Še en moj “esej”.. takole gre:

Verjetno moraš kdaj stvari jemati dobesedno, torej kot igro. Če pomisliš, pogledaš naprej, so vse stvari v katerih se igraš tiste, ki te veselijo, radostijo in zabavajo. V vsem tistem, čemur dodajaš besedo ‘morati’, pa stvari zdrsijo v svoje nasprotje.
Morda gre za sindrom Petra Pana, kjer ti ‘odraslost’ nikoli ni dišala. Zakaj bi ljudje ‘morali’?
In res, to je ena dobrih misli, ki jih je izrekla terapevtka: “Nič ni potrebno ‘morati’. Morati je prepovedana beseda!”
Zveni tako enostavno, kot čarobne besede. Toda ali se lahko skozi en sam dan odraslega življenja prebiješ tako, da ne uporabiš besedo ‘morati’?
Izredno naporno je. ‘Morati’ sicer nikoli nisem maral, a se ji je prekleto težko izogniti. Ves čas se avtomatično, kot neke vrste stikala za luči pojavlja. Nekdo jo je vsadil vate in sedaj ne gre več ven. Ugotoviš, da je ‘morati’ dejansko neke vrste opravičilo in izgovor.. za vse tisto, kar nisi postal.
Večkrat se vprašam, kaj bi si o meni mislil desetletni deček.. in se imam že zgolj zaradi tega, ker se lahko tega spomnim, vživim.. za malce bolj živega. Gledajoč ljudi okoli sebe, dobivam namreč občutek, da se tega ne spomnijo več in ne zmorejo več iti nazaj.’Morati’ jih drži v odraslosti. Ali pravilneje ‘odraslosti’, v navednicah.. saj gre za karikaturo tega, iluzijo ter privid.

Poleg ‘morati’ pa je v sodobni družbi ‘odraslih’, še nekaj vsiljivk. V glavnem ameriških, ki pa v se v življenju samskih ponavlja v besedi ‘date’: blind date, speed dating, date matching, online dating, dating agency, dating..
Takole razvrščenimi lepo v nizu, se mi kar malce upirajo. In po drugi strani mi oživi mladostna radovednost. Gledajoč ameriške filme si nehote zamisliš podobne situacije. In če sem se čemu čudil ves ta čas, se še vedno čudim vsem tem pravilom ameriškega’datinga’.
Vendar ne glede na ameriški pogled na življenje in pravila v njem, se nehote strinjam s stavkom, ki ga glavni junak običajno izgovori nekje na začetku filma, malce po uvodnem zapletu ali bolj po ameriško rečeno ‘crash landingu’: “Nisem si mislil, da bom še kdaj nazaj v igri..” ali variacijo “Nisem si mislil, da bom še kdaj na prostem trgu..”
Počutiš se zarjavelo, nespretno… Na prvi pogled. Potem pobrskaš po spominu in dejansko ugotoviš, da itak nikoli nisi bil ‘fit’. Nisi bil del igre, kjer zbiraš telefonske številke deklet, še manj tisti, ki si dekleta lovil kot divjad, kjer namesto orožja izbereš seks in namesto strela one-night-stand. Pravzaprav, če pomisliš, nikoli nisi bil del te družbe.. nisi ‘fit-in’, ne sodiš sem. Med njih.
Vendar.. Del tebe je seveda zintrigiran, kako to sploh je, kako deluje in to.. samo, ko vklopiš možgane, začneš razmišljati, se vedno znova vrneš na enako izhodno/končno točko, kjer ti poznanstvo za eno noč ne pomeni čisto nič. “Enkrat je nobenkrat!” – vendar v obratno smer, ne v smislu opravičila drugim zakaj si to storil, temveč kot vodilo, da nekaj, kar ti ne pomeni praktično nič, tudi ne narediš.
Vseeno je veliko radovednosti, se vprašaš, kako je na speed datingu? Hitrih zmenkih.
Vtipkaš v Google in ja, tudi to že imamo v naši podalpski deželici. Hitrostni zmenki so me enako kot one-nihgt-stand ali današnji hooking, fascinirali. Kaj lahko znotraj tega izveš o človeku?
In kot radoveden človek bi to rad sprobal v živo. Se prijaviš.. toda, ko se približuje datum teh hitrih zmenkarij, nekako dobiš čisti odpor in se potem sploh ne odpraviš. Ne moreš. Vsak atom v telesu se ti upira.. pa čeprav si morda še nekaj ur vrtel jezik pred sodelavci in sodelavkami, ko si vrtel lastni simulator hitrih zmenkarij.
“Kaj meniš o Slavoj Žižku, (Renati Salecl – njegovi bivši)?” bi bil imeniten otvoritveni stavek na takšnem speed datingu.
Kjer je en del zadovoljstva v tem, da kršiš prvo pravilo hitrih zmenkov in se ne držiš lahkotnih in enostavnih tem (pa dobro, a smo v vrtcu, da se bomo o lizikah in bonbonih pogovarjali?!?).
Še bolj udarno vprašanje bi bilo: “Ali seksaš samo vanilija?”
Kjer je ‘vanilijia’ ponovno ameriški izraz in označuje nekaj običajnega, torej družbeno sprejetega in odobravanega. Po svoji vsebini to pomeni, v karikirani različici takole: V postelji ob zaprtih vratih, oknih ter spuščenih ruletah, v temi in v misijonarski pozi.
Že v primeru prižgane sveče je to že malce začinjena vanilija.. če pa se v pozi še obrneta, je pa to kot bi dodal en prašni delček cimeta.

