kaj pa vem kakšen naslov nej dam
ah ja..ne vem kje naj začnem točno. sem v taki čudni situaciji, ki me je malo čustveno zmedla, čeprav vem, da realno ni možnosti za naju.
govorim o mojem bivšem partnerju, očetu mojega otroka. ločena sva 2 leti. zakaj? preveč stvari je bilo. z moje strani gledano, je krivo predvsem vmešavanje bivše tašče in dejstvo, da je on svoji mami dajal prednost pred mano. s tem, da se je to začelo dogajati šele po rojstvu najinega sina. prej je vedno priznal, da je njegova mama res težka in da me ne mara iz preprostega dejstva, ker za njenega sina ni pač nobena dobra. (isto je govorila za bivšo ženo od njegovega brata). no, ko se je rodil najin sin, se je vse to spremenilo. kar naenkrat sem bila jaz vsiljivec, jaz sem vedno pretiravala, ona pa “ni nikoli tako mislila.” velikokrat se mi je zdelo, da nimam jaz z njim otroka, ampak ona (ja vem, bolano se sliši).
torej eno z drugim pač (priznam svoje del krivde, seveda), in sva se razšla. leto in pol je bilo zelo burno. sina je imel vsake 2 tedna čez vikend. obvezen prepir v petek in nedeljo. potem so se lani poleti stvari unesle. na sinovo željo sem se jima za par dni pridružila na morju. imeli smo se fino, sin je vidno užival v tem, da smo skupaj. potem se zgodi še večer s preveč popitega alkohola….kar je sledilo v bungalovu pa si lahko predstavljate (smajli-ki-zardeva).
od takrat naprej se dosti pogovarjava, predvsem sicer o vzgoji najinega sina, pa tudi o tem kaj se je zgodilo z nama. on ne prizna, da so se njegovi preveč vmešavali v naju oz. nas in načeloma za razhod krivi samo mene. prizna, da me ima rad, ampak da ne more prežvečit določenih mojih očitkov, še iz časov ko sva bila skupaj. in ga tudi popolnoma razumem.
tudi jaz ne morem prebolet določenih stvari. sem jih pa veliko pozabila. ker sem ugotovila da s kuhanjem zamere pač nič ne pridobim.
kakorkoli, zadnje pol leta se zelo dobro razumeva, veliko smo vsi trije skupaj in vidim, da je moj sin čisto drug otrok kadar smo skupaj. velikokrat tudi sitnari za določene stvari, samo da bi bili še več časa skupaj. in seveda ga razumem, in se prav zaradi njega trudim, da se z bivšim ne prepirava.
kot sem že rekla, veliko sva se v teh pol leta pogovarjala, veliko sva si priznala. nekako oba veva, da ne moreva bit skupaj. čeprav ko vidiva sina kako je vesel kadar smo skupaj….
uf sem zakomplicirala! na kratko, torej: srce mi pravi nekaj, glava pa nekaj drugega. sem pa že nekaj poskusila v svojem življenju in srca ne morem poslušat. ne smem. ker bom na koncu spet potegnila ta kratko.
samo zmedena sem malo. sej najbrž me bo minilo. rabla sem samo nekomu “povedat”
če pa imate kak pameten nasvet zame, pa lepo prosim.
otrok bo naredil prav vse, da bi vaju spravil skupaj, ker zanj je edino logično, da morta bit mama in oče skupaj, da je on lahko otrok. Zna postat pravi mali znanstvenik o tem, kaj nardit, da vaju spravi skupaj. Seveda on ne loči razlike starša-partnetja, zanj je to ena sama stvar.
Men se zdi bistveno, da vidva poskrbita najprej zase in seveda za to že skrbita, ko se veliko pogovarjata in ne samo to, skrbita tudi za način, kako se pogovarjata. samo motiv me malo moti… da se trudiš za dober odnos z “bivšim” partnerjem zaradi sina… ti želim, da bi se trudila zaradi sebe. ne vidiš se v prihodnosti sicer skupaj z njim, ker mu več ne zaupaš, pa tudi on za vse v preteklosti krivi le tebe… odnos pa sta gradila ali rušila oba, na to je pozabil.
pomembno se mi zdi, da nikdar ne pozabiš tudi na to, česa si želiš ti. Kot srečna ženska boš lahko dobra mama svojemu otroku. Zdaj ali boš to usresničitev našla v ponovni oživitvi partnerstva ali ne, mora bit pa predvsem tvoja svobodna odločitev. Ker če bo sinova, se lahko zgodi, da bi čez čas, če slučajno ne bi bila srečna, krivila otroka za svojo nesrečo. To pa bi bila veliko hujša krivica zanj, kot pa to da bi živeli ločeno.
mogoče bi svojo zgodbo, vprašanje postavila še v forum partnerska in družinska posvetovalnica.
