Zena bi rada ponovno zanosila po naravni poti po “nepremisljeno in prehitro” opravljeni sterilizaciji (kirurski prekinitvi jajcevodov pred pol leta) na ginekoloski kliniki. Kaksna je sploh verjetnost za zanositev (glede na zadnje podatke v Sloveniji) po opravljenem posegu rekanalizacije? Joze

Operacija rekanalizacije je sicer možna vendar je uspeh odvisen od več dejavnikov. Pomembno je, kako je bila sterilizacija opravljena, samo s koagulacijo ali s koagulacijo + s prerezanjem ali med siceršnjo operacijo v trebušni votlini samo s prevezanjem jajcevoda. Pomembna namreč ni le “prehodnost” jajcevoda temveč tudi njegovo delovanje po posegu, rekanalizaciji. Manj ko je bil poseg “radikalen” več uspeha je mogoče pričakovati, stopnja zanositve v poškodovanih jajcevodih pa je visoka, torej veliko je izvenmaterničnih nosečnosti. Glede na to, da sterilizacijo pred 35. letom odobrimo le, če obstaja medicinska indikacija, torej razlog, ki pomeni pomembno tveganje za življenje ali zdravje ženske, če bi zanosila, potem sklepam, da je žena verejtno starejša od 35 let ali pa ji nosečnost odsvetujemo. Tudi to dejstvo pomeni že naravno omejitev za normalno zanositev, vsaj statistično gledano.
Če je torej bistvo to, da si žena želi še enega otroka potem bi bila verjetno boljša izbira IVF postopek. Tako “premišljevanje” po sterilizaciji, za katero se v naprej ve, da je njen namen “dokončen”, če se v vajinem življenju seveda ni kaj bistvenega spremenilo, ni ravno pogosto, lahko rečem, da je skoraj izjemno.

Sem popolnoma prost vsakovrstnih dogm in v povsem priznavam pravico žensk, da razpolagajo z svojim telesom. Imam izjemno dobre prihodke in zelo rad imam močno družinico, zato sva si ž ženo ustvarila kopico treh zdravih in po letih enakomerno razporejenih otrok. Žena je bila bolj PROTI še kakšnemu (dokaj razumljivo), jaz bolj ZA! Pravzaprav sem z številom zadovoljen, grize me podzavestni strah, da koga ne bom izgubil,…, taka je pač moja psihološka slika. Saj smo tudi moški lahko »materinski«?

Žena je morala je počakati starost 35 let da se je sploh lahko popolnoma zdrava “odločila?” za sterilizacijo (trenutno jih ima 36 let). Odsvetovali so ji jemanje kontracepcijskih tabletk na dolgi rok zaradi teoretične povečane vejetnosti raka na maternici (rezultati brisa materničnega vratu). To je storila polnoma proti moji volji, ki sem ji jo seveda izkazal temeljito vendar nenasilno, kot je pač to v moji naravi. Kot ženski ji to to pravico priznavam. Osebno pa se mi zdi sterilizacija (jasno v kolikor ni v sklopu neposredne zaščite zdravja same ženske) popolnoma nesprejemljiva metoda kontracepcije in v taki obliki bolj sodi na veterinarske ambulante. Ženina enostranska odločitev je v meni sprožila nepredviden hud odpor do nje (počutim se prevaran, »na silo odstavljen«,…) in hudo depresijo, večno nezaupanje in bolečino v srcu. Preprosto se ne morem kontrolirati in nikoli še nikoli tako »down«. Najraje bi vse začel znova, kar mi edinole preprečuje še posebno trdna ljubezen do najmlajšega otroka.

Od žene nikakor ne morem dobiti cele slike poteka same odobritve sterilizacije.
Že pred odobritvijo mi je »prenašala« informacije od ginekologa, da se da ponovno plodnost »dokaj zlahka« pridobiti, da je to zelo popolarna metoda, da je varna, da je samo podpišeš en papir, itd. Vraga, nič ni res! Sicer v mojem poklicu gre skozi mojo glavo dnevno na tisoče podatkov in do podrobnosti sem sem zadnji vikend pregledal ogromno podatkov na svetovnem medrežju in ugotovil KATASTROFO! Ne brez vzroka visoko cenim in spoštujem zdravniški kader v Sloveniji in prav zato ne morem razumeti, kako je lahko tako usoden in etnično dvomljiv postopek opravljen kar tako, brez temeljite zdravstvene in psihološke analize prosilke.

