Denver test
No pa sem glih mislila na to, da bi v zvezi s tem testom postavila vprašanje. Namreč naša pupa je stara 9 mesecev in je njena pediatrinja na sistematskem pregledu z njo delala nek test. Zdaj ko sem vidla te liste, sem dajansko ugotovila da gre za Denver II Slovenija test. Je pa zanimivo, da ga ne izvajajo vsi pediatri, ker imam kar nekaj frendic z malimi otroci, pa pri nobeni niso delali tega testa. Zanimivo, a ne?
In kakšen je sploh pomen tega testiranja. Ker nama je pediatrinja samo rekla, da ga je pupa opravila v pozitivnem smislu, to pa je tudi bilo že vse.
pri nas tega testa ne delajo.
Ta test izvajajo med.sestre in je ameriški, kjer pride en pediater na zelo veliko otrok, tako da selekcijo naredijo že sestre in do pediatra pridejo otroci, ki imajo probleme. Pri nas vsakega otroka oceni pediater, tako da ta test nima tako velikega pomena (to je napisala Tanč, pediatrinja na forumu pediatrija).
o delajo delajo. in sicer sestre. Pri nas je bil tak problem, ker tega testa kao pri pregledu pri treh letih ni hci opravila, ker se je jokala in se je bala sester, da so jo kar napotile v razvojno. Ni hotela sodelovat,in so nas hotele kar odpraviti. Po mojem vztrajanju so test naredile po 20 min., ko se je malo umirila. Vendar so v napotnico napisale: Denverjev test neizvedljiv. Jap, pa je hci oznacena… Zaradi sebe sem si test sprintala, doma ga je lepo opravila. So pa nekatere naloge prav zahtevne, in menim da neprimerne.
Kako to misliš, da je hči označena? Je ne bodo sprejeli v navadno šolo, ampak bo morala v posebno? Bodo ob vpisu na gimnazijo videli, da pri treh letih ni opravila vsemogočnega Denverjevega testa in bo lahko šla samo v poklicno šolo?
Ma daj no, označena je samo v tvoji glavi, kjer mora biti popolna in brez napak. To, da ne bo neopravljanje tega testa vplivalo prav na nič v njenem življenju (razen če ima res razvojne motnje, takrat pač pripomore k čim prejšnji obravnavi), ti je čisto vseeno. Važno, da ti veš, da otrok ni opravil testa in sedaj ni več brezmadežna. Zato je treba test sprintati in doma otroka gnjaviti z njim, da bo mamica srečna. Prav ima cot, kaj bo šele v šoli. Pa saj niste resne.
Aha, spet napadamo!
Sem ena tistih mamic, ki sovrazi primerjanje otrok med seboj, nor.: kaj tvoj ze govori, kaj tvoj ze rise to in to, a tvoj ima pa toliko st. noge moj pa se ne!!!! Test sem si sprintala zato, da sem se sama sebe pomirila. Poudariti moram, da namrec moja deklica se ne govori veliko pri treh letih. Kako bi pa ti reagirala, ce bi te na pregledu pri treh letih hotele sestre kar odpraviti iz ordinacije in bi ti pomolile pod nos napotnico, na kateri pise, da je Denverjev test neizvedljiv??????? In to po dveh minutah pregleda????? Ko sem jih vprasala da zakaj to, so mi odgovorile, da itak deklica se nic ne zna za 3 leta, da pac drugu”idealni” otroci to brez problema resijo, da se ne bojijo ipd. Nasa se je pa pac belih halj bala in jokala, in za to so jo kar napotile v razvojno. Rada bi te postavila na nase mesto!
Sprintala sem ga zato, da bom v razvojni ambulanti septembra zdravnici povedala, da je test resila, saj na napotnici pise, da smo napotene v razvojno ambulanto zato, ker je Denverjev test neizvedljiv.
Tako, dovolj imama raznoraznih napadanj na tem forumu. Pa kaj res ne znate samo povedati svojih mnenj, ampak samo iskati kdaj boste katero napadle – idealen primer je tema, ji je bila odprta na starsevskem forumu o otrocih v trgovinah.
