Prosim za nasvet. Z bivšim sva se razšla pred dobrim letom. On ima otroka od prej, s katerim sva se res ujela in razumela.

Midva sva se razšla sporazumno. Rečeno je bilo (z njegove strani), da se bomo itak še srečali kdaj z otrokom. A se nismo. Niti ko sem želela otroka za njegov rojstni dan peljati v kino. Ok, razumem.
Sem spoštovala njegovo (neizrečeno) željo, da prekinemo vse stike. Sicer bi mi bilo ljubše, da bi mi to povedal … ampak ok.

Po enem letu me kontaktira otrok od bivšega. Da mu je oče prepovei v stiku z mano.

Zdaj sem v dilemi. Otrok je premajhen, da bi lahko jaz brez vednosti bivšega imela stike z njim.Hkrati pa nočem še bolj prizadeti otroka in ga zavrniti, ker je itak njegovo življenje ena sama zavrnitev.

Želim spoštovati željo bivšega in ga nočem kontaktirati.

Kako odreagirati?

Vsak nasvet bo dobrodošel.

Osebno ne razumem, zakaj bi starši otroku preprečevali stike z dobronamerno odraslo osebo, s katero so si blizu. Ampak žal je tako, da imajo pri tem besedo. Ne samo tvoj bivši partner kot oče, temveč tudi mama. Kaj pa ona pravi? Po mojem zadostuje, če imaš njeno “dovoljenje” oziroma odobravanje.

Imam prijateljico, ki je ohranila stike z otrokom od bivšega. Zdaj je ta otrok že odrasel in se še vedno videvata. Oče ima drugo partnerko, otroka z njo in vse, ampak on je ostala bolj navezana na to prijateljico, saj je v njegovo življenje stopila v zelo pomembnem obdobju (kako leto pred začetkom pubertete in z očetom tega otroka je bila potem skoraj do polnoletnosti) in sta se res ful dobro razumela. Ravno pred kratkim sem gledala fotke, na katerih je ta otrok skupaj z ženo najboljšega prijatelja od mojega bivšega moža … kako se življenje obrača.

Hvala za odgovor.

Z njegovo ex sva se videli samo enkrat. Pojma nimam kaj misli ona o tem. Ne zdi se mi ok, da bi jo jaz zdaj po enem letu od razhoda s partnerjem pa kar kontaktirala in spraševala. Mislim, da niti ona niti on ne vesta nič o tem, da me je otrok kontaktiral.

Res ne vem kaj bi bilo v tem primeru najbolj prav narediti.

Koliko pa je ta otrok star?

Mislim, da glede na okoliščine – oče prepoveduje stik s tabo, pa da je skrbnica tega otroka njegova mati bi bilo najbolje, da se otrok, ti in ta mama zmenite, da si lahko pše naprej v stikih z otrokom. Če gre seveda za “otroka” v pravem pomenu besede npr osnovnošolca, v kolikor je otrok starejši od 15 let menim,d a se komot dobivaš z njim na otrokovo pobudo in da tudi matere ni treba spraševat ali lahko gojita stike. Sej ta otrok tud staršem najbrž ne pove za vse prijatleje in “prijatelje”.

No, vsak izhaja iz samega sebe. Če skušam torej tako gledati, potem moram priznati, da bi me motilo, če bi se mimo mene kaj srečevalo z mojim otrokom, četudi 15letnim. Res pa je tudi, da ne vem, zakaj bi sama preprečevala stike, sploh, če ste se razšli sporazumno in ne gre za neke zamere, travme in nerazrešene zadeve…

Morda pa bi bilo najbolje otroku pojasniti, kar si tu? Če je navezal stik s teboj, predvidevam, da je dovolj star, da bo razumel – in mu pojasniš, da bi bila zelo vesela, če bi ostala v stikih, se kdaj srečala, poklicala… kakorkoli, da pa se bojiš, da bi bilo kaj narobe, če bi to počela brez vednosti očeta. In da ga vprašaš, kaj on misli. Še vedno se lahko potem odločiš, vsekakor pa boš dala otroku vedeti, koliko ti to pomeni, in da ga ne zavračaš. Vsekakor bi se meni v takem primeru, kot si opisala, pomembnejša čustva otroka kot očeta. Res pa je, da to govorim zdaj, če bi imela druge izkušnje ali karkoli, bi morda drugače.

