Globoka venska tromboza, ki nikakor ne gre skupaj s 150 km, ki jih dnevno naredim do službe. Da bolečin v medenici in išijasa sploh ne omenjam.

Jaz delam v gostinstvu, deloma v kuhinji in deloma za šankom. Zdaj sem v 40 tednu, v nosečnosti nisem imela dneva bolniške in ga nisem niti želela imet, tako da ne posplošuj.
Doma sem od začetka junija (pred porodniško sem izkoristila 3 tedne dopusta) in se mi že meša; sploh si ne predstavljam, da bi morala biti celo nosečnost doma. Mi je več kot jasno, da sem imela srečo – razen bolečega hrbta sem bila ves čas OK – in če bi MORALA ostati doma, pač bi. Ampak da bi si to želela, pa niti slučajno.
Pa sem vmes večkrat delala tudi po 17 ur/dan, ves čas na nogah, tudi še aprila in maja. 😉

Upam, da je takim res za vse večne čase odklenkalo. Ne ni dovolj, da se malce “slabo” počutiš, ker recimo se malce slabo počuti večina delavk po 50. letu, četudi niso noseče. A potem kar vse v bolniško ali kako? Ti izgovori so točno iz istega filma, kot so potem izgovori, kako so po 3 tednih “nečloveškega matranja” obupale nad dojenjem, kako je “zverinsko” ker dojenček zahteva hrano na 3 ure, pa nosit se hoče in se niče ne da …. dajte, omislite si psa, ali še bolje nov TV, ta zahteva manj kot pes, ker tega je le treba nahranit in sprehodit, TV pa nič ne zahteva, pa tudi dobro služi kot statusni simbol. Če pa se odločate za otroka, naj vam bo za vraga jasno, da normalna nosečnost ni nobena bolezen, čeprav je naporna, sploh zadnje tedne in da nosečnost ni razlog za bolniško. Nosečnost je šele začetek, kajti tudi porod je naporna in zahtevna reč, še bolj pa rezultat poroda – otrok, ki bo nadaljnih 18 let bolj ali manj krojil vaše življenje. In če niste pripravljene na prav noben napor, ki jih otrok od majcene pikice do odrasle osebe nosi s sabo, se ne spuščajte v avanturo, ki se ji reče starševstvo.

Zaradi takih fejkerjev nosečnica, ki bi resnično nujno rabila stalež, ostane brez; včasih samo brez staleža, včasih pa tudi brez otroka. Who cares? Važno da je meni fajn, a ne?[/quote]

ti pa tudi krepko pretiravaš.
še posebej se nimaš kaj vtikat v to, katera odneha z dojenjem in iz katerega razloga in katera obupa ko se dojenček hoče nosit 24/7. ti ali nimaš otrok ali imaš krepko družinsko podporo, ki ti je omogočila idealne pogoje, da si se lahko samo ukvarjala z dojenjem in da so ti po možnosti nosili otroka oni, medtem ko si ti počivala.

in nimajo vse ženske enakih pogojev.

o bolniški pa ne bom zgubljala besed, ker se na splošno strinjam, da bolniško dobi tista, ki ima resnične razloge, o vsem ostalem pa si krepko preterala z grobimi besedami in obtožbami. niso se vse ženske rodile mame, veš, in nimajo vse enakih pogojev in ne, nimajo vse enake vztrajnosti. kar pa še ne pomeni, da svojih otrok ne ljubijo in da ne bodo dobre mame. ti pa spljuvaš naj si psa nabavijo. sram te bodi, nesramnica.