Že po prvem vprašanju bi verjetno izpadlo večina ‘kandidatk’, ko bi postavil drugega, o ‘vaniliji’.. bi se seveda sam zbrisal iz vseh spiskov. Postal bi glavni ne-kandidat. Smotko Smotkovič.

Toda, če pogledaš globlje, vidiš, da ta dva vprašanja nista nedolžna in še manj nesmiselna. Koliko časa bi človek zapravil, če bi se družil zgolj zaradi “vljudnostnih” fraz in feromonih aka koplementarnih imunskih sistemih (t.j. dovolj različnih)?
Koliko življenja moraš odstopiti, da potem ugotoviš, da ji ni do Žižka, filozofije in predvsem filozofiranja.. psihologije, vsebin.. globine?
In potem, še pomembneje, kaj če res seksa samo vanilija?
To je ultra dolgočasno, kot pogovarjanje zgolj o zadnji vsebini Slovenskih Novic. Ena sama forma in praznina. Potemkinova vas sodobnega zakonskega življenja!
Vendar preden uspeš priti v zmenkarijah do teh stvari, že zapraviš ogromno časa.. In četudi je to zgolj en teden, je to en teden preveč! A nikoli ne prideš skozi tako ‘poceni’, v le enem tednu.. dejansko gredo meseci in leta. In to je grozljivo.. kot pravi prijateljica: “Vedemo se, kot, da živimo tisoče let, da imamo še in še časa.” Dejansko, obnašamo se ignorantsko do glavne komponente, na katero nimamo vpliva.
“Če bi bilo življenje pravično”, sem že večkrat pomislil, “bi moral obstajati reklamacijski urad, kjer bi lahko zahteval nazaj stran vržen čas.”
V praksi bi torej po ločitvi avtomatično vložil tudi zahtevek za povračilo let in vsega časa, ki je bil v to vložen. Po ločitvi bi bil spet tako star, kot na začetku.
Postopek bi bil pri neporočenih vezah nekoliko daljši, a bi ti enako vrnili nazaj čas. Tudi za tele blesave zmenke bi moral nazaj dobiti čas!
In ja, šele takrat, ko bi bila možna reklamacija časa, bi bile zmenkarije v trenutnih okvirih naše civilizacije smiselna.

