Stara sta dedi in babi, ker že dolgo živita. Stari ljudje imajo gube na obrazu, sive lase, nosijo očala, ker so se jim “učki znucali”. Stari ljudje so več v stanovanju. Če morejo, skrbijo sami zase. Pa tudi vnučki jih obiskujemo in jim kaj prinesemo.
Polona, 6 let
Prvi del: Človek in njegov čas
Zdravje in življenjsko obdobje – pogled statistika
Kaj je staranje, kaj je starost, kdaj se začne? V biološkem smislu sledi rasti, razvoju in odraščanju obdobje odraslosti in rodnosti. Vzdrževanje struktur in funkcij se na začetku staranja postopno prevesi. Obnavljanje ne dohiteva propadanja, postopno prevlada upočasnjevanje in usihanje, ki se konča s smrtjo. Staranje je del življenja. Nesmiselno ga je opredeljevati kot slovo od mladosti, izgubo zdravja ali izgubo svojih sposobnosti in zanimanj ter mu dati negativni predznak. Staranje samo po sebi ni niti dobro niti slabo. Če se bojimo staranja, ne razvijemo dobrih odnosov med generacijami in ne razumemo življenja. Čeprav se navdušujemo, kako hitro so zrasli otroci naših prijateljev, si zatiskamo oči pred tem, da smo se mi sami in naši vrstniki že začeli starati.
V civiliziranem svetu se pričakovano trajanje življenja že dolgo podaljšuje in se še vedno. Zdaj je v Sloveniji pričakovano trajanje življenja 70,27 let za moške in 77,76 let za ženske (v letu 1995). Pri obeh spolih pomeni to dobri dve leti več, kot je bilo pred 15 leti. Verjetno se podaljšuje tudi obdobje aktivnega življenja brez bolezni, čeprav o tem nimamo natančnejših podatkov. Rodnost pa se ne povečuje. Prebivalstvo Slovenije in vseh razvitih dežel sveta se stara, ker raste delež starejših ljudi. Dviga se tudi starostna meja, pri kateri si mislimo: starec, starka. Cankar je pri tridesetih napisal avtobiografsko novelo Starec, Dostojevski večkrat opisuje štiridesetletno starko, znan je “samokritični” vic srednje generacije, da si po štiridesetem letu mrtev, če te nič ne boli. Vendar je danes meja, ko postanemo v očeh večine starčki, bistveno višja. Viša se tudi starostna meja za upokojitev in starostna meja, pri kateri so še smiselni večji medicinski posegi ali intenzivna rehabilitacija.
Ali znamo svoje življenje vselej doživljati kot nov izziv? Ali znamo sprejeti, kar nam življenje prinaša, in dati, kar bi radi dali? Ali dopustimo, da nas kdo razveseli in želimo koga razveseliti? Ali znamo poiskati in ponuditi pomoč, kadar je treba prebroditi težavno obdobje? Ali se veselimo majhnih uspehov in dragocenih vsakdanjih drobnih prijetnih doživetij? Ali pa prevečkrat nestrpno čakamo, da bo minila ta ura, ta dan, ta teden, da bomo rešeni te skrbi, da bomo končali to delo, da bomo končno nekaj dosegli? Klasični medicini je uspelo, da danes dobro obvladujemo akutne nalezljive bolezni in umiranje mater in majhnih otrok. Obravnavanje kroničnih bolezni se vedno bolj spoprijema s poškodbami doraščajoče mladine in mladih odraslih ter s kroničnimi boleznimi, s katerimi živi vedno več starejših ljudi in so postale značilnost današnjega prebivalstva razvitih dežel. Izredno močno so s staranjem povezane zlasti ateroskleroza, ki se največkrat pokaže na koronarnih žilah srca, na možganih in na nogah; različne vrste raka, bolezni živčevja (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen) in bolezni gibal, med katerimi je v poznejših letih posebej značilna osteoporoza. Zaradi osteoporoze so pri starejših ljudeh lahko že poškodbe po lahkih padcih hude, zelo pogosti so zlomi kosti, zlasti zlomi kolka. Tudi pogostnost raka narašča s starostjo.