ABSURD:
Že po dveh tednih posterilizaciji se je žena »premislila« in preprosto si ni upala k ginekologu v ginekološko kliniko v Ljubljani, ker ji je bilo prenerodno. Sedaj je njen rok za operacijo – rekanalizacijo Marec 2002. Na vsak način hoče dokazati, da je to pripravljena storiti zame in da ji je žal. Meni pa se je vse skupaj uprlo, povsem sem resigniran in zaskrbljen in jo v to explicitno niti ne silim. Star sem 37 let, poln energije in mogoče že kar bolezensko razmišljam, kako bi se znebil more, ki traja noč in dan. Če si bom v življenju zaželel kdaj otroka, do tega lahko pridem tudi brez nje, saj z navezovanjem stikov nasplošno z ljudmi in z ženskami nimam problemov.

NASVET VSEM ŽENSKAM:
Tudi moški smo ljudje in partnerji in tudi mi imamo družinski čut in potrebo po otrocih. Preden se odločate za sterilizacijo, si poleg zrelega in resnega pogovora s partnerjem poiščite tudi goro informacij na spletnih iskalnikih pod »TUBE STERILIZATON« in »REVERSAL TUBE STERILIZATION«. Podrobno si oglejte odzive in probleme steriliziranih žensk ter ostale negativne posledice. Zanimivo: po statistiki je vsaki tretji žal, okoli 15% pa jih izvede komplicirano in nezanesljivo rekanalizacijo, nevarno za izvenmaternično nosečnost.

Mag. Pušenjak, navdušen sem nad vašim hitrim (čez vikend) odzivom in čeprav mi niste postregli z konkretnimi podatki (%) se vam iskreno zahvaljujem.
Pozdrav, Joze

Dragi Jože,

ne morem, da ne bi še enkrat nekaj pripisal, tokrat morda manj prijeten dopis, tokrat ne strokoven ampak v smislu vašega dopisa, ki pove marsikaj o vas. Pošteno se vprašajte, zakaj ste sploh s svojo ženo. Iz vašega izvajanja sklepam, da jo boste tako ali tako kmalu zapustili, če prej ne pa takrat, ko bo prišla v meno. Takrat bo dokončno neplodna in se vam bo zagnusila. Vi boste imeli takrat 45, morda največ 50 let, kar pomeni, da boste sposobni oploditi žensko še naslednjih 15 do 20 let, morda še dalj časa! Na silo prevaran? V čem? Zato, ker se je odločila, da bi rada z vami seksala varno in ne pod neprestanim strahom, da bo še enkrat zanosila, čeprav je verjetno izpolnila svojo željo po otrocih, oziroma jih več ne zmore ustrezno vzgajati. Koliko pa prispevate k delu v gospodinjstvu in k ukvarjanju z otroki? Morda vam pa delam krivico? Iz vašega izvajanja je pač lahko razbrati, da ste neverjetno zaposlen moški, torej verjetno gospodinjstvo prepuščate njej. Saj za to v glavnem ženske so, a ne? V čem pa je razlika med seksom po sterilizaciji in pred njo? V ničemer! Lahko je še boljši, ker se ženska sprosti in v njem uživa! Ali pa imate svoj užitek samo na osnovi “prikritega naslajanja nad tem, da ste sposobni žensko oploditi”? V tem primeru je vaša žena zgolj objekt naslade, kar z ljubeznijo nima nič skupnega. Zdaj se vam je “igračka pokvarila” in to celo “na svojo pest” brez vašega dovoljenja. Če bi do nje gojili kanček ljubezni, bi jo podprli v čemerkoli tudi v nečem, kar je proti vašim načelom. predvsem pa bi je ne obtoževali in se pri tem sami sebi tako osladno smilili.
Morda ji res ni bilo vse predstavljeno kakor bi bilo treba. Tega ne morem preveriti, kolikor vem, pa je kontracepcija svobodna odločitev vsake ženske in vsakega moškega in to “ni stvar partnerja” razen, če se razhajata v številu zaželjenih otrok. Mislim, da je vaši ženi za storejno žal samo iz enega razloga, zaradi vaših prikritih ali odkritih groženj, da jo boste zapustili, česar si verjetno ne želi in bi jo s tremi otroki hudo prizadelo. V sanjah si verjetno ni mislila, kakšno teslo ste! Če vam je samo do njene plodnosti, potem odidite čim prej, da bo gospa morda imela še kaj od življenja s kom drugim, ki bo spoštoval, morda celo ljubil njo in ne samo njen levi in desni jajčnik, maternico, jajcevoda in kar je še teh pritiklin.

