Pred 12 leti je na forum Zasvojenost in pomoč zapisala:
»Našla sem ga ležati v jarku. Pijanega. Neodzivnega.«
Danes piše:
»Ni ga več. Alkohol ga je vzel.«
To ni samo ena zgodba s foruma. To je zgodba, ki se dogaja – pogosto neopaženo. To je zgodba o zanikanju, upanju, vztrajanju in o trenutku, ko mora človek izbrati sebe. Ali bolje rečeno – bi moral izbrati sebe, pa pogosto tega ne zmore in ostaja v trpljenju.
“Ko je bil trezen, je bil popoln”
Stara je bila 24 let. V zvezi pet let. Živela sta skupaj.
Na začetku ni bilo videti nič posebnega. Pivo ob večerih, zabave, dobra volja. Malo preveč glasno petje, nekaj nerodnih trenutkov. Nič, kar bi vzbujalo alarm. Tako kot pri mnogih, ki jih spremljam na forumu in v svetovanjih, ko prihajajo po nasvet in podporo.
Potem pa so se anonimni forumašici začeli dogajati prizori, ki jih ne bi smeli pregledati:
- Spal je na stopnicah kleti.
- Oblečen zaspal na stranišču.
- Stanovanje je bilo krvavo, ker je padel.
- Sosed jo je klical, naj pride domov, ker spi pred vrati stanovanja.
- Našla ga je v jarku, v snegu, kilometer od doma, kamor je zvlekel tudi psa.
In tako kot vedno, je pojasnjeval: »Nisem pil.« »Pretiravaš.« »Vsi pijejo.«
Ob tem je ona, tako kot mnoge druge, ohranjala upanje, ki jo je, tako kot mnoge druge, zadrževalo pred odhodom.
»Ko je bil trezen, je bil najboljši človek.«
Ali kot je nekoč zapisal Imre Jerebic, socialni delavec in pobudnik akcije 40 dni brez alkohola, ki je veliko delal z alkoholiki: “Alkoholiki so mehke, tople, dobre duše, ki jih je alkohol načel, ranil, odtujil od sebe in domačih. Alkoholiki so mehke duše.” (celoten članek)
Bil je prijazen, nežen in razumevajoč. In to lahko potrdim iz prakse. Čudoviti ljudje, ki jih razjeda alkohol.
To je razcep, v katerem ostaja veliko partnerjev ljudi z zasvojenostjo.
“To je klasika,” so ji odgovorili
Ko je svojo zgodbo delila na forumu, so bili odzivi neposredni.
»To je klasika.«
»Spremenil se bo samo na slabše.«
»Ne moreš ga rešiti.«
Te besede so bile in še vedno so za mnoge zelo boleče. A pogosto so žal resnične.
Zasvojenost namreč ni vprašanje volje ali značaja. Je bolezen, ki jo spremljajo zanikanje, obrambni mehanizmi in izguba uvida.
Ko ob njem nisi več ti
Največji prelom se ni zgodil v jarku. Zgodil se je v njej. Napisala je: »Ob njem nisem bila več jaz.«
Postala je utrujena, prestrašena, izolirana in polna dvomov vase. Besede, ki jih je slišala prepirih, ko je bil pijan, so začele postajati njen notranji glas. Takrat si je rekla: »Premlada sem, da bi svoje življenje zapravila tako.« in odšla.
Ne zato, ker ga ne bi ljubila. Ampak zato, ker se je začela izgubljati.
12 let kasneje: epilog
Po dvanajstih letih se je vrnila na forum. To se ne zgodi pogosto. A ta ženska se je vrnila – in dala eno najmočnejših lekcij.
Tokrat ni imela vprašanja in ne komentarja. Prišla je povedati nekaj drugega – da je konec.