Čeprav skušamo čim več bolezni preprečiti, večine ne moremo preprečiti za vselej. Če je preventiva uspešna, več ljudi doživi starost in se poveča tudi verjetnost, da bodo vendarle zboleli. Starost se je v epidemioloških raziskavah o vzrokih bolezni pokazala kot izjemno pomemben dejavnik tveganja, ker je zelo močno povezana s skoraj vsemi kroničnimi boleznimi. Čim starejši smo, tem dlje smo bili tudi izpostavljeni dejavnikom tveganja za te bolezni. Tiste bolezni, ki so še posebej razširjene med starejšimi, podrobneje obravnavajo posamezna poglavja te knjige.
V epidemiološkem smislu ne gledamo posameznika, ampak prebivalstvo. Če se prebivalstvo stara, se obolevnost nujno povečuje. Če ne bi hoteli živeti s kroničnimi degenerativnimi boleznimi, bi morali vsi umreti mladi. Žal se to v Sloveniji tudi zares veliko prepogosto dogaja zlasti zaradi prometnih nesreč pa tudi samomorov, ki bi jih lahko v veliki meri preprečili. Poškodbe imajo drugačne zakonitosti kot bolezni, ker so predvsem posledica zunanjih vzrokov, od katerih so nekateri znani in jih je zato možno odstraniti.
Kronične bolezni so povezane s številnimi dejavniki, ki jih navadno le delno poznamo in lahko nanje le delno vplivamo. S preventivnimi ukrepi želimo pojav kroničnih bolezni potisniti v čim višjo starost. Kadar je preprečevanje in zdravljenje bolezni ter poškodb pri mlajših uspešno, epidemiološki kazalci pokažejo naraščanje obolevnosti in invalidnosti med starejšim prebivalstvom. Posamezniki in družba moramo biti na to pripravljeni. Zadovoljni moramo biti, če bolezen odložimo za nekaj let in če dosežemo kakovostno življenje z boleznijo. Nekoč bomo skoraj gotovo zboleli mi sami ali naši najbližji in bomo odtlej živeli z boleznijo. Popolno zdravje je ideal, ni pa pogoj za kakovostno in smiselno življenje. Bolezen lahko človeka spodbudi, da utrdi, obnovi ali na novo vzpostavi svojo identiteto in svoje odnose s soljudmi. Večino bolezni se da omiliti in njihove posledice niso tako velike, kot se zdi na prvi pogled.
Sladkorna bolezen je lep primer smrtne bolezni, ki je postala z zdravljenjem obvladljiva kronična bolezen. Medicina se hitro razvija. Vsak medicinski poseg ima boljšo prognozo pri manj bolnem in bolj odpornem človeku. Starost je še vedno eno od meril, ki jih upoštevamo, ko se odločamo za kateri koli zahtevnejši poseg. Vendar se je starostna meja, pri kateri lahko uspejo najzahtevnejše operacije in drugi medicinski posegi, v zadnjih letih bistveno zvišala. Ni toliko pomembna kronološka, koledarska starost, ampak upoštevamo biološko starost in vitalnost.
Ekonomske ocene zdravljenja posameznih bolezni se zelo razlikujejo. Zelo ozko in etično nesprejemljivo bi bilo upoštevati samo ceno zdravljenja in človekovo produktivnost. Vrednost človekovega življenja je ekonomsko skrajno neopredeljiva. Poleg stroškov zdravljenja bi morali dati na eno stran tehtnice vse verjetne koristi, in na drugo stran obremenitve in tveganja, ki jih prinaša zdravljenje. Zdravnik pri spoznavanju in pri zdravljenju bolezni z vsem svojim medicinskim znanjem in v okviru objektivnih razmer na svojem delovnem mestu (število bolnikov, čas, opremljenost) vedno tehta korist in škodo, ki jo lahko povzroči svojemu bolniku. Tudi družba (zdravstveni sistem) razporeja razpoložljiva sredstva tako, da bi bilo največ koristi. Težko je zagotoviti vsem ljudem popolno enakost in pravičnost, ker uspeh nobenega medicinskega ukrepa ni odvisen samo od zdravnika in samo od vrste bolezni, ampak vedno tudi od tega, kako bolnik sprejme bolezen in zdravljenje in kako posledice bolezni. Ljudje imajo zelo različne izkušnje, prepričanje, stališča in pričakovanja.
