V dnevnem prostoru doma starejših je bilo mirno dopoldne.
Negovalka Melisa je zlagala brisače, ko je zaslišala glasen krik. Ko se je obrnila, je zagledala gospo Mileno tik ob gospodu Janezu. Njena roka je bila na njegovi nogi. Njegova roka v zraku. V naslednji sekundi je Janez zamahnil. Napetost. Nemir. Tišina po kriku. Nekdo je rekel: “Spet se tepejo.” Morda pa ni šlo za pretep. Morda sta bila tam dva človeka, ki nista več znala povedati: “Preblizu si mi. Preveč je. Ne počutim se varno.”
Udobje in občutek varnosti
Udobje ni razkošje. Je osnovna potreba. Pomeni, da se človek v telesu počuti varno. Da ni:
- preglasno
- prevroče ali premrzlo
- pregrobo
- prehitro
- pretesno
- preblizu
Sem spada tudi osebni in intimni prostor.
Kaj se dogaja v možganih
V možganih imamo strukturo, imenovano amigdala, ki zaznava nevarnost in sproži obrambni odziv. Ko nekaj doživimo kot grožnjo, telo reagira še preden uspemo razmisliti. Trznemo. Odrinemo. Zakričimo. Zamahnemo. Se umaknemo. Pri demenci deli možganov, ki pomirijo odziv in razložijo: “To ni nevarno,” postopoma slabijo. Zato lahko obrambni odziv nastopi hitreje in močneje.
Ko telo reagira pred razumom
Predstavljajte si, da spite. Nekdo vas nenadoma zagrabi za ramo.
Telo reagira:
- trzne
- srce poskoči
- roka odrine
- glas se poviša
Šele nato dojamete, da niste v nevarnosti. Pri osebi z demenco se podoben občutek lahko zgodi tudi podnevi. Ko nekdo stopi preblizu. Ko se je dotakne brez opozorila. Ko se skloni nad obraz. Ko ji nekaj vzame iz rok. Telo reagira prvo.
Kaj se je zgodilo med Mileno in Janezom
Gospa Milena ni iskala konflikta. Imela je napredovalo demenco. Svet je vse težje razumela z besedami, zato ga je raziskovala z rokami. Dotikala se je:
- miz
- stolov
- rok drugih ljudi
- oblačil
Iskala je stik. Iskala je orientacijo. Kar navzven izgleda kot vsiljivost, je lahko izgubljen človek, ki išče varnost. Gospod Janez ni iskal nasilja. Začutil je nevarnost. Njegovo telo je skušalo ustvariti razdaljo.
Ko se stiska razširi na vse
V takem trenutku niso v stiski samo osebe z demenco. Stiska se prenese tudi na okolico. Svojci in zaposleni zaznajo nevarnost:
- srce začne biti hitreje
- telo se napne
- pojavi se občutek: »Takoj moram ukrepati.«
Zato včasih k človeku pristopi več ljudi hkrati. A oseba z demenco to doživi kot še večjo grožnjo. Več obrazov. Več glasov. Več dotikov. In strah se poveča.
Kako reagirati v tistem trenutku
Ključ je v umirjanju, ne v nadzoru.
Pomaga:
- ena oseba pristopi mirno in počasi
- ostali se umaknejo
- zmanjšamo hrup
- ustvarimo prostor
- govorimo tiho
- uporabimo ime
- ohranjamo varno razdaljo
Če je prisotno tveganje:
- ne stopamo preblizu
- ne grabimo na silo
- ostanemo izven dosega rok
- odstranimo nevarne predmete
- ena oseba vodi situacijo
Ko se človek počuti ogroženega, se bori. Ko se počuti varnega, se začne umirjati.
Kaj pomaga dolgoročno
- ne posedamo ljudi pretesno skupaj
- opazujemo, kdo koga vznemirja
- ustvarimo mirne kotičke
- zmanjšamo hrup
- pristopamo spredaj
- najprej nagovorimo, nato se dotaknemo
Majhne spremembe v okolju lahko preprečijo velike konflikte. Največja napaka je, da vidimo samo zamah. Ne vidimo pa strahu. Ne vidimo telesa, ki se brani, ker ne razume več sveta okoli sebe.
Zakaj vedenje osebe z demenco ni izbira in kaj se v resnici dogaja v ozadju?
Vedenje ni napad. Je odziv. Odziv telesa, ko možgani ne zmorejo več razložiti, kaj se dogaja. Naloga ni, da ga ustavimo, ampak da ustvarimo občutek varnosti.
SPOMNIM SE – pristop razumevanja demence temelji na preprostem, a ključnem uvidu: če razumemo, zakaj se vedenje zgodi, lahko nanj tudi drugače odgovorimo.
Če želite bolje razumeti, kaj se dogaja in kako se odzvati drugače:
- preberite dodatne vsebine na Med.Over.Net – seznam najdete na tej povezavi.
- naložite si priročnik Skupaj na poti razumevanja demence za konkretne napotke in podporo v praksi –najdete ga na tej povezavi.