Vprašanje je torej, kaj bi jaz imel od tega, da bi res šel na speed dating? In kaj bi drugi imeli od tega?
Časa ne vračajo.. torej..kaj?

Paradoks zmenkarij je, da ne moreš postaviti resnično bistvenih vprašanj. Ne moreš načeti tem, ki te res zanimajo. Namesto tega moraš plesati paritveni ples, sodobnega čebljanja o čisto nepomembnih stvareh. Obrobnosti zaradi vljudnosti. Kar seveda pomeni, da nismo nič napredovali od tistih čajank aristokracije, ki jo videvamo v igrah in filmih.

Se je potem čuditi, da sem se izognil tudi dvem blind-dateom? Enako kot pri speed datingu, me tik pred zdajci zajame obup, gnus.. čisti odpor in potem ne morem iti. Se ne morem pripraviti do tega.. in vse kar lahko spravim skupaj je, en čisto blesav izgovor, ki bi ga bil vesel zgolj Woody Allen.. pa še to kot dialog za svoj film.
Tudi božjastno sceno vredno francoskih noir filmov sem sposoben izvesti.. vse za obrambo sebe in ‘zapečkarstva’.
Z neko vrsto blind-datea, pa vendarle imam izkušnjo. Na spletnih klepetalnicah sem nekaj časa visel in potem si je nekaj predstavnic drugega spola zaželelo srečati se z menoj.
Ena je celo izvrtala telefonsko številko in poklicala.. medtem, ko sem se spraševal, kako za boga milega, je sploh izvedela telefonsko, mi sodelavec šepne: “Ej, to raje pusti na miru, je čisto nora!”
OK.. očitni je bil on v prvi vrsti tisti, ki te je zašpecal. Druge razlage ni.
Srečal sem se z dvema drugima. Starejša gospa, vsaj desetletje in pol starejša, se je ves čas smejala, ker se me je predstavljala, kot enega takšnega malega krhlega možička (pač glede na vsebino pisanja).. neke vrste Kosobrina, pride pa potem en čisti Bedan’c.
Druga nekoliko mlajša, se je pa kar tresla. Fizično tresla pred menoj. Mencala.. in izjavljala, kako sem ji všeč. Dejansko ni spravila pametnega stavka iz sebe.. in če bi bila iz rodu zmajev, bi se verjetno končalo tako kot v Shrecku, ko zmajčica naskoči oslička.
Seveda jo potem samo čudno gledaš in pogleduješ na uro, ki je nimaš.. ter čim hitreje popihaš od tam.
Res je prednost biti moški.. vedno imaš fizično prednost in se lahko obraniš. Ali obratno, kot pravi Louis CK moraš spoštovati neustrašnost žensk, da sploh gredo na randi z moškim – glavnim vzrokom smrtnosti za ženske.
Je pa seveda tudi slaba stran, če si moški.. ker se zanašaš na fizično prednost, se spustiš v situacije, v katere se ženska ne bi.
Tudi on-line-dating se ni obnesel.. je sicer malenkost več vsebine, ker lahko stvari zapišeš. A je potem bila tako silovito agresivna, da te vse odbije. In seveda potem še vsa pasivna agresivnost, ko zavrneš.. Če bi lahko, bi te fentala na mestu.. ali vsaj pofukala kot zmaj..

Svet se vrti ves čas v istih krogih, bi rekel. Tako kot sem se že konec devetdesetih spraševal, kako boš koga srečal, če se giblješ ves čas znotraj službe in doma (danes še otrok)?
Kratki odlomki zunaj te kondenziranih grajskih zidov, ko greš v trgovino ali morebiti ven jest.. ne pomagajo. Takrat nikogar ne vidiš, še manj iščeš.
Poleg tega si pa itak del zombie generacije.. zunaj so veliko mlajši (čisto nezanimivi) ter veliko starejši. Ni vrstnikov, ni vrstnic. Zombificirali so se. Ni jih. A o tem sem že (in še bom – malo nižje).