V prvi nosečnosti nisem bila na bolniški niti 1 dan. V deugi od začetka zaradi grozečega razpoka maternice po odstranitvi placentarnega polipa. Kojala sem, ko mi je gin. rekla, da moram ostati doma. Na lastno odgovornost sem še vedno hodila v službo, dokler nisem začela krvaveti. V tretji nosečnosti doma od začetka zarado grozečega splava (posledično tudi ležala več kot en mesec) in grozečega razpoka maternice. Kako bi lahko tukaj zaigrala, samo da bi ostala doma? Vse tiste, ki nosečnice, ki ostanemo doma obsojate, da to pa ja ni bolezen, pa nič ji ni,….in podobno, pomislite, da se nekoč lahko znajdete v naši koži. Tudi meni se nič ne vidi, da bi bilo kaj narobe z menoj ali nosečnostjo, pa sem upravičeno doma. Časi, ko te je ginekolog poslal na bolniško, ker si samo zakašljala, so minili, tudi njih nadzorujejo in morajo imeti opravičljiv razlog za predlagano bolniško. In ne, ne splača se biti doma niti iz finančnega razloga. Res, da ne gledaš tečnega šefa (kar nima veze z višino plače), vendar, vsaj pri nas je tako, da dobim 80% plače, pa sem še ob 5% v vsakem primeru bolniške (pa naj bo 1 dan ali pol leta – interno določilo), poleg tega pa imamo sedaj še skrajšani delovni čas zaradi recesije, to je še 10% manj.

Ja seveda nimam otrok. 3 otroke imam, prvi je zdrav, druga dva sta dvojčka in oba otroka s PP, eden s hujšo in eden z lažjo obliko CP, eden hud alergik, ki danes, pri skoraj 4letih je riž, proso, bučke, kunca ene same znamke, žrebička, jabolka in ribez pa riževo mleko ene same znamke. To je ves njegov jedilnik. Nobenih sokov, nobenih kašic, nobenih jogurtkov, skutk in pudingov, nobenih kozarčekov in instant hrane. Družinska podpora? Ko sta bila dvojčka stara 7 mescov, je nad njima obupal še njun oče in nas zapustil, s tremi otroci sem ostala sama. Če rabim pomoč, jo moram plačat, vsakih 5 min posebej. Moja mama je bolnica z MS in za zdaj komaj sebe poštima, še njej moram včasih kaj pomagat, ko ne zmore več sama, tašča je srčna bolnica in živi 140 km stran. Oče otrok pomaga, če kaj 3 tedne vnaprej napovem, drugače nima časa. Kljub temu sem vse 3 otroke dojila, pri prvem šla skozi 4 mastitise, brizgala kri in gnoj, bila 2 x na zdravilih, 2 x ušla brez njih, pri dvojčkih dojila v tandemu, s starejšim ob sebi, ob otroka nedonošena s kupom težav, fantka z alergijami dojila do 3. leta, ob službi, fizioterpiji, specialnemu pedagogu, logopedu, delovni terapiji za oba dvojčka pa še kaj ti lahko naštejem. Kljub nosečnosti z dvojčkoma sem delala do 33. tedna, bolniške sem imela, kar sem jo rabila za pot od Ce do Lj v patološko ambulanto. Delam kot trgovski potnik, z vsem nakladanjem in razkladanjem, če mi ni kdo iz dobre volje pomagal. V 36. tednu sem pa rodila. Tak, da boš vedela kako na pamet lapam.

Bom še enkrat rekla: kdor ni pripravljen, da biti mama in ata zahteva včasih hude napore, naj si kupi televizor. Ne psa, ker se je tud pesu treba prilagajat. Televizor naj si kupi, ker se mi na čase naravnost gnusi komoditeta žensk, ki so 3 ure noseče in že letijo v bolniško, pa egoizem mam, ki pričakujejo, da so novorojenčki švajcarska ura in se bodo dojili točno na 3 ure, da bo mleko kar samo teklo, da bodo dojenčki kar lepo ajali in se lepo smejčkali in ponoči pančkali – če pa karkoli od tega ne štima, pa v jok in jamrat, kako je kruto in neprijazno, kako se ne da, kako je težko. Ko sta bila moja dvojčka stara leto in pol in smo čakali v ambulanti skupaj z eno doterano mamo z enim samim zdravim otrokom, ki mi je tistih 40 min ušesa polnila s tem, kako je grozno, kako je težko, kako je po treh tednih od izčrpanosti nehala dojit, kako je grozno, ker se hoče njena mala nosit, kako ne more nič skuhat in ji daje hrano iz kozarčekov, nisme več mogla biti tiho in sem ji povedala, da se ne zaveda, kako ji je lepo ob otroku, ki je zdrav, ki vidi, sliši, hodi in lahko vse je. Da pojma nima, kaj je to težko. Pa vsakemu, ki ob zdravem otroku javka, lahko povem isto.