Brez zamere, malce ste me s svojim globokoumnim pisanjem razburili. Sicer pa se bo gotovo našla še kakša gospa, ki bo dodala svoje mnenje. Sicer ta forum ni za take debate ampak sem vseeno radoveden.

Jože in mag. Pušenjak,

Sicer ste napisali, da se bo našla gospa ki bo kaj pripisala; tokrat komentira gospod, pa vseeno upam, da ne bo preveč narobe.

Po moje je povzetek vsega strnjen v stavek:
“V sanjah si verjetno ni mislila, kakšno teslo ste!”

Takoj se podpišem tudi pod celo Pušenjakovo pismo!!!

Ljubi bog, ali niso vsi take sorte izumrli v petnajstem stoletju ?!? Jože, pa da ne boste mislili, da prihajava iz drugih svetov. Tudi jaz sem podobne starosti, s precej visokim položajem ter izobrazbo, vendar z globokim spoštovanjem do svoje žene – kot osebe. Tudi meni določene njene odločitve ne ustrezajo povsem, o čemer diskutirava, ko se pa odloči, ji nudim sto procentno podporo. To se imenuje družina, ali ne?

Dajte se malo zamisliti nad sabo, pa še komu povejte o tem. Morda vam bo pa dal kak nasvet. Ali vas prijatelji poznajo v takšni luči, ali pa ste tiste sorte, kot moj biši delavec, ki je vsem kazal prijazen obraz, doma pa teroriziral ženo in otroke. Nisem ga več mogel gledati pred svojimi očmi, pa če se bi to imenovalo kršenje delovne zakonodaje v smislu zlorabe osebnih razlogov za odpustitev, se mi je in se mi še zmeraj sladko j*be (iskreno se opravičujem za vulgaren izraz).

Dragi Dr. Pušenjak!

V resnici sem prestrašen in preobčutljiv pred napovedano operacijo žene, s katero sva se ponovno našla pred mesecem in pol! Zbodlo me je vaše začudenje, češ “tako razmišljanje je neobičajno” in dal sem si duška. Ker imam resne pomisleke proti sterilizaciji, če ni nujna in ker potihoma valim krivdo tudi tja, kamor je ne mogoče bi smel, sem bil maksimalno piker in zloben, da bi le na prefinjen način očrnil »prehitre posege«. Hotel pa sem se “prestrašiti” tudi “naivne ženske”. Taka občutja, kot sem jih opisal, sem resnično podoživljal v obdobju brezsmiselne vojne z svojo ženo, kulminacija pa je bila ravno po opravljenem postopku sterilizacije.

Na dan z resnico, da me ne bo pekla vest še zaradi nič krivega in vestnega Dr. Pušenjaka, pa četudi se mi bo ženska srenja malo nasmihala in taka razglabljanja ne sodijo sem (mogoče pa celo tudi). Moj zakon je bil tesnejši od marsikaterega: vse sva si delila, pretuhtala, si neomajno zaupala, se seksualno privlačila. Nekako sva z ženo bila v razmerju, kjer sem jaz potegnil ponavadi krajši konec v primeru prask. Po mojih “velikih grožnjah” me je preprosto izmučila in zmeraj sem prišel “nazaj”. V minulih treh letih sva prišla v neko nasičenje in zaradi moje službene odsotnosti (dan in noč) sva se preprosto odtujila. Kot monsun se je pričela zakonska kriza in šele zdaj vem kaj je to. Kar tekmovala sva, kdo bo koga bolj prizadel. Nekajkrat sem si prislužil celo nekaj krepkih klofut, vendar žene nisem nikoli udaril. Hja, kar ponosen sem na to po taki preizkušnji in tudi žena mi to sedaj odkrito prizna. Ker sem samstojen podjetnik (kar uspešno razvijam zapletene tehnologije) in ustvarjam dobre prihodke, je žena pustila službo in skrbi za računovodstvo in dom.