Vsebinsko gledano je dating neke vrste ponavljajoča loterjia. Da jo lahko igraš, moraš vsaj kupiti listek (witch I don’t – sem kot oni gorenc iz vica!). Vložek namesto denarja, je čas.. čas. Veliko časa. In potem upaš na najbolje. Upaš, da ‘se bo izšlo’. Pa se v preteklosti ni. In kako in s čim bi človek sploh še upal?
Vprašanje, kaj je močnejše.. nejevera ali nepotrpljenje? Ker, če pomisliš, da bi se zdajle vrgel v to veliko igro loterijskega srečevanja žensk.. me vse mine.
Saj bi se rad potolažil in rekel: “AH, boš pa gej..” Samo to je isti kurac, pardon drugi kurac.. ampak vseeno kurac. Tudi tu je problem, da se investira čas.. in si torej na istem. Plus, gejevstvo ni odločitev.. žal sem heteroseksualen. Čisto zares žal. Zakaj?
Tu pride na vrsto spet Woody Allen: “Če si biseksualen, s tem podvojiš možnost, da boš v soboto zvečer nekoga dobil.”
A je problem, velika razlika med tem: “nekoga dobiti” in srečati nekoga zanimivega s katerim lahko ustvariš tvorno skupno življenje. Osvojiti nekoga, je relativno enostavno.. začuda v mojem primeru relativno visoko uspešno.. Morda, ker zanimam toliko različnih tipov žensk, verjetno pa še bolj, ker pravilno berem znake – telesno govorico, mikroizraze ter pravilno prevajam besede, da se nagibam bolj v smeri tistih, ki “trzajo”.
Karkoli že.. za naslednji korak sem pa po moško slep. Dejansko je tako, kot sta zakonca Pease zapisala stari štos v svoji knjigi: “Moški izve, da se ženska zanima zanj, šele, ko je ona že njem..” šele takrat, ko te že fuka, se ti posveti: “Oh, lej, pa se res zanima zame..”
Povedano malce bolj prostaško, kurac je pametnejši od možgan..
“Tako to gre..” bi rekel Kurt Vonnegut.

Sodobni svet je tako kot stari, vsebinsko prazen. Takšnega je naredila civilizacija, družba.. tako strogo je stvari oblikovala, da ne preostane kaj dosti drugega. Vse je postalo ameriško. In je to že bilo tudi v socializmu.
Na nek način se mi zdi to ameriško življenje, propagirano tudi v filmih, kot neke vrste ogromna diskoteka, v kateri vsebina ni pomembna, saj ti hrup od zunaj ves čas preprečuje kakršno koli pomensko komuniciranje. Ostane zgolj izgled, vtis in seveda premikanje teles.
Dejansko vrnitev nazaj v ‘živalskost’. Brez besed. Samo poželenje in feromoni (če se lahko nos prebije skozi tisočero vonjav parfumov, krem, šamponov, mil, čistil.. hrane ter pijače in seveda soljudi). Kaj ljudje naredimo s sodobno tehnologijo? Izločimo tisto človeško, torej govor, besede, misli.. in se vržemo nazaj v živalsko cesarstvo telesnosti.
Pa naj bo to diskoteka, ki je že desetletja z nami.. ali pa sodobna oblika zmenkarij v obliki aplikacije Tinder. Tinder je dejansko diskoteka za introvertirane. Ne potrebuješ iti ven, da bi si lahko ogledoval ‘meso’. Meso pride samo na zaslon tvojega ‘pametnega’ telefona ali tablice. Potem samo Facebook-ovsko ‘like’-aš ali neksihtobuklasto zavračaš. Nobene vsebine. Samo obraz, telo..