Poslušaj, če sumiš, da je s tvojim otrokom lahko kaj narobe in da ne dohaja vrstnikov, je razvojna ambulanta pravi naslov, kjer te lahko pomirijo ali pomagajo. Če pa veš, da je tvoj otrok čisto normalno razvit, ampak je pač imel slab dan, si lahko mirna pri sebi, Denverski test gor ali dol. Ampak v tvojem primeru vidim strah, ki izvira iz tebe, da mogoče pa ni vse v redu z deklico. Ali se mogoče motim?
Kako bi jaz reagirala? Sem že, moj sedaj 16-letni gimnazijec pri treh letih niti ust ni odprl, smo šli k psihologu in ga je tam ena zelo prijazna starejša zdravnica lepo pobarala, kako in kaj in mi povedala, da je ogromno otrok, ki niso pripravljeni govoriti, ko to zdravnikom ustreza. Sem ji odgovorila, da vem. Da bi pa šla kopirat teste in gnjavila otroka, za katerega dobro vem, kaj je zmožen in česa ne, pa mi ni prišlo na pamet. Malo več samozavesti, pa bo. Pa ne sprejemaj razvojne kot šibo božjo, če je res kaj narobe lahko zelo pomagajo.
Ne sprejemam razvojne kot šibe božje, samo omenila sem, da mi ni ravno všeč, da se takoj napade mnenja in dejanja drugih, ne da se pozna okoliščin in ozadja. Nisem mislila in ni bil moj namen gnjaviti male s testom, hčerka samo da je videla test – sprejela ga je kot neke vrste igrico, je z veseljem sodelovala, saj ima rada tudi raznorazne bučke revije in Cicidoje. Da bi pa letela za njo po stanovanju in ji težila s testom, mi pa na misel ne pride. Razvojno dojemam kot pozitivno stvar, kot pomoč. Saj je deklica res občutljiva in se boji novih sitaucij. Kar zna bit problem kasneje. Na živce mi gre in razjezilo me je, da so naju pediater in zdravniške sestre zato, ker ni rešila tega testa (zaradi strahu pred zdravnikom), enostavno hotele odpraviti – češ saj je nemogče s tem otrokom delati ipd. (tulila je in se metala po tleh, ker je pač hotela iti iz zdravstvenega doma ven samo da je videla zdravnico). Ker je bolj trmaste narave, rabi tudi svoj čas, da jo v nekaj prepričam, čeprav je zdaj že boljše.. Zanimalo me je tudi, kaj sploh ta test je, zato sem ga sprintala.
Vsak hoče svojemu otroku samo dobro. Moj namen ni, da bi hčerko silila v dejavnosti idealnega, popolnega otoka, čes da mora znati peti, risati, slikati, znati sto jezikov pri 4 letih, in ne vem še kaj vse. Tako da mislim, da ni čisto nič narobe, če sem se s printanjem testa le prepričala, da je vseeno z mojo hčerko vse v redu. Vsaj za moja merila.
Nesodelovanje pri testiranju ti sprejemaš kot nekaj hudega, jaz pa ti povem, da to ni nič in da je takega nesodelovanja malo morje. Eni se mečejo po tleh in tulijo, drugi so čisto tiho, tretji namesto sodelovanja pri testu delajo čisto nekaj tretjega ipd. Upala bi si trditi, da je celo več nesodelovanja kot sodelovanja. To enostavno ni nič takega in zaradi tega se ne bi smel nihče razburjati. Ker je čisto zares vsakdanje, verjemi. Imam prijateljico pediatrinjo, ki mi pove te reči. Ona pošlje v razvojno samo primere, kadar ne ve, ali je tako vedenje običajno za otroka v vseh situacijah in ni sposoben sodelovati, ali je to samo slučajno slab otrokov dan oz. se tako obnaša, ko je resnično prestrašen ali vznemirjen. Večkrat se tudi pogovori s starši in jih vpraša o otrokovem obnašanju v drugih razmerah. Če si s starši ne more dosti pomagati, pošlje otroka v razvojno ambulanto ali k psihologu, da bi ugotavljali morebitne težave – ki jih pa ponavadi nikoli ni. Pri tistih, ki imajo resnične razvojne probleme, jih ugotovijo že mnogo mesecev pred tretjim letom.