Na bolezni vplivajo številni dejavniki tveganja. Notranji dejavniki so predvsem genetsko pogojeni in zato prirojeni, zunanje dejavnike pa ustvarja in pogojuje življenjski slog. Med zunanjimi so vse okoliščine našega življenja, od prebivališča, poklica, osebnih navad, prehrane, rekreacije, odnosov z ljudmi v skupnosti, sposobnosti obvladovanja stresa, izkoriščanja prostega časa, razvad. Po svoji volji jih lahko precej spreminjamo, čeprav znotraj meja, ki jih določa naše družbeno, gospodarsko in kulturno okolje. Primarna preventiva skuša oblikovati taka stališča in miselnost pri večini ljudi, da bi se tudi posameznik laže in večkrat odločil za bolj zdrav način življenja, se izognil nepotrebnim škodljivim vplivom okolja in s tem prezgodnjemu obolevanju.
Danes skoraj polovica ljudi v razvitih deželah umre zaradi bolezni srca in ožilja. Umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja se razlikuje med deželami in se spreminja s časom. Višja je pri moških kot pri ženskah. Število umrlih glede na število prebivalcev posameznih starostnih skupin se zelo zvišuje s starostjo, v vseh starostnih skupinah pa je umrljivost moških višja kot umrljivost žensk. V preventivi si pomagamo s pojmom “prezgodnja umrljivost.” Čeprav je za posameznika vedno prezgodaj, uporabljamo za oceno in spremljanje zdravstvenega stanja prebivalstva mejo prezgodnje umrljivosti pri 65 letih starosti. Prezgodnja umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja je od sosednjih držav najnižja v Italiji in najvišja na Madžarskem. V Sloveniji je najnižja v regiji Koper in najvišja v regiji Murska Sobota. Umrljivost je najnižja v deželah evropske gospodarske skupnosti, kjer se v zadnjih letih še naprej znižuje. Tudi v nordijskih deželah je pod povprečjem evropskih dežel in se znižuje. Umrljivost v Sloveniji pa je malo višja od evropskega povprečja in se skoraj nič ne znižuje. Višja kot pri nas je umrljivost v deželah srednje in vzhodne Evrope.
Prizadevanje za zdravje je dobro, pretirano zahtevanje zdravja in nalaganje vse odgovornosti za zdravje na posameznika pa je lahko napačno in dvorezno. Bolezni bodo ostale. Medicina bo še naprej potrebna kljub uspešni preventivi. Družba ne sme dovoliti, da bi v zdravstvu prevladali kratkoročni ekonomski interesi. Prav je, da ljudi osveščamo in zmanjšujemo dejavnike tveganja v okolju. Pretirana gonja za zdravjem, pravcata tiranija zdravja, pa lahko pripelje do tega, da hočemo najti krivca za bolezen. Začnemo obdolževati bolnike in jih povsem neutemeljeno obremenjevati z občutkom krivde za svojo bolezen ali za bolezen svojih otrok. Dosežemo lahko tudi nezaupanje do medicine in zdravnikov, ki izvira iz nerealnih pričakovanj.
Zdravje je velika vrednota, vendar je opredelitev zdravja hkrati zelo relativna. Mnogi ljudje, ki imajo “diagnozo”, se počutijo zdravi, normalno živijo in so kos vsem vlogam, ki jih želijo opraviti. Mnogi “zdravi” pa se ne znajdejo v življenju in celo po svoji volji zapuščajo svet. Definicijo SZO, da zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak popolno blagostanje, lahko razumemo tako, da nisi samo zdrav ali bolan, ampak je pomembno, koliko si zdrav in koliko si bolan in kako to dvoje uskladiš. Poleg objektivno merljivega zdravja in bolezni je veliko odvisno tudi od nas samih, kako se znajdemo s tem, kar imamo in kako sprejemamo bolezen in kako starost.