ja sin je res pravi mali čarovnik. res je star šele pet let, ampak vseeno. in ja, trenutno se trudim zaradi sina. če se midva z bivšim pričkava, on nima nič od tega. sej sva vendar šla narazen zaradi konstantnega kreganja.
je pa res, da moram nekako začet mislit nase. in če racionalno pogledam, vem, da ne morem bit z njim. ker mislim, da bi naju slej kot prej, odpeljalo tja, kjer sva že bila.
in nisem nesrečna, ker nimam partnerja. nesrečna sem edino zato, ker sin nima družine, kakršno si zasluži vsak otrok. pa tudi, če bi se ponovno spustila v zvezo z bivšim, se ne bi izključno zaradi sina. nikakor ne.
u bistvu rabim samo vedet, kako se čustveno “ločit” od bivšega.
če te je “samo” tega strah, “da bi vaju slej kot prej, odpeljalo tja, kjer sta že bila”, se menda da pri tem pomagat. vzorce ponavljanja se da preoblikovat…
čustveno “ločit” od bivšega?
menda se tudi da razmejit starševstvo od partnerstva. sam to ni na klik. pa vidva sta se ravno dobro začela pogovarjat o vama, tako da sta v bistvu partnerja, čeprav “bivša”. koliko ti to pomeni, da se pogovarjata ne samo o vzgoji otroka, ampak tudi o vama?
Teotima ti je sicer že lepo napisala vsa bistva, je pa tukaj še nekaj: po dolgem času sta se toliko znormalizirala da se vsaj pogovarjata morda na bolj normalni ravni kot v pretekliku. Kaj je torej “narobe” ? V globalu gledano le na nek bolj človeški način pereta staro perilo, torej se pogovarjata o preteklosti. In vsaj dokler ima preteklost kako težo, za prihodnjost ni lepe šanse.
O tem si prepričana tudi sama, pa tudi sam bi svetoval nekako v tem smislu da naj te ta sedanja komunikacija ne zavede, kajti enkrat se bo potrebno postaviti na svoje noge. Ko boš čustveno stabilizirana, boš najbolje vedela kako in kaj v bodoče. In bodo odpadle te misli na obnovitvi zveze. Romantično in pravljično, filmsko in kako drugače – ja, v realu pa to pomeni en velik ne.
Vajin otrok tukaj žal ne sme imeti odločilne vloge, pa naj se to bere morda malo – saj vem in veš kako – otrok bo imel od vaju več če mu oba ostaneta starša v pravem pomenui besede. Seveda je vznešen v skupnih stikih, psiha otroka morda včasih pomilovalno deluje na starše in tako miselnost (kaj pa če bi bili skupaj), toda… Saj bo, zdrži !
cec, če verjameš, sem čakala prav tvoj komentar. se pa strinjam z obema. mogoče res pereva staro perilo, mogoče zato, ker jaz želim vedet, kje za vraga sem ga tok posrala, da mi je to zameril in nikoli ni znal odmerit.
najbolj me jezi to, da vem, da to nikamor ne pelje. po drugi strani pa se še zalotim, da razmišljam kaj bi, če bi in kako bi. pa v isti sekundi vem, da se ne da.
pa jezi me to, da velik, prevelik del krivde pripisuje meni.
ma, sama nase sem jezna k to razmišljam. in vem da se na klik ne da nič narest, ampak to ni na klik, narazen sva dve leti.
Pranje starega perila (brez konkretnih sprememb v odnosih) je brezplodno. Če nista mogla funkcionirati skupaj in če še vedno nista razčistila starih zamer, se vajin odnos v temelju ni spremenil in z obujanjem razmerja se bodo ponavljale stare napake. Le da bo streznitev tokrat težja – tudi za otroka.
Na kratko povedano, ti sanjaš, tvoj bivši pa uživa. Vzame le tisto od tebe, kar mu odgovarja. Ko mu ne paše več, sploh odgovornosti, tvoje bližine lepo gre, z izgovorom. Bilokakšnim že, bodisi si najde za razpad veze krivca v tebi ipd.
Noče se vezat, jasno ti pove, da je s teboj samo silom prilike.
Hladno, ampak direktno.
Mislim da nihče od vaju več ni zaljubljen, ampak se tebi ni v tem času ni uspelo na novo zaljubiti in iščeš zatočišče v starih propadlih vezah.
Namreč, če bi bila zaljubljena, ne bi mogla tako racionalno gledati na stvar, ne bi mogla bit tiho in požirat. Ne ne, zaljubljenost je vse kaj drugega…
On pa itak ni zaljubljen, ker drugače ne bi bilo nikjer izgovorov, opravičil, iskanja lukenj zakaj vse ne bi bil s teboj!
Moje mnenje.