Moram priznati, da se mi zdi s strani očeta tole pač zelo nefer. Lahko zahteva, da nimaš stikov z njim, ne zdi pa se mi prav, da zahteva prekinitev stikov tudi otroku, če ima take želje. Ne vem, če je želje nekoga o življenju drugih potrebno spoštovati, če imajo ti sami drugačne želje (in jim to ne škodi).

Ker pa predvidevam, da gre za mladoletnega otroka, pa mislim, da je potem vseeno bolje kontaktirati otrokovo mater. Morda tudi otroku to povedati, da pač bi moral vsaj en starš kaj vedeti, pa da skupaj govorita z mamo, ker z očetom verjetno nima smisla.

Zakon o zakonski zvezi določa, da ima otrok pravico do stikov tudi z drugimi osebami
106.a člen
(1) Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev.

Torej pravno podlago za “zahtevo” po stikih imaš….na tebi pa je odločitev ali se boš v nekaj takega spustila in na koncu tudi dokazala, je bil otrok nate osebno navezan….

Zakaj za začetek ne poskusiš kontaktirat otrokove mame? Saj ni treba, da otroka zatožiš, lahko rečeš, da si ti želiš stika in bi npr. otroka rada peljala v kino ali kaj podobnega.

Jaz vem zase, da bi bivši od očeta to dovolila, če bi otrok tudi želel. Konec koncev dobro vem, kako so se otroci z njo razumeli in kako je ona zanje skrbela. Bi pa raje videla, da direkt vpraša, kot da se gre nekaj preko sodišča.

Jalur to pa itak…najprej pogovor z bivšim partnerjem, potem z otrokovo mamo…in ves čas tudi s samim seboj-ali gre res za željo po preživljanju časa z otrokom ali bolj za željo po stiku, navezavi z otrokovim očetom

Hm … na kraj pameti mi ne pade, da bi sodno karkoli zahtevala. Mislim … a vi to resno?

Otrok je mladoleten (11 let). Kot sem že napisala, z otrokovo mamo sva se srečali samo enkrat (za 2 minuti, ker pač drugače ni šlo, razen pozdrava, nisva izmenjali niti besede).

V vsem letu kar sva narazen, nisem niti enkrat pomislila, da bi navezala stik z bivšim partnerjem. Zgodba je zaključena, zadeve so jasne. In ne, ne želim nazaj. Zato nimam kaj razčiščevati sama s sabo glede bivšega.

Kot je ena napisala, vsi izhajamo iz sebe. In tudi jaz zase vem, da mi ne bi bilo niti malo všeč, da bi moj 11-letni otrok (ko ga bom seveda imela) za mojim hrbtom vzdržuje stike z nekom.

Jasno mi je, da bi bivši znorel, če bi vedel, da me je otrok kontaktiral. Še bolj bi znorel, če bi otrokova mama stike dovolila in on za to ne bi vedel.

Otroku ne želim oteževati stvari še bolj, kot so že težke same po sebi. Vse bolj se nagibam k temu, da bi otroku razložila, da ga imam še vedno rada, da mi ni vseeno zanj, pa vendar se mi ne zdi prav, da delava za hrbtom njegovega očeta oz. mame.

Ena je predlagala naj kontaktiram otrokovo mamo in rečem, da si želim kontaktov z otrokom.
Ok, nimam otrok, ampak a ni malo čudno, da po enem letu po razhodu kar en dan se spomnim, da bi pa z otrokom imela spet stike? In to sprašujem žensko, ki sem jo videla enkrat samkrat (in ona mene)?