Daša Moravec Berger
Pogled od znotraj – samopodoba v starosti
Samopodbo vsakega človeka sestavljajo predstave o njegovi vlogi na različnih pomembnih poljih življenja. Predstava o sebi je lahko vir samospoštovanja in samozavesti, občutja vrednosti in zadovoljstva s svojim življenjem. Pozitivna in naklonjena samopodoba spodbuja človeka k novim dejavnostim in prizadevanjem, lajša mu stike z ljudmi in mu pomaga uspešneje razreševati vsakodnevne težave. Če pa je samopodoba negativna in nezadovoljujoča, je človek zagrenjen, črnogled in brez volje. Nezadovoljen odnos do sebe se kaže tudi z izgubo ustvarjalnosti, motivov, zanimanj in pripravljenosti za dejavno življenje. V odnosih z ljudmi je tak človek bodisi preobčutljiv bodisi odklonilen, nezaupljiv ali celo sovražen.
Ljudem so pri oblikovanju samopodobe lahko pomembne različne vrednote. Enim so za osnovno samospoštovanje bolj odločilni odnosi, v katerih so z ljudmi. Drugim je za samopodobo najbolj važna njihova delovna učinkovitost ali uspešnost. Tretji razvijajo svoj vrednostni odnos do sebe na osnovi svojih sposobnosti za zaslužek. Četrtim je najbolj važen njihov zunanji videz, petim ugled, šestim zavest, da so vedno in povsod ravnali pošteno in v skladu s svojimi vrednostnimi načeli. To je pomembno vedeti zato, ker se prav izguba ali težava na področju, ki najbolj odločilno vpliva na našo samopodobo, lahko najgloblje in najbolj boleče odrazi v našem počutju in odnosu do sebe in svojega življenja.
Na samopodobo vpliva tudi sistem vrednot, ki je značilen za socialno kulturno okolje. Tako je na primer moški, ki je vključen v storilnostno naravnan sistem, v svojem samospoštovanju še posebno ranljiv za zmanjšanje svojega delovnega učinka. Ženska pa se v okolju, ki pričakuje od nje zlasti žrtvovanje za druge, pogosto počuti manj prizadeto ob pojemanju svojega delovnega učinka, če je ob tem še vedno sposobna poskrbeti za druge in biti koristna v medosebnih odnosih. Tudi v različnih življenjskih obdobjih se samopodoba oblikuje na različnih osnovah. Otrok ima najbolj pozitivno samopodobo, če so z njim zadovoljni njegovi najbližji. Mladostnik razvija svoje samospoštovanje s prizadevanji za samostojnost in neodvisnost. Njegova samopodoba je toliko bolj pozitivna, kolikor bolj izpolnjuje merila, ki jih priznava njegova generacija. Večji del odraslega življenja si ljudje gradijo samopodobo tako, da se trudijo svoje lastne težnje usklajevati s pričakovanji okolja in stvarnimi možnostmi.
Del umetnosti razvijanja in dozorevanja osebnosti, ki se pravzaprav nikoli ne zaključi, je prav v tem, kako posameznik uskladi svoj vrednostni odnos do sebe z značilnostmi vsakega obdobja svojega življenja. V vsaki življenjski dobi je nekaj posebnih vsebin, ki jo delajo lepo in vredno. Vsako obdobje ima svoje prednosti in privlačnosti in se v njem počutimo toliko bolje, kolikor bolj se znamo z zadovoljstvom in zadoščenjem vključiti v to fazo življenja. S staranjem so povezane mnoge spremembe, ki lahko ogrozijo človekovo samospoštovanje, če ta nanje ni ustrezno pripravljen in če jih ne razume kot naravno razvojno značilnost. Katere so te spremembe in kako lahko preprečimo, da bi nam ogrozile samospoštovanje?
