretno prenajedanje – sama ga doživim res redko, imam pa očitno rada večje obroke in takoj, ko nisem 100% pozorna na to, kaj in koliko jem, imam kilo ali dve nazaj gor…Za mano je 3 mesece garanja in psihičnih pritiskov… mislim, da sem dosegla svoj maximum, saj na koncu nisem bila sposobna niti pogovora z najbližjimi. Sem pa v tem času enkrat po mnogih letih pojedla 3/4 pice za en obrok in bila povsem onemogla od tega…
Po hlačah sedaj vidim, da nisem ok. In zdajle, zvečer, bi z veseljem spila kak glaž rdečega, zraven pa seveda tekne narezek… Mar ni to vse skupaj borba na borbo?
Pikapolonica, vse se borim. Ampak je fajn, da smo si v oporo. To ni zame potuha, ampak dobra družba in motivacija, ko vidiš, da enim gre, da se da. Drži se.
Sladkorček, bravo za kolesarjenje.
Štefka, upam, da ti želodec prizanaša. Sam hvalim se – ti res zmoreš obvladati sebe in če bi bila sama količkaj za številke, bi še sama začela preštevati kalorije 😉

Štefka, ti si očitno doživela popolno preobrazbo s tem želodcem :)))

Evo, točno o teh malih spremembah sem ti govorila, ko se nisva razumeli, zdaj jih pa ti “prodajaš” naprej :)))
In imaš seveda prav, malo po malo, pa včasih samo pol koraka, če ne gre več, bistvo je, da se premikaš naprej. V vseh stvareh, ne le pri hujšanju. In te male zmagice nam ogromno dajo za naprej!
[/quote]

Sam hvalim se, jaz to “prodajam” že precej časa. Od začetka teme naprej. Je pa res, da se večkrat nisem mogla držat tega kar sem prodajala sebi in drugim :-). Pot do cilja in do izboljšav ni vedno linearno navzgor, tako kot je bilo pri tvoji zgodbi. Včasih je 2 koraka naprej in enega nazaj, pa še vedno gremo naprej.
Problem pri “nama” je bil pa predvsem v tem, da ti nisi “sprejela” teh korakov nazaj in si takrat uporabljala “palico” in ne “korenčka”. To pa (vsaj meni) ni najbolj spodbudno, ko si že tako v buli. Razumela sem te glede teh malih korakov, samo kaj ko si izgubila mojo pozornost s palico :-))))) Prav zanimivo bi te bilo spoznati v živo, mogoče bi se pa v živo bolje razumele 😀
Kakorkoli, glavno da gremo naprej tudi tukaj v temi. Tudi z našo komunikacijo. In da razumemo, da smo verjetno tudi po karakterjih različne. To nam daje pestrost in je dovolj spodbude za vse ob vsakem času.

Prvi alt, hvala, kar gre. Ni še ok, ampak mogoče je malo bolje. Zdaj jem sicer več zdravil in lahko jem bolj normalno hrano. In tudi količine. Upam, da se umiri vse skupaj in da bo to vse skupaj ena fajn šola.
Upam, da se tebi umiri tole garanje in da zadihaš. Ni ok bit skoz v stresu..glej mene, kaj se mi je zgodilo. Borba je za vse in vedno, ampak vmes mora biti tudi znosno in uživaško..če se predolgo vleče stres, je potrebno vsaj razmislit, kako ga omiliti. Drži se!

Punce, moram vam povedat…ta vikedn sem imela 2 piknika in druženje z ljudmi, ki jih nisem videla 3 mesece +.
Tako šokirani in navdušeni so bili eden za drugim. Nad mojim videzom, seveda. Danes proti koncu druženja mi je bilo že kar zoprno, ker so skoraj v vrsti stali s pohvalami. Sem si mislila, kako je moglo bit prej hudo, če so ljudje zdaj taaaako navdušeni :-))))
Predvsem so mi bile všeč pohvale v stilu kako super zgledam, spet stara jaz in kako mlajša delujem 😀
S tem, da se meni še vedno zdi, da sem daleč od dobre postave. Ker še vedno vse visi in mišice še niso vidne.
Sem pa pridna s športom zdaj končno. Delam tiste počepe, 100 na dan že 14 dni. DAnes sem bila na Šmarni, ta teden 2x na vodeni vadbi in fitnesu. To je to kar si želim. In energije imam za izvoz.