Motivacija za vsak dan!
Zakaj jih pa ne bi imela 65?
Zakaj še pred štartom sama sebi sugeriraš, da ne zmoreš?
Zakaj si spet daješ neke olajševalne okoliščine in si nižaš cilje?
Življenje nam vedno postalja ovire, nikdar ne bo vse v ravnovesju in harmoniji, vedno bo kaj, kar bo potrebno reševati, urejati, preskočiti…
Dobro je, da se naučimo živeti s tem, z boleznim in poškodbami in vsem ostalim, jasno, da se sekiramo, smo žalostni, nas skrbi in nam kdaj tudi spodnese tla pod nogami, a to je le en del življenja, ob njem pa istočasno teče tudi drugi del življenja, ki je poln lepih stvari, oba sta naša in oba tečeta istočasno, ne moremo ju ločiti, ne moremo ustaviti ne enega, ne drugega…
Spet si pri odločnosti. Spet se vračaš v sebi znano zono udobja.
Prav hecna mi je ta razlika med nama, ker jaz bi bolezenski minus na tehtnici zgrabila z vsemi štirimi in se ga oklenila in gradila na njem naprej, vzela bi ga kot darilo dane situacije in bila zanj neizmerno hvaležna…
[/quote]
A ni fino, če smo si ljudje različni? 🙂
Mogoče če bi se ti počutila tako, kot sem se po tistem nezaželjenem postu, bi razumela… No, u bistvu…verjetno ne bi 🙂 Kakorkoli. Da bo jasno….Sem vesela za minus. In vesela, da imam spet apetit. 😉
Kar se tiče 65..zakaj bi jih pa mogla imeti 65? Vem, kako sem izgledala takrat in si niti ne želim tja. Ne, da ne zmorem. Se mi zdi, da v teh letih kot smo zdaj kakšna kila več naredi lepšo postavo. Ampak to je seveda spet samo moje mnenje.
Kakšnih 100 let?
Tebi gre tako dobro, da boš do konca leta mal nad 60! :))) kmalu boš še mene ujela! :))
Ne vem, kako poteka hujšanje pod zdravniškim nadzorom, jaz sem si sama regulirala kalorije na vsakih 10kg, da sem manj jedla in hujšala naprej, je šlo pa vse počasneje, ampak bistvo je, da gre iz meseca v mesec dol.
To, da se trudiš in rekreiraš, je vredno vsake pohvale! Bravo! :))
[/quote]
HVALA!
Danes sem šla peš v službo (hitre hoje malo manj kot pol ure), in razmišljala, da je hujšanje dejansko projekt, ki potrebuje predvsem veliko volje. Če ti že disciplina občasno popusti, rabiš voljo, da disciplino spet vzpostaviš.
Pri Sentočnikovi sem uspešno shujšala že pred več kot 20-imi leti. Držala do pred par let, ko me je ena smrt izjemno prizadela, vse se je nakopičilo, še druge stvari. Šele danes se zavedam, kaj vse sem dala čez, nekatere rane in bolečine so kar za zmeraj.
In ker sem obupala, da bom sama uspela shujšat, sem šla ponovno k Sentočnikovi. Princip sem v bistvu poznala, vedela sem, kaj me čaka. Vedela sem, da rabim nadzor. Super sva se pomenili, odprla mi je tudi oči pri nekaterih stvareh, da npr. ni nujno, da se mučim z rekreacijo 3-krat tedensko, če mi je to težko ali nimam časa. Prej sem namreč ves čas govorila, da enkrat na teden telovadit je čisto premalo in potem sem lansko zimo kar nehala z vsem.
Ampak sem očitno rabila ta čas, da sem tudi gibanje začela pogrešat.
Jedilnik mi je ok in ga toliko poznam, da ga znam tudi prilagoditi, poznam svoje telo in vem, kako na kaj odreagira. Moj plan je približno vsakih 14 dni priti varno pod naslednjo nižjo cifro na tehtnici. Včasih rabim za to 10 dni, včasih kak dan več kot 14 dni, ampak sem tam tam. Tehtanje imam na 14 dni, pri zdravnici pa kontrolo enkrat na mesec. Trenutno si težo zapisujem enkrat na teden, v sredo me bo poklicala po tel. in se bova pomenili.
Meni je super, ona mi je v redu, sem tak človek, da rabim neko zunanjo oporo.
Tako gre to. Meni karantena dobro dene.
Ostanimo dobro!