Ne vem no … tiste, ki imate otroka z bivšim – a bi se vam zdelo to čudno?

Do sedaj sem bila tiho, ampak zdaj ne morem več.

Ne vem od kod ideja, da bi morali imeti stik. Ko bo otrok polnoleten lahko tako sam poišče stik. So ljudje, pa tudi otroci, ki so del našega življenja in potem gredo. Če so odnosi pristni, potem se vedno najde pot in naveže stik.

Jaz osebno, če bi me kakšna bivša od bivšega poklicala, češ da je imela zelo dober odnos s tamalimi, ter bi jih rada videla, bi jo zelo čudno pogledala. Samo v primeru, če bi tamala izrazila željo, da jo vidita, bi šli na kavo, sladoled, to je pa tudi vse. To mi je enako mimo, kot bi mi vzgojiteljica iz vrtca rekla, da se je na mojega otroka navezala in bi ga rada kdaj videla.

V glavnem, kot mati, mi na pameten ne pride niti en pameten razlog, zakaj bi svoja dva peljala na srečanje bivše, od bivšega. Hkrati, pa če bi jaz bila v podobni situaciji, ne najdem pametnega razloga, zakaj bi želela imeti stik z otrokom od bivšega. Če bi me poklical, ni težav, ampak sama od sebe pa ne. Zakaj že?

Jaz vem, da sta moja sinova bila zelo navezana na bivšo od bivšega, ker se je z njima ukvarjala več kot bivši. jaz sem jo videla dvakrat v vseh teh letih, sta pa otroka kaj povedala o njenem odnosu do njih. Kot mama vem, da jo pogrešata. Zakaj bi jaz svoja dva sinova peljala? Zaradi njiju. Kaj me stane, da jima dovolim?
Mimogrede, vem, da občasno čvekajo z njo po fb, vsaj eden sigurno. O tem se ne pogovarjamo, vem samo zato, ker včasih prečekiram po računalniku, kaj na njem počnejo. Če pa bi kateri izrazil željo, da se srečajo, bi se o tem pogovorili. Konec koncev je to samo en človek več v življenju otroka, ki ima otroka rad.

Ljudje puščamo sledi v življenju drugih ljudi, tudi v življenju otrok. In odnos z otrokom je preprosto drugačen kot odnos z odraslim človekom. Za otroka je treba poskrbeti, tudi če nismo starši, ga hote ali nehote vzgajamo, vodimo, vplivamo nanj. Na nas se tak otrok ne naveže samo čustveno, ampak tudi pogojno rečeno eksistencialno. Zaupa nam, ker smo znali, zmogli, želeli poskrbeti zanj. To je drugačna vez kot vez s prijatelji in znanci.
Ta otrok, ki je poklical bivšo, je to naredil z razlogom. In zakaj njegovi razlogi niso nič vredni? Zakaj so nepomembni? Zakaj so pomembnejši odnosi oziroma neodnosi med odraslimi? Tudi on je v tistem odnosu nekaj vložil, nekaj dal, nekaj pustil, ni bil samo pasiven naključni opazovalec.

Alenka, stik je želel obnoviti otrok, zato je tvoje razglabljanje brezpredmetno. Kaj ima tu zveze polnoletnost?

Nisem še bila v takšni situaciji, niti moji otroci še niso bili pred takšno dilemo. Ne bi pa imela popolnoma nič proti, če bi bila mnenja, da gre za okej osebi. Tako kot ima moja prijateljica ves čas od razhoda z bivšim nemotene stike z bivšo pastorko. Meni se ne zdi nič takega, še jaz sem vesela, če kdaj nanese, da se srečamo.