Kot da ni nobenega časa in se vsem ves čas mudi doseči posamezne orientacijske točke, kjer pa nikogar ne zanima pot, razgled, vsebina. Važno je imeti, doseči.. in ne živeti ter čutiti.
Imam ženo, imam otroke.. imam družino, hiš, psa, motor..
Potem pa greš ven zvečer v mesto, predstavo, prireditev.. in seveda ugotoviš, da sodiš v Zombie generacijo. Nikjer jih ni sovrstnikov. Doma zombijevsko, brez vsebine kot napihnjen stiropor (če bi rekel riževe ploščice – bi to imelo vsaj ‘nekaj’ vsebine) posedajo doma. Sredi ‘imeti’.
Descartes bi danes, da bi bil moderen moral reči: “Habeo ergo sum;” namesto “Cogito ergo sum” – Imam, torej sem; namesto: Mislim, torej sem.

Nič nimam proti datingu, niti ljudem, ki se odločajo za dating. Ne gledam jih vsebinsko vzvišeno.. kje pa. Na nek način spošutjem vse tiste, ki oddajajo oglase, angažirajo prijatelje, sodelavce.. in počno vse kar lahko, ki se trudijo, upajo..

“Ko se nekaj zgodi, je seveda najbolje narediti pravo stvar. Če to ne gre, pač narediš slabo stvar. Najslabše pa je, da ne narediš ničesar.” – Theodore Roosevelt

Še ena ameriška misel. In ja, ni narobe, da ljudje iščejo. Gre zgolj za to, da sam ne iščeš. Lahko se sicer zgodi na tisti old-fashion stil, ko ljudi nehote, nevede spoznaš preko drugih dejavnostih. Nenamensko.
Igraš loterijo brez, da bi kupil listek. Morda nam je ljudem to najljubše. Da posežejo stari antični bogovi.. že tako so v teh sodobnih globalnih časih dokaj brezposelni.
Serendipity.

Serendipity bo morala pa hude nadure opravljati. V krogu, služba-dom/otroci.. ni ravno prilike, da bi Eros streljal svoje puščice. Praktično si ves čas v tanku naokoli in še v srednjeveškem oklepu.

Good luck Serendipity, you’ll needed more then I do. 🙂

Sem prepričana, da je tvoj esej izjemno inteligentno spisan in zanimiv, prebrala sem pa en odsek na sredini, kjer govoriš o pestrosti v seksu in ti bom povedala takole, ker ti to morda utegne pomagati pri nadaljnjih hitrostnih podvigih:

Ko sem spoznala sedanjega partnerja, marsičesa v seksu ne bi naredila za živo glavo. V bistvu tudi on ne. Šla sva za današnje supersonične čase zelo počasi, ne da bi se kaj dosti pogovarjala, kakšni podvigi vse so že za nama … prvič mi je hlačke potegnil dol sredi belega sončnega dne na sprehajalni poti (česar si prej v življenju nisem mogla niti predstavljati, da bi JAZ to naredila), ker si je hotel zadevo točno ogledati …

Skratka, nadaljevanje je bilo v tem smislu in če ga danes vprašam, si tudi on ni misli, da je česa takega sposoben. In kaj bi mu jaz rekla glede sladoleda: navadna vanilja brez vseh dodatkov, prosim, tudi sladkega korneta nočem.

očitno mal lena.. če bi prebrala vse, bi morda našla paradoks sodobnega hitrega časa: Po eni strani imamo HITRE zmenke na voljo, po drugi se spoznavamo izredno POČASI.
Će citiram prijateljico: “Vedemo se kot, da bi živeli tisoč let in več.”

Življenje nam žal omogoče le neko zelo končno število spoznavanj partenerjev.. pri čemer ne moreš “čakati”, da se bo partner blagovljil v 10 letih odločiti ali ga neka stvar zanima ali pač ne.
Veliko stvari ni potrebno obvezno početi skupaj in si lahko dopuščaš različnost ter svobodo.. seksualnost, komunikacija.. je pa nekako tisto, kar je fajn, da je možno početi tudi skupaj.
Peter Ustinov je lepo rekel: “Seks je nadaljevanje komunikacije z drugimi sredstvi.”

