Pozdravljeni,

pišem, ker ne vem, s kom bi se o tem sploh lahko pogovoril, če pa se z nikomer ne bom se mi zdi, da bom eksplodiral.

Pred kratkim, ko sem šel iz službe, sem po naključju videl sina z nekim fantom. Nista se samo družila, bilo je očitno, da sta par. Niti napisati ne morem kaj sem videl.  On ne ve, da sem ju videl.

Sina imam rad, to je dejstvo, ponosen sem nanj. Je študent, pridno študira, dela v enem lokalu. Fajn fant je. Ampak  jaz sem vzgojen v zelo tradicionalnem okolju in iskreno  na kaj takega kot sem videl nisem niti nikoli pomislil. Vem, da je veliko homosekusalcev, me ne moti nič, nisem sovražen ampak nikoli se nisem s tem ukvarjal. Zdaj pa sin, tega si ne bi nikoli predstavljal. Muči me, če sem kaj spregledal, ali je to nekaj “novega”, ali  to skriva že dolgo. V bistvu me je sram pa ne sina bolj tega, da je moja reakcija strah in šok, ki ne mine. Strah me je tudi za sina, veste v kakšnem svetu živimo. In kaj naj mu rečem, kaj, če rečem kaj napačnega. Ne vem, ali naj počakam, da mi sam pove. Ne vem, ali naj jaz začnem. Ne vem, če bi začel, da ne bi mislil, da se vtikam ali da ga kaj obtožujem. Ampak ne morem se delati, da ničesar nisem videl.

Prosim pomagajte mi, kako naj kot oče to rešim, da bo vedel, da ga imam rad tudi če se sam še lovim v tem. S sinovo mamo sva ločena in nimava stika tako, da ne vem, če ona ve.

Res si želim narediti prav. Samo ne vem, kaj je prav.

Spoštovani,

najprej hvala, da ste si upali to zapisati. Že iz vašega pisma je jasno, da vas vodi ljubezen do sina in želja, da ne bi naredili česa, kar bi ga ranilo. To je zelo pomembno izhodišče. To, kar opisujete: šok, strah, notranji nemir, celo sram ob lastni reakciji, je pogosta izkušnja staršev, ki so odrasli v bolj tradicionalnem okolju in se nenadoma znajdejo pred nečim, o čemer nikoli niso resno razmišljali. Tak trenutek lahko poruši predstavo o prihodnosti, ki ste si jo za otroka oblikovali skozi leta.

To ne pomeni, da sina ne sprejemate. Pomeni, da se vaša notranja slika sveta na novo ureja. Tak proces lahko spremlja občutek žalovanja za pričakovano prihodnostjo – in to je človeško.

Pomembno je ločiti dve stvari: vašo skrb za sinovo varnost v svetu, ki je lahko še vedno nestrpen, in vašo lastno nelagodnost ob spremembi vrednostnega okvira. Prva je izraz očetovske zaščite. Druga je vaša osebna naloga predelave.

To, da ste sina videli z drugim fantom, še ne pomeni nujno, da je pripravljen govoriti o svoji spolni usmerjenosti. Proces razkritja (coming out) je za mlade pogosto zelo občutljiv in dolg. Če bi ga neposredno soočili z: “Videl sem te, razloži mi,” bi to lahko doživel kot izgubo nadzora nad lastno zgodbo, tudi če tega ne bi želeli.

Po drugi strani pa popolno pretvarjanje, da se ni nič zgodilo, lahko ustvari tiho napetost.

V takšnih situacijah je pogosto najbolj varna srednja pot: ne začeti pogovora z razkritjem, da ste nekaj videli, ampak postopno širiti prostor varnosti. To pomeni, da skozi splošne pogovore o odnosih, skozi nevtralne ali pozitivne komentarje o LGBTQ+ temah, ali z jasnimi, a nenapadalnimi stavki pokažete, da ste varen sogovornik. Včasih je že en stavek, kot na primer: “Ne razumem, zakaj so nekateri tako nestrpni do drugačnih,” za mladega človeka zelo močan signal.

Raziskave kažejo, da je najmočnejši zaščitni dejavnik za duševno zdravje mladih, ki so istospolno usmerjeni, sprejemajoča in stabilna družina. Ne popolna, ne brez vprašanj, ampak čustveno prisotna in pripravljena poslušati.

Vi že kažete, da želite ostati v odnosu. To je ključno.

Če se boste odločili počakati, da vam sam pove, je to lahko zelo spoštljivo, pod pogojem, da medtem aktivno gradite občutek varnosti. Če pa boste začutili, da tišina postaja pretežka, je možno temo odpreti zelo mehko, na primer z: “Če boš kdaj želel govoriti o svojih odnosih, sem tukaj. Morda bom kdaj kaj nerodno vprašal, ampak pomembno mi je, da veš, da te imam rad.”

V našem timu sodeluje tudi mag. Nataša Banfi, ki dela s starši in družinami v obdobjih takšnih prehodov, zlasti kadar gre za vprašanja spolne identitete, nevrodivergentnosti ali drugih tem, kjer se družinske vrednote in nova realnost srečajo na občutljiv način. Njeno delo je usmerjeno v podporo staršem, da lahko predelajo lastne občutke in hkrati ostanejo varen prostor za otroka.

Zelo pomembno je, da tudi vi dobite prostor za svojo predelavo. To ni izdaja sina, temveč odgovorna skrb za to, da boste lahko zanj stabilen steber.

Naj vas pomirim še z nečim: mladi lažje prenesejo zmedenega starša kot zavračajočega. Vi pa zvenite kot oče, ki se želi učiti in ostati povezan.

In to je zelo veliko.

Lepo vas pozdravljam,

Daniela Fiket, dr.med.

specialistka psihiatrije

Inštitut Neocortex