Vztrajnost? Pogoji? Rojenost za mater? Ma nehaj bučnice prodajat! Si odrasla ali nisi? Se zavedaš, kaj je za otroka pomembno? Zdravo? Potrebno? Če si in če se zavedaš, se boš za to tudi pomatrala. Če si pa ena napol dorasla scrkljana rit, ki so jo v vato zavito prinesli skozi življenje, potem boš pa iskala in našla miljon izgovorov, zakaj tistega, kar je v otrokovo korist ne moreš, ne znaš – nočeš. Če jaz ne bi imela vztrajnost, en od mojih otrok ne bi ne hodil, ne govoril in verjento tudi slišal ne. Če pa veš, da za starša nisi rojen, kaj se potem siliš in tlačiš v nekaj, kar ti ni?!

NObena mati, ki otroka res ljubi, ne bo iskala poti, ki so zanjo lažje, pa otroku ne koristijo. Taka mati, ki to počne, ljubi samo sebe in svoje veselje nad otrokom, medtem ko je za otroka pomembno samo, da ji špila neke sorte statusni simbol. Pa če sem stokrat nesramna – tak je, pa nič drugače.

ponavljam, ne samo,da si nesramna, zdi se mi, da nujno NUJNO rabis pomoc kakwga dobrega psihologa. To je najmanj kar rabis. Pomagaj si zdaj,kajti ta tvoj srd,jeza,nevoscljivost in privoscljivost ter tvoj nad-ego te lahko privedejo do cesa,kar bos obzalovala.
Tvoja izpoved me ni pretresla in ne,ne smilis se mi, se manj pa te obcudujem. ocitno usmerjas svoje razocaranje v jezo do drugih, ki so sicer ze lahko scrkljane riti, ti pa nic n

…ti pa nič nočejo…

ne mislim ti delat psihoterapije, ampak zame si ti potencialna grožnja zase ali za svoje otroke, s takim razmišljanjem. tvoje sporočilo je jasno, samo trpeča mati lahko ljubi svoje otroke. vse ostalo ne velja.

ne bom zagovarjala nobene strani, ampak tebi najbrž ni jasno, da kakšna mamica s poporodno depresijo, brez podpore in s težavami, sklene kompromis V DOBRO SVOJEGA OTROKA, kajti moje mnenje in najbrž bi tudi v stroki našla sogovornike za to mnenje, je to, da samo pomirjena mama je tudi dobra in skrbna mama. če to pomeni prekinitev dojenja in v tem mamica najde mir in v tem najde željo, moč in voljo zato, da svojega otroka sprejme ne kot svojo last in svojo pokoro, pač pa kot osebost in človeka, ki je odvisen od nje, njene stalnosti, zanesljivosti, miru in topline, potem je zame naredila največ kar se da! ti pa s takim gnusom pljuvaš čez take mame!?

o, ne, draga moja, ni lepa tvoja zgodba, ampak s takim zaničevanjem do drugih si sebi ne boš plačala zveličenja!!!