Manjša telesna zmogljivost
Mnoge ljudi hudo prizadene spoznanje, da se njihove telesne moči sčasoma zmanjšajo in da pride čas, ko niso več sposobni tistih telesnih naporov, ki so jih prej zlahka premagovali. To še posebno velja za tiste, ki so bili od telesne zmogljivosti odvisni pri vsakodnevnem delu ali pa jim je dobro telesno stanje prinašalo veliko zadoščenje (npr. pri športu). Na srečo je pojemanje telesnih zmogljivosti postopno in je zato prilagajanje na manjšo telesno moč lažje. Postopen prehod na telesno manj naporna dela in dejavnosti poteka toliko lažje, kolikor bolj zna posameznik z domiselnostjo in iznajdljivostjo poiskati druge aktivnosti, ki so bolj usklajene z njegovim telesnim stanjem. Tek je vedno mogoče zamenjati s hojo, ta omogoča še več stika z naravo, okoljem in s človekom, s katerim se sprehajamo. Dokazovanje mladostnosti in telesne sposobnosti s trmastim vztrajanjem pri dejavnosti, ki presega človekove naravno zmanjšane moči, je zdravju škodljivo, prav tako pa tudi ne rešuje ogroženega samospoštovanja. Dejavnost, ki jo delamo na silo in z nesmiselno prevelikim trudom, pa tudi prej ali slej izgubi svoj čar. Sposobnost prilagoditve na dejavnosti, ki so bolj usklajene s telesnim stanjem, je večja, če človek razumno in naravno sprejme spremembo, ki jo prinašajo leta.
Slabše zdravje, večja obolevnost in druge zdravstvene nevšečnosti
Zdravje se s staranjem resda ne izboljšuje. Z ustreznimi zdravimi navadami in primernim življenjskim slogom pa je nadloge bolezni vendarle mogoče zmanjšati in odložiti za kasneje. Dejavno prizadevanje na tem področju in zdravstvena ozaveščenost sta v starosti še mnogo bolj pomembna in potrebna kot v zgodnejših življenjskih obdobjih, čeprav se odnos do zdravja in navade, ki ga spodbujajo in vzdržujejo, zastavijo že mnogo prej. Prevzemanje odgovornosti za lastno zdravje in krepitev zdravja se nikoli ne moreta pričeti prezgodaj. Na zdravje v starosti pomembno vplivajo navade in vedenje, ki se je začelo razvijati že v otroštvu. O tem je na mnogih straneh te knjige dovolj spodbud in potrditev.
Naj na tem mestu predvsem poudarim dejstvo, da tudi slabše zdravje ali bolezenske težave – kadar že pride do njih – človeku ne smejo ogroziti njegovega zaupanja vase in njegove predstave o lastni vrednosti. Kolikor bolj je sposoben ustrezno ravnati pri dejavnem zmanjševanju tegob in nevšečnosti, ki jih prinaša slabše zdravstveno stanje, toliko manjša je možnost, da se bolezni kar pasivno preda in v njej vidi zaključek vsega lepega, kar ga še čaka v življenju. Dejavno sodelovanje pri zdravljenju, kadar je to potrebno, in ohranitev volje in pripravljenosti za dejavnosti, ki jih zdravstveno stanje dopušča, sta najpomembnejša za to, da tudi bolezen človeku v starejših obdobjih življenja ne zmanjšuje občutja lastne vrednosti.
Pretirano ukvarjanje z zdravstvenimi motnjami, klicanje pozornosti drugih z nenehnimi podrobnimi pritožbami o bolezenskih težavah, preusmerjanje vseh zanimanj le še v vprašanja zdravja in obsedenost z bojaznimi, povezanimi z možno boleznijo, ne prinesejo nikakršnega olajšanja. Nasprotno – bolezni dajejo nesmiselno pomembno mesto v posameznikovem življenju in tako odrinejo na rob mnoge druge bolj spodbudne teme, ki se v življenju dopolnjujejo in povezujejo.