Seveda je fajn, če tehtnica kaže manj. Sam ne za vsako ceno. In tud sama menim, da nam po 45. letu “ni treba” imet toliko kil kot morda pri 30. Kot smo ugotavljale za trbuščke, ki pri naših letih ostajajo zaobljeni, tudi če shujšamo, se pri meni izguba kg hitro pozna na obrazu…vsega pač ne morem imeti in mladosti na obrazu pač ne bo nazaj, tudi če shujšam na mladostniško težo. Sama zase se raje odločim za 5 kg “preveč” kot “premalo” (ja, glih prav je najboljše 😉) Najbolj uživam, če sem fit, in ker imam od lanskega oktobra kar nekaj težav s poškodbami in posledicami le teh (očitno tudi tu niso leta več na moji strani), se trudim skrbet za telo v celoti – teža je pri tem le en podatek. Tako da res zastopim Štefko.
Bralka, tebi pa iskrene čestitke. Mene boš ujela za šalo. Pridna si.
Držimo se. Vzdržimo vse prepovedi in omejitve. Meni karantena drugače tudi ne dene ravno dobro.
A ni fino, če smo si ljudje različni? 🙂
Mogoče če bi se ti počutila tako, kot sem se po tistem nezaželjenem postu, bi razumela… No, u bistvu…verjetno ne bi 🙂 Kakorkoli. Da bo jasno….Sem vesela za minus. In vesela, da imam spet apetit. 😉
Kar se tiče 65..zakaj bi jih pa mogla imeti 65? Vem, kako sem izgledala takrat in si niti ne želim tja. Ne, da ne zmorem. Se mi zdi, da v teh letih kot smo zdaj kakšna kila več naredi lepšo postavo. Ampak to je seveda spet samo moje mnenje.
[/quote]
Tebi res ni pomoči…
Ti si uno: jaz lahko, ampak nočem! 😀 😀 😀
Zakaj si lažeš?
Zakaj si trmasta?
Bralka je “kriva” za en pozitiven val, ki je ponesel vse nas, Sladkorčico, Maio, Prvi alt, tudi mene, ti se pa ne daš in ne daš in trmasto vztrajaš pri svojem, čeprav vidiš, da tvoj način dejansko ne pelje nikamor.
Te je strah neuspeha in ne upaš skočit?
HVALA!
Danes sem šla peš v službo (hitre hoje malo manj kot pol ure), in razmišljala, da je hujšanje dejansko projekt, ki potrebuje predvsem veliko volje. Če ti že disciplina občasno popusti, rabiš voljo, da disciplino spet vzpostaviš.
Pri Sentočnikovi sem uspešno shujšala že pred več kot 20-imi leti. Držala do pred par let, ko me je ena smrt izjemno prizadela, vse se je nakopičilo, še druge stvari. Šele danes se zavedam, kaj vse sem dala čez, nekatere rane in bolečine so kar za zmeraj.
In ker sem obupala, da bom sama uspela shujšat, sem šla ponovno k Sentočnikovi. Princip sem v bistvu poznala, vedela sem, kaj me čaka. Vedela sem, da rabim nadzor. Super sva se pomenili, odprla mi je tudi oči pri nekaterih stvareh, da npr. ni nujno, da se mučim z rekreacijo 3-krat tedensko, če mi je to težko ali nimam časa. Prej sem namreč ves čas govorila, da enkrat na teden telovadit je čisto premalo in potem sem lansko zimo kar nehala z vsem.
Ampak sem očitno rabila ta čas, da sem tudi gibanje začela pogrešat.
Jedilnik mi je ok in ga toliko poznam, da ga znam tudi prilagoditi, poznam svoje telo in vem, kako na kaj odreagira. Moj plan je približno vsakih 14 dni priti varno pod naslednjo nižjo cifro na tehtnici. Včasih rabim za to 10 dni, včasih kak dan več kot 14 dni, ampak sem tam tam. Tehtanje imam na 14 dni, pri zdravnici pa kontrolo enkrat na mesec. Trenutno si težo zapisujem enkrat na teden, v sredo me bo poklicala po tel. in se bova pomenili.
Meni je super, ona mi je v redu, sem tak človek, da rabim neko zunanjo oporo.
Tako gre to. Meni karantena dobro dene.
Ostanimo dobro!
[/quote]
Jaz tebe občudujem!
Mislim, da si nam vsem tukaj gonilna sila!
Super, da si našla svoj način in tisto, kar te drži na pravi poti, to je pomembna stvar pri vsem, ne samo pri hujšanju.
Glede gibanja, sem jaz enako razmišljala, zakaj bi šla zdaj za 20 minut na sprehod, če bi morala prehoditi 10k korakov, a nimam časa za to, torej sploh ne grem.
Zdaj razmišljam drugače, grem raje 3x peš kam po 10 minut, pa res hitra hoja, ker je bolje, da naredim tistih 3k korakov kot nobenega.