Super, lepo da ti vse ratuje in da si tako močna osebnost. Vendar moraš razumeti, da nismo vsi enaki in tudi vsi otroci ne potrebujejo istih stvari. Poleg tega ni nujno, da bo omenjena gospa slaba mama. Dobra mati v mojih očeh, v prvi meri poskrbi za dobro čustveno in psihično stanje otrok. (npr.: gospa se je mogoče zaradi neuspelega dojenja zelo sekirala, obtoževala in bila zelo potrta, kar pa dojenček čuti in je zaradi tega tudi sam v slabi koži, ne je, ne spi ipd…)

Ne glej samo iz svojega zornega kota in ne bodi tako netolerantna do drugih, predvsem pa upam, da nisi taka do svojih otrok. Priznati si da česa ne zmoreš in kdaj pa kdaj izbrati pot, ki se ti zdi lažja je včasih potrebno in tudi če ne, je človeško. Ne bodi tako stroga do sebe in okolice, predvsem pa srčno upam, da ne boš taka do svojih otrok.

Vam je super mogoče ogledalo pokazala, ker je vse, kar je napisala, res?

Nobenega zveličanja ne rabim. Moji otroci so moja največja skrb in moje največje veselje. V devetih letih, kolikor sem mama, sem se naučila, da najbolj javkajo tisti in tiste, ki imajo zato najmanj razloga, ki imajo edince in to zdrave. Tisti, ki nimamo ne edincev in ne zdravih otrok, tudi časa za javkanje in stokanje nimamo, niti ne za samopomilovanje, kako nam je hudo.

Slonček, nisem močna osebnost, v to me je prisililo življenje. Kaj pa bi ti storila ob dveh nedonošenih dojenčkih? Sedla dol in jokala? Ko bi ti najprej za enega nato pa še za drugega povedali, da je prizadet, pa da še ne vedo koliko? Isto bi naredila, kar sem jaz – borila bi se. Z vso močjo, z vsem bitjem. Tokrat sem prvič nekje javno povedala svojo zgodbo, ki ni ne edina ne najhušja – sto hujših sem srečala na peditričnih klinikah in redko kdo od teh mam ali atkov je jamral. Jokal od strahu in nemoči, to ja, jamral in stokal pa noben. Dojenje je bilo omenjeno mimogrede, ni tako grozno pomembno, ampak mama, ki po 3 tednih odneha, niti začela ni prav in je namesto, da bi si poiskala pomoč, izbrala lažjo pot. Ogromno jih to tudi tako, mimgrede, prizna. Zakaj bi se matrala, saj poznamo flaško in aptamil.

Trpeča mati? Za nobeno trpečo mamo se nimam, moji otroci so mi v veliko veselje, kljub temu, da eden nikoli ne bo povsem običajen. Vsak zase je sonček naše družine, vsak na svoj način. Trpeča mati je tista, ki se za otroka z muko žrtvuje, pa je vseeno, a za malenkosti ali za kaj več. Tista mama, ki ji je vsaki pikec napor, težava, žrtev, tista mati je trpeča. Moji trije meni pomenijo veselje, srečo, zadovoljstvo, da so, da vsak zase skušajo biti samostojni, kolikor so lahko. To je moja naloga, da jih usposobim in pripravim na samostojno življenje. Jaz ob njih ne trpim, veselim se tistega, kar zmoreta mlajša pobalinčka, veselim se dosežkov starejše, ki je taka srčica, zato ni razloga, da bi bila trpeča mati. Kar delam zanje, delam iz ljubezni in zato mi tudi tisto, kar je res naporno, ni nobena žrtev in še manj trpljenje. Trpeča mati je težko dobra mati, ker ima preveč opraviti sama s sabo, da bi otroka sploh opazila.

Nisem svoje zgodbe povedala, da bi se komu smilila. Ne rabim ne usmiljenja in ne pomilovanja, hotela sem odpreti drug vidik starševstva, ki se začne z nosečnostjo. Da ni vse kar takoj naporno, nemogoče in težko, da ni treba nosečnosti preležat in da je starševtsvo včasih tudi malo manj romantično in hudo trnovo. Da je s tem treba računati, vzeti kaj tudi z dobre plati in kdaj tudi vztrajati, ko je težko in naporno. Očitno sem enim stopila na rep. Če se bo kdo zamislil, fajn, namen dosežen, če pa ne, pa tudi prav, saj gre življenje dalje. Vsem želim radostno nosečnost in predvsem zdrave otročke.