Zmanjšanje delovnih sposobnosti
Posebno tistim ljudem, ki so vse svoje življenje trdo delali in vse podredili delovnim zahtevam, je zmanjšanje sposobnosti za delo, ki pride s starostjo, lahko vir neskončne stiske in izgube zaupanja vase. Večja utrudljivost, manjša vzdržljivost, težave pri osredotočenju misli, spominske motnje – vse to lahko prične postopoma zmanjševati delovno zmogljivost. To pa je še dolgo mogoče vzdrževati na primerni ravni z ustrezno prilagojenostjo načina dela (dovolj sprostitve, krajša obdobja najintenzivnejših delovnih nalog…). Več težav pri taki prilagoditvi imajo ljudje, ki so bili že prej glede dela pretirano zahtevni do sebe, si niso dovolili počitka in sprostitve in so vsako olajšanje delovnega procesa ocenjevali kot osebno šibkost ali lenobo. Marsikdo tudi pozablja na dejstvo, da zna dober delavec smiselno razporediti naloge tudi na sodelavce in da prevzemanje vseh delovnih bremen le nase ni vedno koristno. Dejavno sodelovanje z drugimi, usklajena delitev nalog in opuščanje nekaterih delovnih opravil, ki jih že – včasih celo prav nestrpno – prevzemajo mlajši, so sestavni deli sprememb v vedenju in odnosu do dela v obdobju, ko se delovne zmogljivosti postopoma spreminjajo. Kadar ima nekdo dovolj dejavnosti, ob katerih ostaja “v akciji” in zadovoljen sam s seboj, je zanj precej manj boleče dejstvo, da se njegova sposobnost za delo, ki ga je opravljal na višku svojih moči, zmanjšuje.
Upokojitev in sprememba socialnega statusa
Upokojitev ni povezana le s formalnim prenehanjem dela, ampak še s celo vrsto drugih sprememb. Po upokojitvi se spremeni dnevni urnik, stiki in odnosi s sodelavci se zmanjšajo ali celo prekinejo, odnosi z najbližjimi postanejo drugačni, spremeni se občutje lastne koristnosti. Kako posameznik doživi upokojitev in kaj mu ta pomeni na polju njegovega samospoštovanja, je odvisno od izkušenj, ki jih je do takrat zbral. Šok, ki ga nekaterim pomeni upokojitev, je najmanjši za tistega, ki so mu poleg dela izpolnjevale čas tudi druge dejavnosti, ki so bile hkrati koristne in zanj prijetne ter spodbudne. Pred možno stisko ob in po upokojitvi je bolj zavarovan tudi tisti, ki je v polnih odnosih z ljudmi, s katerimi ga ne družijo le skupne delovne dolžnosti. Tudi iznajdljivost pri izpolnjevanju prostega časa in gojenje spodbudnih konjičkov ter različnih zanimanj zmanjšujejo možnosti, da bi bila upokojitev povezana s hudo osebno prizadetostjo in zagrenjenostjo. Stik s seboj, svojimi željami in zanimanji, najbližjimi ljudmi in dogajanjem v širšem okolju, ki ga je človek razvijal še v času, ko je bil redno zaposlen – vse to človeku pomaga, da upokojitve ne doživi kot grožnjo svoji samopodobi temveč kot spremembo, ki mu celo odpira nove možnosti na marsikaterem področju življenja.