Trebušček očitno ne bo šel nikamor, zato gre pa lahko kakšna kila iz kje drugje dol :))
Mislim, da je teža pri 30ih tista rava tudi za nas, ki smo že bližje 50, prihaja čas mene in če štartamo z nekaj več kilami, bomo na koncu imele trebuhe in se približale moji teži izpred dveh let, tega pa mislim, da si ne želimo…
Glede obraza, gre vse nazaj na svoje mesto. Pri meni je bilo do 80kg vse super, od 80 do 70 katastrofa, sploh tam med 70 in 75 je bilo najhujše. Zdaj je od teh kil že skoraj pol leta in so se stvari vsedle na svoje mesto, ni več tistih grdih debelih gub okoli ust in upadlosti obraza.
Imam prijateljico, ki je imela kako kilco preveč, a nič posebnega in je v enem obdobju nenamerno shujšala kar nekaj kil, v obraz je bila groza od groze, dokler se ni vse vsedlo na svoje mesto, zdaj zgleda prav super.
Tudi po telesu je enako, se pojavi višek kože, sploh pri nas, ki ne migamo, vse to gre s časoma nazaj.
Ti si meni fascinantna s to svojo voljo do gibanja!
Če bi jaz imela za četrtino te tvoje volje, bi bila vesela do nebes!
Ampak, napredujem :))) Zdaj recimo, ko kaj fizično delam, počnem to res intenzivno, pazim da tudi mišice uporabljam, sem začela razmišljat, da če že nekaj delam, naj vsaj izkoristim še za kao telesno vadbo, vsaj nekaj :))
Glede kil se strinjam kar z vsemi 😀
Kaj pa vem, enim ženskam paše, da so zelo suhe tudi pri 50+, enim pa kakšna kila več dobro dene. Odvisno od postave. Meni je prej tudi že kdaj kdo rekel, naj se malo zredim, ampak vem, da bi se zredila samo v noge in potem takoj zgledaš “debelo”. Imam pa kolegico, ki je veliko bolj seksi s kakšno kilo več (po njenem mnenju je to več), ampak ker je imela v rani mladosti 55 kg, misli, da jih mora imeti tudi pri 57-ih letih. Ji je uspelo pred dvema letoma, pa se mi je zdela presuha. Ima lepo postavo, lepe noge, kile se ji lepo porazdelijo in je res ok tudi pri 60 kilah.
Ampak to so že podrobnosti 😂
Tako neskončno sem hvaležna za vas vse, za vaše pohvale, res, vesela sem tudi, da se nisem predala malodušju zaradi korone, da me ni povozila moja anksioznost, držim pesti za nas vse, da tole nekako zvozimo!
Poletje bo dolgo in vroče in, kot kaže, kar [hashtag=doma]#doma[/hashtag]. 🤷♀️
Moje gibanje je še vedno predvsem hoja. Dodam kak dan mal joge ali kake druge vaje, vem pa, da moram načrtno na mišicah delat. Sam se ne spravim k temu načrtno…
Sam hvalim se, kar potolažila si me, da se bo na obrazu vse uredilo, tud če grem pri 45+ še par kil dol. Grem probat, če ne bo ok, se mi pa zihr ne bo težko nazaj zredit. 😂
Tebi res ni pomoči…
Ti si uno: jaz lahko, ampak nočem! 😀 😀 😀
Zakaj si lažeš?
Zakaj si trmasta?
Bralka je “kriva” za en pozitiven val, ki je ponesel vse nas, Sladkorčico, Maio, Prvi alt, tudi mene, ti se pa ne daš in ne daš in trmasto vztrajaš pri svojem, čeprav vidiš, da tvoj način dejansko ne pelje nikamor.
Te je strah neuspeha in ne upaš skočit?
[/quote]
Živi in pusti živeti… ne rabiš “pomagat”.
Punce, dobro vam gre!👍
Tudi meni, vzdržujem težo, forum sicer redko berem in sodelujem, bolj mi ustreza pisanje dnevnika, ampak priznam, da so vaše objave zelo zanimive.
Samo hvališ se.. Očitno se ne moreš upreti sladkarijam, pa tudi telovadba ti ne diši preveč..kot si napisala, se v obdobju menopavze kilogrami začnejo nabirati večinoma okrog pasu in sladkarijam se upres velikooo težje kot prej. Izgubljati začneš na mišični masi, zato je vadba z utežmi zelo pomembna.
Ker se nisi v tem življenjskem obdobju ti priporocam, da se čimprej znebiš odvisnosti od sladkorja in začneš telovaditi, sicer se ti postava lahko hitro preoblikuje v tanke roke in tanke noge, trebuh pa v balon, ne glede na kilograme.
Z malo več volje in truda se doseže vse, samo jasne cilje moramo imeti, a ne?
Veliko uspeha se naprej in bodite zdrave!
Anabina, zelo lepo da si se oglasila.
Povej, kako izgleda tvoje vzdrževanje? Je težje ali lažje kot dejansko hujšanje?