Na rob bolniškim pa tole: 7 mes je nazaj je moja prijateljica, ki dela kot negovalka v domu, v 34. tednu izgubila otroka. Ima samo OŠ in se ni znala postavit ne zase ne za svoje dete, imela je previsok pritisk in neke beljakovine v vodi, ne spoznam se toliko, mala je umrla, njo so komaj rešili. Vso nosečnost je dvigovala bolnike, težko fizično delala, nočne, nedeljske – vse šihte. SKupna znanka se ji je vso nosečnost režala, kakšna trota je, da ona vsakič jamra svojemu gineku in jo lepo da v bolniško, čeprav nima nobenega napornega dela niti ne vzroka za ostat doma. Ona, ki bi morala, bolniške ni dobila in izgubila otroka, zaradi takih, ko jo dobijo, pa je ne rabijo!

Vam je super mogoče ogledalo pokazala, ker je vse, kar je napisala, res?[/quote

nikar si ne laskajta,no,no!

U, pišuka, kakšna debata!

Čeprav super ni ravno “tapeciranih rokavic” uporabila, ima v marsičem prav. Sama imam 2 kronično bolna otroka, en astmatik in en hud alergik, pa opažam isto: med starši, ki imajo res hudo bolne otroke, bodisi rakave ali kako drugače resno prizadete, časa za jamranje ni. Običajno so še ti starši tisti, ki ti navržejo besede tolažbe, ko se znajdeš v kaki hudi situaciji. V kaki “Obični” posvetovalnici se pa napsolušaš stokanja, da si ga še 3 dni po tem sit do grla. Včasih se res potem vprašaš, zakaj imajo ljudje otroke, če jim je pa vse tako grozno težko?

Super – želim ti samo, da obdržiš optimizem, borbenost in odločnost, ki ti bo v življenju gotovo še zelo prav prišla. Mislim, da imajo tvoji škratki eno zelo fajn mamico, ki ima glavo na pravem koncu, pa četudi včasih kaj bolj na grobo pove.

Bolniške so pa never-ending-story. Sama sem 1. otroka izgubila, 2. nosečnost odležala od 5.-40. tedna, nekaj v bolnici, nekaj doma, 3. nosečnost sem začela s hudo pljučnico, takoj je sledila senzibilizacija in doma ter pod strogim nadzorom sem bila vseh 32 tednov, do koder smo nosečnost uspeli pripeljat, nato sem morala rodit. Ležat mi k sreči ni bilo treba. Bolniške si v nosečnosti brez vzroka želi samo kdo, ki ne ve, kako zoprno je lahko. Po drugi strani vidim, da jo veliko lažje dobijo bolj izobražene dame ko tiste, ki ogormno fizično delajo in garajo. Zakaj že?

oprosti Skr bna ampak ti že vsaj 6 let vsakodnevno jamraš in vedno znova, VEDNO ZNOVA, vsak dan opišeš celotno svojo družinsko anamnezo, tako da jaz sem itak prepričana, da si v veliki meri en hipohonder.

in to tvoje bobnanje in ravno tako od gospe “super” se mi zdi samo pumpanje svojega ega in poveličevanje, češ jaz trpim in sem prava mama! meni se to zdi že malo smešno.

če samo vtipkaš skrbna in senzibilizacija ali pa skrbna in alergija dobiš ohoholala potrditev o tem kar sem ravno napisala.

in ne, nima prav. moji otroci so sicer zdravi in nič ne trpim zaradi občutka, da bi se morala žrtvovat in špricat gnoj iz dojk zato, da sem dobra mama. če pa ve menite, da je to potrebno, morate VE POŠTELAT v vaših glavah.