Spremenjena zunanja podoba
Spremembe videza, ki so značilne za starost, prizadenejo predvsem tiste, ki so že v prejšnjih življenjskih obdobjih ob poudarjanju pomena zunanjosti zanemarjali druge vrednote, iz katerih izvira zadovoljstvo s samim seboj. Mnoge raziskave, ki proučujejo pomen sprememb videza na posameznikovo samopodobo, kažejo, da imajo ljudje v splošnem o tej povezavi precej zmotne predstave: V obdobju, za katerega v splošnem velja, da je zunanji videz objektivno najlepši – v pozni adolescenci in zgodnji odrasli dobi – je mnogo več ljudi nezadovoljnih s svojo zunanjo podobo kot kasneje. V poznejših življenjskih obdobjih je namreč človeku pomembnih veliko stvari, za katere ve, da si jih samo z všečnim videzom ni mogoče zagotoviti. Celo svoje telo začne v življenju doživljati bolj ponotranjeno. Z zrelostjo se zbirajo izkušnje uglašenosti s svojim telesom prek različnih doživetij in dejavnosti. Kako zapleten je lahko odnos med objektivnim in subjektivnim, vidimo že, če primerjamo doživetje telesa pri mladostniku in zrelem človeku. Prvi je v strahu, da drugim ne bi bil všeč, ves tesnoben, negotov in nezadovoljen s seboj. Drugi pa lahko črpa samozavest in zadoščenje iz doživetja svojega telesa, ki ga čuti v uglašenosti med čutnim in doživetim iz vseh dejavnosti, v katerih mu je telo prinašalo občutja ugodja in zadoščenosti. Navidez ni prijeten in privlačen človek, ki v starejših letih kaže čim manj starostnih sprememb, ampak tisti, ki zna sam svoj videz sprejemati naklonjeno, sproščeno in z dostojanstvom. To pa je tisti, ki znakov svojega življenjskega obdobja ne skriva na silo in s pretirano količino umetnih pomagal, temveč je negovan, pozorno urejen in zna na sebi lasten način tudi v svoji zunanji podobi poudariti skladnost svojega videza z zanj značilnimi osebnostnimi lastnostmi.
Starost ni obdobje, v katerega bi se mladost prevesila kar prek noči. V njej se zrcalijo vsa prejšnja življenjska obdobja. Vse, kar se je dogajalo prej, vpliva tudi na človekovo samopodobo v starosti. Za to, da starosti ne bo doživljal z ranljivim občutjem lastne vrednosti, lahko vsakdo veliko stori že mnogo prej.
Martina Tomori
Smeh in jok
Prav dobro se še spomnim, ko mi je, triletni, krušna mama rekla, da imam vse v enem žaklju. Jok in smeh. Pa še res je bilo. In je še vedno. Sredi najhujšega sem planila v smeh, če sem le zagledala kaj smešnega. In smešnega je okrog nas zmeraj dosti, le videti moramo. Hoteti videti. O, pa so bile težave, še kakšne. Ravno zaradi tega, ker sem se preveč smejala in še to v prepovedanem času in na prepovedanem kraju. Tudi v poznejših letih, ko bi že morala “delati vtis”, so me nekateri smatrali “malo čez les”, kar pa me nikakor ni zadrževalo, da ne bi dočakala svojega skoraj dvojnega “Abrahama”, trdno prepričana, da nikoli ne more biti tako hudo, da ne bi moglo biti še huje, ali pa po moje – zdaj je pa tako grozno, da huje ne more več biti in se lahko obrne le na bolje. In se je.
Če zasledujem življenjepise “zglednih” ljudi, ki so dočakali visoko starost, in to čili in (verjetno) tudi zdravi, mi gre spet na smeh. Moje življenje je namreč šlo po svojevrstnih kolesnicah. Daleč od tako imenovanega vzornega načina življenja. Kot dekle sem imela veliko in zelo razgibano druščino, vezalo nas je lepo in stanovitno prijateljstvo. Od leta 1929 do pričetka vojne, ko smo se razkropili na vse mogoče vetrove, smo bili nerazdružni. To se pravi, da smo tudi marsikdaj dočakali jutro na kakšnem cestnem vogalu ali križišču in presunljivo prepevali. Tako je bilo poleg smeha tudi petje tisto, ki je izpolnjevalo moje življenje. Vso okupacijo sem si kruh služila s petjem v opernem zboru, kar je bilo pozneje v Drami samo obremenilna okoliščina, saj so bili tam za bolj “resne stvari.”