Upam, da sem te pomirila, ni bil moj namen blatenje in pljuvanje, samo nekateri starši so res taki, da mislijo, da mora biti njihov otrok oh in sploh. Če slučajno ni, je ogenj v strehi. In bi šli od Poncija do Pilata, da bi dokazali, da se strokovnjaki motijo in da je njihov otrok brezmadežen. Če ti nisi taka, se ti oproščam za prejšnje besede.
Denver zahteven?? Ne se hecat!
Nečesa drugega ne razumem: stalno berem, kako se otroci bojijo, po ZD vidim otepajoče in tuleče otroke, starše na robu živčnega zloma, posledično se trena sestram – zakaj je tako? Naš fant je veliko bolan, velikorat ga špikajo, ko jemljejo kri, nekajkrat so mu vdevali infuzijo, dajali injekcije, torej bi se z vso pravico bal belih halj, zdravnikov, zdravstvenega doma. Pa se ga ne. Vedno mu razložimo, zakaj se nekaj dogaja in tudi, kaj se bo zgodilo. Razložim tudi, da bo nekaj bolelo in za kaj je potrebno in do danes smo še vse potrebno opravili brez joka, otepanja in brez kakšnega metanja ob tla. Tudi zobe smo že plombirali, brez težav. Sestre v ZD so “malo mešano”, ene so milina, ene so bolj na cigu-migu, je pa sestra dokaj nemočna, če otrok niti ust ne odpre in se oklepa matere kot utopljenec. Ne reagira na hec, na prijazno ogovorjanjem na ponujeno igračo, na ponujeno štampiljko – kako naj sestra ali pediater karkoli oceni. Pri treh letih naj bi poznal tiste slikice ptiča, lisice, ključ in skodelico. Dopuščajo, da otrok to pove po svoje. A če sploh ne pokaže, da sliko prepozna – kaj naj oceni?
Namesto da tožite nad testi in nesposobnimi sestrami, premislite raje, zakaj se otrok tako obnaša. Zakaj ga je tako strah? Česa ga je strah? Otrok ne bo večno samo doma, v svojih 4 stenah, kjer se počuti 100% varnega. Otrok gre v svet, gre v vrtec, gre v šolo, gre v trgovino, mora se naučit shajat tudi drugje, brez mamice in staršev. Znati mora komunicirat s svetom, tudi z neznanim. Če ob vsem malo manj znanem zablokira – kako bo šlo naprej?
Zakaj je razvojna taka sramota? S sinoma sva jo obiskovala 1. leto njegovega življenja. Hvala Bogu, da obstaja, da otrokom pomagajo pravi čas in jim omogočijo, da se nepravilnosti pravočasno sanirajo, brez škode za nadaljni razvoj. Problem je treba reševat in ne čakat, da bo sam od sebe minil – ker ne bo. Če se otrok ne pusti pogovorit, pregovorit, ne reagira na nobeno motivacijo in se meče po tleh, ima otrok problem, mati pa tudi, pa če je mami to všeč ali ne. Veliko bolje je ta problem reševat pri 3 letih, kot pri 6, ko je zraven še šola in sto drugih dejavnikov.
Ko je naš delal tale Denverjev test, je ena starejša sestra izjavila “no vidite, kako lepo sodeluje, tipičen primer otroka, ki hodi v vrtec in je socializiran”. Oba s pediatrom sva se od srca nasmejala in pediater jo je podražil “a veš, tale vrtca še od zun ni videl, so ga kar starši socializirali – ne morš verjet, a ne?!” Malo nejeverno je pogledala in preverila v kartoteki ter zamomljala “svetla izjema”.