Sredi najhujše vojne, mi je omenila, da ima ginekološke težave in da je najbolša metoda kar sterilizacija. Kasneje se je rahla krvavitev izkazala kot nenevarno vnetje, ki je bilo rešeno z odmerkom antibiotika SUMAMED 3. Namesto da bi se takrat pogovorila, sva vojno eskalirala do extremov: z moje strani “bodi pohabljena, če že hočeš”, z njene pa vse kar sta mi odkritosrčno povedala na precej olepšan način Dr. Pušenjak in “Marjan”. Tudi sicer mi ni bilo zadeva všeč in precej dobro je našla mojo Ahilovo peto in to na sredi vojne vihre. Na koncu sem jo moral celo peljati celo na kliniko in lahko bi ji preprečil – pa ji nisem, saj sem ji potihem celo privoščil, češ: »Ko si najdem drugo ti bo pa žal, če si »tvoj naslednji« zaželi otrok, he, he!« To mi sedaj upravičeno očita, in hkrati priznava, kako sva oba trpela. »Mislila sem, da boš znorel, da bo scena, ti pa kot da me resnično ne maraš.« Otrok pa si jasno v takem stanju z menoj ni želela dokončno več. Debata je potekala na sledeč način: »če že misliš, potem imejva še kakšnega, dokler ne boš prestara«! Kratek nasilen skok čez plot me je samo izčrpaval in … Zadosti te more, ki se je vlekla do čedežnega Decembra 2001!!!

Po nekaj namigih žene, da je že čas, sem potegnil potezo in kar skočila sva vkup. Po mesecu in pol so otroci že kar ljubosumni, saj se ne moreva nasititi eden drugega. Govoriva in govoriva, se stiskava, kličeva po telefonu. Prej nisva spala zaradi more, zdaj pa ne spiva, ker celo noč rineva s komolci eden v drugega. Rezultat: prebolela sva zakonsko krizo. Po »ponovni vrnitvi« smo kupili hišo na lepi lokaciji in vse je spet OK, čeprav se selimo šele poleti. Vse si priznava in kar ne moreva nehati z nešteto ožalovanji iz preteklosti. Žena se je pričela zadnja dva meseca intenzivno družiti z prijateljico, ki se je po letu in pol vrnila iz tujine. Pričakuje tretjega otroka in »precej lepo« opisuje srečne premožne družinice s tremi, štirimi otroki tam daleč čez lužo in mislim, da je to bilo tudi zadnji odločilen impulz za ženino potezo: »Odločila sem se, da mi opravim rekanalizacijo! Zelo kmalu bom na vrsti! Najbolje, da imava zdaj še enega otroka, saj je zadnji čas, bolje eden več kot manj. Vem, da to dosti obema pomeni,…, in rada bi popravila, kar sva skuhala. Vendar obljubi, da me boš imel vedno rad,…«.

Mene pa skrbi sam operativen postopek, da ne bi prišlo do komplikacij, da se ne bi vse skupaj sprevrglo v nasprotje, saj sva toliko pretrpela, preden sva se razšla. V tej paniki celo iščem zunaje krivce. IVF postopka si ne želim, saj lahko navrže »preveč« otrok. Zato sem se lotil natančnega proučevanja razmerja med možnostjo in riziki operacije, blodim po internetu, nabiram informacije in ves nervozen z občutkom krivde tehtam in tuhtam. Tokrat ne smeva narediti napake. Če bom ocenil, da so razmerja neugodna, bom ženi previdno predlagal, da raje ne podirava, do kar sva prišla po krvavi poti. Žena pravi, da jo veliko bolj skrbi financiranje hiše in da naj že neham komplicirati zaradi preproste operacije.

Dr. Pušenjak: Kot ženina ginekologinja, ste tudi vi kot dober strokovnjak ugotovil/vprašal pravilno: ALI SO SE DRUŽINSKE RAZMERE SPREMENILE? Seveda so se in to je edini razlog za navidez smešno početje!
Iskreno mi je žal za izbruh, ki je bil v resnici naravnan proti vam. Če bo z zdravjem moje žene in moje cele družine in celo mene vse v redu tudi v bodoče, pa bom tako vesel, da bom zavriskal od srca. Povejte mi vaš E-mail, pa vas povabim tudi na zabavo ob vselitvi v novo hišo in bomo pili in peli da bo joj.