Pred dvema dnevoma sem gledala TV oddajo z gospo Miro Omrzel – Terlep, ki zdravi dušne in telesne bolečine in tegobe z glasbo. Mora biti nekaj na tem. Seveda moraš verovati v to. Lahko pa povem iz lastne prakse, da sem kot pubertetnica imela sama s seboj velike težave. Vse je bilo nad mano. Želela sem si starše, ki jih ni bilo od nikoder, želela sem si ljubezni, ki je tudi ni bilo od nikoder. To se pravi, ljubila sem le jaz, moja žrtev pa je imela druge načrte in tako sem, obremenjena z vedno hujšo revščino, doživljala hude ure in ponižanja. In če me je “žalost” napadla kakšno sredo, ko smo imeli vrsto za pralnico, sem se kar zaklenila vanjo. Bila je betonirana in je v njej lepo odmevalo, spustila sem vodo v korito, da je bobnelo, izpirala rjuhe in v oglušujoči trušč pela na vso moč in grlo. In to od najbolj žalostnih narodnih pesmi do opernih arij, ki sem jih znala veliko – in ne boste verjeli – iz pralnice sem prišla prerojena, potolažena in pripravljena na nove spopade z življenjem. Čez leta mi je ena od sosed povedala, da so pogruntali, da pojem ob sredah in hodili poslušat pred pralnico. In to skoraj “masovno”, če hočem malo pretiravati.
Leta so tudi meni pobrala glas. Ne morem več lepo peti, zato skoraj ne pojem več, zato se pa izpojem na drug način. Povem, napišem, kar mi leži na duši, in na ta način pomagam sebi in morda tudi komu drugemu, da si za kak trenutek oddahne od hudega. Ne hraniti zase, kar imaš in moreš dati, ne tlačiti in tiščati vase, kar te teži. Obleži ti na želodcu, na živcih, na srcu, ali kjerkoli in se pozneje pokaže kot bolezen, ki koplje prerani grob. S tem, da daš, bogatiš tudi sebe, pa še ljudje te imajo rajši, kar v teh časih vsesplošnega sovraštva ni mačji kašelj.
Ne bom trdila, da je vse, kar mi je pomagalo premostiti življenjske težave, moja zasluga. Zdaj vendar vemo, kaj so geni. Temperament ti je dan, vendar je dobro, če ga usmerjaš v lepo in koristno. Sama sebi ponovno obljubljam, da ne bom gojila dolgih zamer in se razburjala za vsako malenkost. Če bo doma kaj narobe, česar bom seveda sama kriva, bom šla na sprehod, se ukvarjala v mislih s kakšno prijazno stvarjo in se bo vse poleglo. Imam pa vedno v glavi tudi misel; ne se pustiti, ne odnehati, ne obupati! Sem že toliko “žleht”, da ne privoščim svojim morebitnim sovražnikom, da bi me prehitro pobralo in bi oni preveč in predolgo slavili.
Če je smeh ene vrste odziv na človekovo čustvovanje, pa je njegov antipod – jok. Človek ima mnogo vzrokov za jok. Starejši ko si, globlji so vzroki in jok ni več le hipna užaljenost zaradi neizpolnjene želje ali reakcija na krivico, ki pa se da hitro popraviti in pozabiti. Z leti človeka prizadevajo usodnejše stvari, ki so neizogibne in spremenijo življenje. Takrat je še dobro, če se moreš zjokati, iztuliti brez sramu pred drugimi in pred sabo. Če hočeš, da boš nekako izplaval. Če se še zjokati ne moreš več, moraš nujno poiskati “varnostnika”, da ti bo pomagal obdržati se “nad vodo.”
Ne glede na vse pa se je treba ozreti okrog sebe. Za koga pa je nastala vsa ta lepota, ki jo še vedno zaznavam in uživam? živeti z naravo, preživljati čim več svojega časa v naravi! Ogromno sem v svoji mladosti prehodila. Po ravnem in po gorah. Nisem bila alpinist, ker sem vrtoglava, vendar sem prehodila vse hribe v bližnji in daljni okolici. Zdaj seveda ne zmorem več. Živim pa od spominov in pogledov na vršičke, ki sem jih dosegla in kjer sem velikokrat našla mir, tolažbo in si urejala kaotične misli.
Za nič mi ni žal. Tudi za stvari, ki so bile narobe, ne. Se pač učiš živeti na nekoliko težji način. Treba je le paziti, da koga preveč ne prizadeneš. Ker te to do smrti teži. Sem za današnji čudni in neusmiljeni čas preveč zahtevna?
Mila Kačič
Založnik: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