Če ni komunikacije med partnerjema, nekako smisel partnerstva v mojih očeh propade.. No, Rimsko Katoliška Cerkev (ter še marsikatera druga) je zadovoljna zgolj s formo zakona ter rojevanjem novih vernikov. Kvaliteta povezanosti partnerjev, je ne zanima. Zato tudi njeni lokalni predstavniki nimajo nikakršnih praktičnih izkušenj sobivanja s partnerjem in otroci.
Če že, bi potem prej verjel anglikancem ter pravoslavcem.

Žal se je cerkvena dogma partnerstva zažrla v celotno družbo, zato so ljudje “zadovoljni” že s samo puhlo formo, brez vsebine.. brez komunikacije, spoštovanja ter svobode.
Točno takšne oblike so tudi zmenkarije: omejene na puhle teme, daleč stran od bistva.

Verjetnost najti primernega partnerja je tako veliko večja v skupinah ljudi s podobnimi interesi. Če karikiram: žal pri nas ni niti osnovnih seksualnih delavnic 🙂
Še veliko večja verjetnost je najti partnerja med prijatelji, ker so to ljudje v katere je že bil vložen čas spoznavanja.
Čisto na koncu so “zmenkarije”, kjer je zadetek podoben dobitku na loteriji.. splet neverjetnih okoliščin. Kjer pa ne gre za osnovno seksualno kompatibilnost. Zapri po 10 moških in 10 žensk iste starosti.. v isti prostor za dva tedna in se bo hitro ugotovili, da seksualno (razplodno) smo prekleto kompatibilni.. nenazadnje na to temo kar nekaj TV oddaj – reality showov živi.
Kvalitetnejša povezanost, odkritost, svoboda, spoštovanje in ljubezen (ne samo zatreskanost in spolna privlačnost).. pa je oddaja, ki jo zanimivo, ne bi nihče hotel gledati. Predolgo traja.

In tu je spet osnovni paradoks časa: pozornost ljudi je namenjena relativnim puhoglavostim, pomembnejšim in zahtevnejšim pa nihče ne namenja pozornosti, hkrati pa ljudje res ne živimo tisočletja, da bi si to lahko privoščili.

BTW spuščati hlačke na javni poti je pa še vedno vanilija. Super vanilija, a še vedno vanilija.

Da seksualno spoznaš partnetja traja vsaj leto dni, če greš odkrivati še tantrično in vse ostalo, bo to vzelo še leto do dve.
V svojem življenju, če ga definiram med legalno odraslostjo 18 let ter povprečno življenjsko dobo 78 let (malce spremenil, da je lažje izračun) imamo tako 60 let na voljo. Tako nam je možno spoznati od 20 do 30 ljudi. V realnem svetu (študaij, služba, vzgoja otrok..) minimalno pol manj.

Koliko zaporednih monogamij si lahko privoščimo?

In bistveno vprašanje: A ne bi bilo dobro tele zmenjkarije malce spremeniti glede na našo življenjsko dobo?

Sem bila kratka, pa očitno vseeno predolga, da bi skrbno prebral moj odgovor.

Lepo zaporedno monogamijo še naprej.

To so samo besede, ljudi vidimo te, ne slišimo , ne vonjamo, ne otipame, samo beremo besede in nimamo blage veze o življenju posameznika.

In ravno zato mora vsak sam, vsako mnenje vzeti kot mnenje, ga kritično umestiti v svoje življenje, prebrati večkrat, se zamisliti, debatirati sams s sabo in oceniti svojo situacijo. Kajti samo oseba sama jo lahko oceni pravilno, mi samo domišljamo in predvidevamo. Seveda pa je od posameznika odvisno, kakšne besede izbere, ki so mu potem všeč ali ne, to pa je samo njihov občutek.

Iščemo bistvo, kažipot in informacijo, ki nam hoče nekaj osvetljiti. To je vse. Nikar se obremenjevati, če se ne sprejme mnenja ali se izbere drugo pot, to je čar foruma.

primož