»Ni ga več.«
»Alkohol je vzel čudovitega človeka.«
V njenem zapisu je ostala hvaležnost in iz njega je čutiti žalost. Takšno, da se me je dotaknila in vam danes pripovedujem njeno zgodbo. Da počastim njeno moč, da je lahko naredila težek korak in dam priznanje njej, ki se je 12 let kasneje še vedno spominjala svoje ljubezni do njega.
Alkohol ni navada. Je način preživetja – ki postane past.
Kot poudarja stroka, opuščanje alkohola ni enostaven proces. Zato mnogi ne zmorejo stopiti na pot treznosti in odpovedi alkoholu.
Na telesni ravni se pojavijo:
- tresenje,
- nespečnost,
- tesnoba,
- notranji nemir.
Na psihični ravni pa še težje stvari:
- halucinacije,
- nemir,
- sram,
- krivda,
- praznina,
- občutek izgubljenosti.
Alkohol pogosto ni vzrok težave, temveč poskus, da bi človek utišal stisko. Pitje je posledica boleče preteklosti. A dolgoročno ta “rešitev” razgradi odnose, zaupanje in občutek varnosti.
Zakaj je tako težko oditi?
Ker zasvojenost redko izgleda črno-belo. En del človeka je topel in ljubeč, medtem ko je drugi del uničujoč.
Partnerji človeka, ki posega po alkoholu ostajajo zaradi upanja:
- da bo spet tak, kot je bil,
- da bo tokrat drugače,
- da bo ljubezen dovolj.
A brez priznanja problema in iskanja pomoči spremembe ni.
Kdaj pomoč pomeni tudi mejo
Strokovnjaki opozarjamo:
- zasvojenosti ne moremo rešiti namesto drugega,
- sprememba je možna šele, ko jo človek prizna,
- včasih je treba zaščititi sebe.
In v določenih primerih tudi otroke.
Niste sami – pomoč obstaja
Če se v tej zgodbi prepoznate vi ali vaš bližnji, je pomembno, da ne ostanete sami. Pomoč lahko poiščete na spletni strani https://brezalkohola.si/kam-po-pomoc. Če niste prepričani, ali pri vas obstaja tveganje, pa lahko rešite test in stopite v stik s strokovnjakom za brezplačen posvet: https://esos.karitas.si.
Iskanje pomoči ni znak šibkosti. Je prvi korak k spremembi.
Dokler ne izberemo drugače, se zgodba ponavlja
Ta zgodba nima srečnega konca, nosi pa pomembna sporočila, da zasvojenost ne izgine sama od sebe, da so odnosi lahko prostor bolečine – ali zdravljenja in da je včasih največja pomoč, ki jo lahko damo drugemu, ta, da rešimo sebe.
In včasih je odhod tisti prvi korak k življenju.
Če se prepoznate v tej zgodbi ali živite ob partnerju, ki posega po alkoholu – vedite, da niste same. Mnogi strokovnjaki smo na voljo, da nas pokličete, nam pišete in da vas lahko pospremimo na novo pot.
Vabilo k poskušanju osebne zgodbe in komentarjev strokovnjakov
V torek, 31. marca 2026, ob 11.00, bo v Triglav Labu (Dunajska cesta 20, Ljubljana) potekal zaključni dogodek akcije 40 dni brez alkohola – »KORAK K ČLOVEKU«. Na dogodku bomo predstavili rezultate letošnje akcije in v pogovoru s sogovorniki odprli širši pogled na odnos družbe do alkohola, posledice prekomerne uporabe, vzroke za nastanek zasvojenosti, vpliv na posameznika in družino ter možnosti podpore in okrevanja.
Dogodek bomo sklenili z glasbeno točko. Andraž Hribar bo zapel pesem Vleče me, ki jo je napisal človek, ki je zaradi alkohola zašel v »brezno«, kot sam poimenuje svoj propad, ter v treznosti ponovno našel lepoto življenja. Dogodek bo mogoče spremljati tudi na daljavo. Prijavite so obvezne. Prijavite se lahko na tej povezavi.