Joze

Dragi Jože,

O.K., tudi tako je očitno mogoče. Tako “limonadnega konca” si nisem obetal in se opravičujem, če sem bil malce preveč neposreden, vendar je preveč moških tudi v Evropi, ki se do svoje “ljubljene” ženske vedejo slabše kot do svojega psa in iz vašega prejšnjega izvajanja je bilo čutiti take vrste nadih. Če sem se zmotil sem samo vesel.
Rekanalizacijo bo verjetno (upam) opravil nekdo na kliniki, ki sicer operira na odelku za zdravljenje neplodnosti. Zaradi operacije se ne bojte, v najslabšem primeru bo prišlo do izvenmaternične nosečnosti, na katero se bo vnaprej mislilo in glavno je, da se je ne prezre. Morebitna operacija, laparoskopska odstranitev okvarjenega jajcevoda ob izvenmaternični nosečnosti pa je rutinska operacija z izjemno malo zapleti.

Podrav vsem, ki jih zanima ta tema!
Oglašam se s svojimi izkušnjami. Stara sem 38 let in nekaj več kot eno leto sterilizirna. Od vsega v zvezi s sterilizacijo me še najbolj moti izraz, ki res zveni veterinarsko, kot je zgoraj namigoval Jože. Nič mi še ni žal in postopek priporočam.

Pripisujem samo drobno pojasnilo, kar zadeva izraz sterilizacija. Nič ni narobe z njim , saj ne pomeni isto kot kastracija. Moti morda samo zato, ker je povezan z nekaterimi masovnimi sramotnimi sodelovanji medicine z rasističnimi in podobnimi političnimi režimi v preteklosti, kjer se je ta postopek zlorabljal.

Glede na velike težave, ki “sta jih imela” menim, da je srečno obdobje pri vama sedaj še na preizkušnji in da je čas, da se posvetita drug drugemu, saj kot pišete so že ti trije otroci kar malo ljubosumni ko toliko “čepita skupaj”.

Menim, da je žena zaradi veslja, da sta se zopet zbližala pripravljena odpraviti posledice sterilizacije in imeti še otroke in s tem dokazati ljubezen do vas in morda tudi preprečiti, da bi jo videli kot pohabljeno in jo zamenjali za takšno, ki še obratuje če ne sedaj, ko se pri vas cedita med in mleko pa kasneje, ko bi zopet, kot v vsakem drugem zakonu, preživljala kakšno krizo.

Torej njena želja mogoče ni pristna in morda če bi vedela, da ste srečni z njo ne glede na njeno plodnost in število otrok sploh ne bi razmišljala o odpravi sterilizacije in še enem otroku.

Že tako ob napornem delu komaj najdete čas za družino, želeti si veliko družino kljub temu je egoistično, saj pomeni nekaj imeti in zato nič (razen finančno) storiti.
Otroka narediti ni nibena umetnost, vzgajati ga in biti z njim to je šele prava ljubezen do otroka, ki terja tudi odpovedovanja.

Otrok mora biti zaželjen obojestransko in nikoli rojstvo novega otroka ne reši zakonskega problema. V vašem primeru je žena izsiljevana z grožnjami in iz napisanega je razvidno, da si sedaj želi še malo časa z vami, vi pa kot, da bi si želeli, da bi se zamotila s še enim otrokom in bi tako morda zopet lahko “delali cele dneve”.
Drugače v celoti vsa hvala strokovnjaku in ostalim, ki so vam odgovorili.

Jaz osebno s takšnim tipom kot ste vi ne bi imela nič. Ste egoist in imate srečo, da vas žena preveč ljubi in ne vidi vaše realne slike. Že ko opisujete vajino zakonsko krizo je moč razbrati, da ste ženi naredili tri otroke in jo pustili samo z njimi in ob konfliktih z njo do katerih razumljivo, da je prišlo, “odhajali in se zopet vračali”.

Kot, da ne bi bili z njo ker jo ljubite temveč zato ker ste pač potrebovali veliko družino kot status in ne kot nekaj kar bi negovali in ljubili.

Pa brez zamere.