še vedno stojim za tem, kar sem napisala. vajin odnos in videnje same sebe kot svetnice, ker ste utrujene, razrvane, ker nimate časa zase, ker se odpovedujete svojemu življenju, ker špricate gnoj iz dojk, je zame opozorilni zvonček, da nekaj ni v redu in samo čakam, kdaj bo počilo na živcih. in od take mame si pa lahko otroci ful obetajo, a ne? res, ful jim pomaga mati na tabletah, ja…

vajin nad-ego in misel, da bosta ve določale kdo lahko ima otroke in kdo ne, kaj je komu težko in kaj ni – pa saj to je naravnost smešno!

Očitno ti je res močno stopila na žulj :))) Sikaj, kolikor hočeš, tvoja stvar, samo par vrstic, ki jih človek prebere za tabo, pa da vedeti, koliko je pri tebi ura. V 6ih letih sem ogromno informacij, ki sem jih rabila, iskala in našla tu, da jih najdeš, rabiš povedat, kaj iščeš. Če je to jamranje, tudi v redu. Ko sem sama lezla skozi razne situacije, sem ob tem pomagala drugim mamam, ki so šle za mano in iskale informacije- in če je to jamranje, tudi prav. Jaz ne zlivam besa nad tabo, ti ga pa nad mano. Vpičila si se v tisti gnoj, vse ostalo si pa – namenoma?- prezrla. Tipično!

Stoj za čimer hočeš, tvoja pravica in tvoja stvar, pa tudi tvoj otrok, konec koncev. Kaj pa je znak za opozorilni zvonček, bi se dalo na dolgo razpredati, pa se mi ne da.

Pa še nekaj je tipično: jaz se po 6 ih letih še vedno upam podpisat s svojim nickom, ti se pa ne upaš. Zakaj že ne?

Zdi se mi, da je ta debata zašla iz tirov.

Ni važno s čem se strinjam in s čem ne. Le na živce mi gredo obtoževanja, kazanje s prstom in to “tunkanje”, namesto da bi se podpirali!!!

Ne bodite tako ozkoglede, ne glejte življenja samo s svojega zornega kota. Vsaka mama si prizadeva, da bi bila najboljša in vsaka ima drugačne potrebe.
Slovenci smo dokaj mučeniški narod in zelo strogi do samih sebe. Slovenska dobra mati (Cankar npr.) je požrtvovalna. Nasploh se trpljenje in trdo delo ne glede na izgube pri nas še vedno zelo ceni. Smo pa tudi eden najbolj depresivnih in samomorilskih narodov in to je tudi posledica tega pritiska in občutka krivde, ki so nam ga privzgajali. Le močna in nezlomljiva slovenka/ec je pravi. Ni res. Nihče ni nezlomljiv in meni se zdi močen tisti, ki zna priznati da ni vsemogočen in da je tudi šibek.

Nisem zagovarjala tiste mame, ki je nehala dojiti, sama sem za dojenje, če se le da. Vendar pa se je verjetno mama že sama sekirala zaradi tega in je jamrala v upanju da dobi potrditev, da ni slaba mama, ti pa si jo poteptala Super. Treba se je včasih postaviti v kožo sogovornika.

Želela sem le povedati, da smo ljudje drugačni in kar je enemu mala malica je drugemu življensko nepremagljiva ovira in obratno. Zato se težav ne da meriti, kaj je huje in kaj ni. Probajte imeti malo več razumevanja in tolerance drug do drugega. Saj ponavadi tisti, ki so strogi do drugih, so še bolj strogi do sebe in to ni ne prav, ne dobro.

Ko je bilo govora o ogledalu: Sem prvič noseča in naj bi rodila čez 2 meseca, tako da mi ni postavila ogledala super.

Še zadnja misel:
Otroci poleg ljubezni najbolj potrebujejo razumevanje in če ga človek ni sposoben do okolice in sebe, ga tudi do otroka ne bo. In to je tisto kar me žalosti. Tako da vsem skupaj polagam na srce, da se poskušajo poslušat in razumeti, potem bodo tega zmožne tudi do drugih.