In predvsem bi se strinjala s tvojimi predlogi za vadbo z utežmi.
Punce, po 40.letu izgubljamo nekje 10% mišične mase na desetletje. Že tako ali tako. Če pa ne delamo na tem, pa še več… Količina mišičnega tkiva, ki ga imamo do. 40 leta je naša začetna točka. Do takrat lahko pridobivamo mišično maso, od nekje 40 naprej pa samo izgubljamo… Ali vzdržujemo, če smo fizično zelo aktivni. Najbolj učinkovita za vzdrževanje mišične mase je seveda vadba za moč. Za nekatere mišice je dovolj vadba z lastno težo. Odvisno od vaj, ki jih izberemo seveda. Za druge, večje mišične skupine je potrebno dodati uteži. Če vas karkoli zanima, vprašajte, to je bolj moje področje 😉
Pa še en izsek iz članka:
“Med 40. in 80. letom starosti izgubimo v povprečju kar 50 % mišične mase, kar ima velike učinke na naše zdravje in gibalne sposobnosti. Ocenjeno je, da približno 75 % upada mišične mase s starostjo lahko pripišemo zmanjšani rabi in le 25 % dejanskim procesom staranja.”
Kaj nam torej ostane? Vadba za moč…pa bomo manj zgubane in bolj zdrave 😀
Hej hej.
Teža marca 77,1, včeraj 76,6. Kilo in pol v mesecu dni, kar je ok. Bi stisnila še kak gram lahko, a glede na to, da smo veliko doma in jem tudi OH večkrat kot bi jih sicer, je tole super, je bila tudi Sentočnik zadovoljna.
Punce, saj bo. Marec in april sta zdrvela, prihajajo res toplejši dnevi, gremo na kak sprehod več, slaščičarne so itak zaprte, kavico zunaj pa pogrešam. Vsak dan, ko zmagamo, šteje.
Bralka, čestitke, res ti gre fajn.
Anabina, lepo, da si se oglasila in tudi tebi čestitke za vzrževanje. Si potem na cilju, al se spogleduješ še s kako rundo hujšanja?
Štefka – ja, mišice… jaz sem se do nedavnega branila tega dejstva, da je treba delat na mišični masi. Za to pa žal zgolj hoja ne pomaga, sploh za zgornji del trupa ne. Dokler je bilo redno plavanje, je bilo ok, sedaj pa že čutim posledice (hrbet). Večkrat sem že začela z vajami z lastno težo, vendar, ker mi to ni glih extra ljubo, kot sta mi npr. hoja in plavanje, potem dejansko kar pozabim na te vaje. Na jogo se še spomnim in delam (evo, že 3. dan :)) na tem, da pri jogijskih vajah dodam še kako bolj konkretno vajo za mišice. Ampak to je tako mini mini. Stopnjevat bi bilo treba. Pa fajn bi bilo, če bi mi kdo povedal, kaj in koliko lahko obremenjujem določene dele telesa zaradi poškodb…fizioterapija je žal bila prestavljena za nedoločen čas… In potem vidiš, kako so ene ženske fit, starejše, in si misliš, “why not” 😉
Prvi alt, bolje mini mini, kot čisto nič. Ja, res ni enostavno redno delat karkoli, kaj šele vaje z utežmi. Jaz sicer dokaj redno delam vaje, ampak bolj z lastno težo. Kar je pa večinokrat vseeno dovolj.
Kar se tiče obremenjevanja poškodovanega področja je pa mogoče fino se oglasit pri kakšnem fizioterapevtu. Sem slišala da ene privatne fizioterapije že delajo. Ne vem pa kje si doma, v Lj ziher že lahko kam greš. Mogoče si plačaj kak obisk, da vsaj dobiš prava navodila.
Punce pozdravljene! Tudi meni je po več tednih pokazala tehtnica 78,8kg. Joj kako sem srečna. Moram priznati, hrana me matra, šport pa mi je kar zrasel pod kožo. Če le morem se dnevno rekreira vsaj 30 minut. Ko grem hodit je to 1,45 ure, ko kolesarim je 60 min, popolna bejba 45 in hiter sprehod 30 min. Trudim se. Upam da do poletja uspem priti na prvi cilj 75 Kg. Lepo počasi, pa bo. Hrana, sladkarije, to je pa še za urediti. Lepo bodite in gremo lepo počasi naprej!
Sladkorček bravo! Tale tvoja rekreacija je super! Ti si “moj tip” človeka, že vidim 😊
Super, da si pod 80 na sigurno. Ob takem športanju in malo pažnje pri hrani boš hitro na svojem prvem cilju. 75 je tudi moj prvi naslednji mejnik. Pod 80 sem tudi jaz že najverjetneje. Uspešno še naprej, pridi se večkrat pohvalit.