Motivacija za vsak dan!
Moja teža do 10 let nazaj, preden sem se zredila, je bila 67-68kg in to mi je cilj, ne zaradi stare teže, ampak da sem na varni strani od 70, da se lahko nažrem kot živina in ne pridem do 70, ampak se ustavim na 69,0kg.
Se mi je pa postava precej spremenila, prej sem imela boke obložene, trebuh pa usločen, pas preščipnjen, zdaj imam boke ožje, mi je pa ostal en špeh na trebuhu, ki se ga z obleko lepo skrije, a tega bi se rada vsaj malo znebila, glih te 2 kilci, ki me najedata že dva meseca.
Saj bo :))
Mogoče se lotim našega zunanjega fitnesa 😉
BRAVO!!!!
Čestitke!
Točno vem, kako se počutiš! :)))
Ne se razočarat, če ti bo šlo zdaj par 100g gor in dol in gor in dol, razbila si 80 in to je pomembno in bo šlo dol!
Meni je včasih konkretno padla težaza 2kg, pa potem kilo gor, nekaj časa nihanje, pa spet konkretno dol. Včasih pa po malo dol, malo gor.
Bistvo da teža pada!
Joooj, prav ponosna sem nate! :)))
Kje ste punce? :))
Upam, da ste zdrave! 🙂
Prej en dan sem se pogovarjala z eno znanko, kateri se je življenje po družinski tragediji postavilo na glavo in mi je zaupala, kako je v vsej tej situaciji shujšala še zadnjih 10kg, da ji je bila v tistem času dieta edina stalnica in se jo je oklenila kot klop, čeprav si je noro želela sladkarij in kruha, ni popustila – podobno moji zgodbi, le da sem jaz to dojela komaj v pogovoru z njo.
Lansko leto sem kljub vsemu vztrajala in hujšala naprej.
Dejansko je bilo tako, da mi je hujšanje dajalo nek občutek varnosti, vzela sem ga kot neko svojo stalnico, ki se ne spreminja, čeprav se svet okoli mene podira in se mi je življenje obrnilo na glavo, hujšanje je bilo moje sidrišče, nekaj, nad čemer sem imela kontrolo in sem lahko upravljala s tem, ker vse ostalo se je kar naprej spreminjalo.
Verjetno sem zato tudi preživela, ker drugače bi se mi zmešalo.
Želim vam povedat, da je v težkih situacijah pomembno, da se nečesa oklenemo, da si poiščemo neko našo stalnico, nekaj, kar lahko kontroliramo in upravljamo, da nam da občutek varnosti in občutek, da čeprav se vse podira, imamo še vedno kontrolo nad nečem.
Ni nujno, da je to hujšanje, čeprav se meni zdaj to zdi samoumevno, enostavno in najboljša izbira, saj ti daje občutek kontrole in uspeha, kar človeka vrača v življenje…
Držite se, ne dajte se virusom in vztrajajte! :))
Ojla! Tudi meni se je posvetila 79,7 za en dan. Zdaj sem v tistih dneh, ko mi malo voda zastaja in upam, da ko se ciklus poslovi, da ostanem. Sem pa pod 80,5, kar je tudi svojevrsten uspeh. Telovadit sem začela po popolni bejbi in moram reči, da mi je zelo všeš, tudi pošteno se spotim, le čas moram ujeti, da se še umsko umirim, kar je malo težje. Veselo telovadim, potem pa me vsake toliko prideta otroka opazovat in komentirat, tako da sem jima dala prepoved približevanja. Skratka gremo naprej in poskrbimo da bomo zdrave/zdravi. Zdravje je na prvem mestu!!!
BRAVO!!! 👏🏻👏🏻👏🏻
Joj, težko je, ampak številke pa razveselijo. Včeraj je bil en tak nor dan, jedla sem še manj, kot imam zapisano na dieti. Sem zvečer kar debelo pogledala tehtnico, kot bi bila na kakšnem postu 😀
Ampak o številkah ne bom, nisem striktna pri tehtanju doma (namerno, da se ne sekiram preveč, ko skače), imam pa zvečer tehtanje pri zdravnici in bom poročala.
Čimprej iz službe na sonček!
Bravo Sladkorček in Bralka. Dobro vama gre. Moram reč, da sem tud sama 3/4 časa pridna s hrano, ohranjam tudi hojo v naravi. Zdravje je dragoceno in neprecenljivo, komaj čakam, da pridem na vrsto za fizioterapijo. Zdaj niti ne vem, koliko in kako lahko obremenjujem posamezne okončine. No, trenutno niti ne bi šla plavat, če je bazen sploh še odprt…. Bogve, če se bo men tud ratalo konec meseca pohvalit, da sem videla 6-ko spredaj. 🙄
HVALA punce!!!
Lista “caric” 😂
Čudni časi, mene se take stvari ZELO dotaknejo, včeraj sem bila tesnobna ves dan, kar hudo je bilo, mogoče je zdaj malo bolje 😔
Sploh ne vem, a se bojim konkretno, da bom kar umrla, če zbolim, ali me stiska samo to stanje negotovosti, v katerega smo zdrveli takorekoč čez noč.
Drugače s tem, da moramo bit doma, nimamo težav, mi smo dostikrat takole, čez vikend recimo.
Za službo še ne vem, v ponedeljek bom še doma, potem naj bi menda naredili nek urnik.
Bega me predvsem vprašanje, ali lahko zbolim tudi, če se res maksimalno čuvam?
To je moja zgodba, sicer stran od kilogramov, pazim glede hrane, poskušam, gibanja bo manj.
Srečno!
Prva in edina prioriteta je lastno zdravje in s tem tudi skrb za druge. Čudni časi so tole, ampak kot vse, bo tudi to minilo. Držim se neke zdrave rutine, sedaj, ko bomo več doma bo to malo težje, se bo treba potrudit in speljat tako, da bo prav.
Kot smo bile vedno tukaj, ostanimo pozitivne, pazimo nase, druga na drugo in vse okoli nas. Samo pogumno!
Draga, predihaj se!
Pojdi ven, v naravo, stran od ljudi, hodi, hodi in hodi!
S to stisko in tesnobo škoduješ sama sebi in vsem okoli sebe!
Jaz nimam težav s tem, če zbolim, pač bom zbolela, kaj naj zdaj, če mi je namenjeno, mi je namenjeno intemu se ne da izognit, a le živim po zdravi pameti in izvajam priporočene ukrepe.
Sama že itak vsako zimo, ko harajo razni virusi, jemljem dodatne vitamine, sploh zdaj ko hujšam, ker se mi zdi, da ne vnesem dovolj vsega v telo, pa rakužujem tudi, ker so mi viroze in gripe zoprna stvar, ni me strah, da zbolim, ampak mi gre neznansko na živce ta nesposobnost med boleznijo, ko se mi vse ustavi, ker ničesar ne morem podelat in se mi stvari nabirajo…
Zdaj, ko boš doma, ugasni TV in telefon, izoliraj se od novic, kar bo pomembnega, boš že izvedela, vzemi si čas zase, hodi in dihaj, delaj na tem, da se sprostiš, ker s tem, da si v takem krču, škoduješ in sebi in svojim najdražjim.
Ko boš v stiski, pa piši tukaj, te bomo že skupaj gor spravile :))