En velik objem vsem

Kako si ti nesramna, nisi dojela in zgleda tudi nikoli ne boš. Mi je žal, da sem probala sploh predstavit drugo plat medalje.

Skr bna, hvala. Vsaj eden, ki ni bral črk, ampak tisto za njimi. Tebi želim enako.

Slonček, smo najbolj depresiven in samomorilski narod, ker smo tudi najbolj jamraški narod. V mladih letih sma obredla cel svet, razen Avstralije, nikjer nisma srečala toliko stokanja in jambranja, kot doma. Slovenc ima talent, da iz vsega naredi nekaj črnega, grdega, napornega, bohnedi naredit iz sivega belo, ali vsaj sivo pustit, ne bomo v črno predelali, da bomo lahko jokali. Če vam paše, pa dajte.

Oglasila sem se prvič na tem forumu, ne bom se več. Nimam časa pojasnevat stavka za stavkom, kdor hoče, naj razume, kdor noče razumet, naj gre mimo. Hotela sem samo, da bi pogledali čez svoj plot in videli, da se splača potrudit, da ni vse za jambrat, da se splača vztrajat in da najlažja pot ni vedno najboljša. Vsem želim zdrave otrokce in da bi v nosečnosti videle še kaj, razen težav, ki jih prinaša.

Se popolnoma strinjam s teboj in se podpišm pod tvoje poste…ne glede na to, da bom verjetno popljuvana.

Draga kako si ti nesramna! Menda si na forumu tako dolgo kot skrbna, pa zate ne vem, da bi komu kaj pomagala, dala nasvet, tolažbo, delila izkušnjo. Skrbna jo je, sploh prej neštetokrat, zdaj verjetno tudi sama nima več časa (ali pa volje?), včasih je dala samo nasvet, drugič svojo izkušnjo, kdaj tudi vprašala, mnogokrat priznala, kako se je uštela s svojo teorijo in ugotovila, da je v praksi drugače. Redko, zelo redko je jamrala, ko pa je, bi kdo drug že znorel na njenem mestu. Kaj od tega si ti dala kteremkoli od forumov? Še danes grem včasih poiskat kako njeno izkušnjo, ker mi jih je mnogo prišlo zelo prav, ko so moji otroci zbolevali ali imeli druge težave. Spravila si se na dve, ki malo drugače gledata na svet in ki jima ni ravno s cvetjem posuto. Imaš prav, super je povedala zelo grobo, dalo bi se lepše, prijaznejše, povedla je pa resnico, če ti je všeč ali ne.

Domišljavke!
Čisto tipično od ene gruče žensk z nabildanim egom.
Ko boste ve določale, kdo ima lahko otroke in kdo ne, pridite da vam poljubim noge!

Briga mene, kaj je prav in kaj ni, koliko se kdo žrtvuje in kdo se ne! Moje sporočilo naj vam bo jasno, da NISTE VSEMOGOČNE in NE, NE MORETE SODIT, kdo ima lahko otroke in kdo ne!

Če je kdo jamral, je jamrala super! Z izpovedjo, vredno najman Oskarja! Z eno jezo, ki jo premore samo zagrenjena ženska, ki v svojim možganih misli, da je vredna naziva svetnica zaradi svoje požrtvovalnosti in vsi, ki niso v njeni koži, niso vredni okusit starševstva??????? Oprostite, kaj si ti malo čez les???

Dajte, no, dajte.

Kdo da ima nabildan ego, praviš???? :))))))))))))))))))))) Mimo ogledala si danes že šla? Vanj poglej, pa bo tvoj puhli ego vate skočil! ;)))))

Očitno tudi slovensko znaš slabo, saj ne ločiš med -povedati zgodbo- in -jamrati-.

Ampak če si ti tako prepričana vase, zakaj toliko besniš? Če imam jaz mirno vest, če vem, da delam prav, lahko okoli mene kokodakajo, kar hočejo, me ne gane. Zakaj pa tebe?