Jaz vem, da sta moja sinova bila zelo navezana na bivšo od bivšega, ker se je z njima ukvarjala več kot bivši. jaz sem jo videla dvakrat v vseh teh letih, sta pa otroka kaj povedala o njenem odnosu do njih. Kot mama vem, da jo pogrešata. Zakaj bi jaz svoja dva sinova peljala? Zaradi njiju. Kaj me stane, da jima dovolim?
Mimogrede, vem, da občasno čvekajo z njo po fb, vsaj eden sigurno. O tem se ne pogovarjamo, vem samo zato, ker včasih prečekiram po računalniku, kaj na njem počnejo. Če pa bi kateri izrazil željo, da se srečajo, bi se o tem pogovorili. Konec koncev je to samo en človek več v življenju otroka, ki ima otroka rad.[/quote]

Pa ja. Bravo Jalur, pravilno razmišljaš.

Jaz vem, da sta moja sinova bila zelo navezana na bivšo od bivšega, ker se je z njima ukvarjala več kot bivši. jaz sem jo videla dvakrat v vseh teh letih, sta pa otroka kaj povedala o njenem odnosu do njih. Kot mama vem, da jo pogrešata. Zakaj bi jaz svoja dva sinova peljala? Zaradi njiju. Kaj me stane, da jima dovolim?
Mimogrede, vem, da občasno čvekajo z njo po fb, vsaj eden sigurno. O tem se ne pogovarjamo, vem samo zato, ker včasih prečekiram po računalniku, kaj na njem počnejo. Če pa bi kateri izrazil željo, da se srečajo, bi se o tem pogovorili. Konec koncev je to samo en človek več v življenju otroka, ki ima otroka rad.[/quote]

Pa ja. Bravo Jalur, pravilno razmišljaš.[/quote]

V tem primeru ja in vedno samo v primeru, če bi otroka izrazila željo. Da bi me pa bivša od bivšega poklicala, pa mi rekla, pol pa žal ne vidim razloga za to.

Pa ja. Bravo Jalur, pravilno razmišljaš.[/quote]

V tem primeru ja in vedno samo v primeru, če bi otroka izrazila željo. Da bi me pa bivša od bivšega poklicala, pa mi rekla, pol pa žal ne vidim razloga za to.[/quote]

Moje mnenje… če ona otroka pogreša je velika verjetnost, da otrok pogreša njo. Če se ne bi marala, taka ideja sploh ne bi padla. Ponavadi pa otrok težje to mami pove. Mogoče misli, da je s tem kaj narobe, ker pač bivša od bivšega ni več del družine? Ali se boji, da bi mamo prizadel, ker ima tudi bivšo od bivšega rad? Če bi mene bivša klicala, bi definitivno otroke vprašala, kaj mislijo. Če jim ni do tega, bi sami pač rekli ne. Če jih ne vprašam, ne vem.

Ma ja… vseskozi se poudarja, da je otrok najpomembnejši… a v tem primeru pa ni? Tu pa njegova želja več nič ne šteje? Ker pač njegov oči več ne mara te ženske? Smo odrasli res ene zvezde, ja.

Otroci pri ločitvi najbolj nasankajo. Ne samo, da starša nista več skupaj in imata (pogosto) vojne med sabo. Kot se nam zdi jim vsiljujemo neke ljudi v njihovo življenje in z enako lahkoto jih tudi izločimo. Če se otrok s temi osebami ne razume, bo vesel, če pa so se ujeli, pa ni fer od nas, da jim kar prepovemo vsakršne stike. Samo moje mnenje.

Saj zato pa. Mi je jasno, da pravzaprav, če se še tako slepimo, otroku pač naredimo zbrko z ločitvijo in s tem, kar temu sledi. Tudi sama si ne delam utvar, da pri mojih spopadih z bivšim takratko potegne hčerka, pa tudi, če se trudim, da ne. V idealnem svetu bi se starša idealno razšla in imela potem idealne odnose, vsi, še najbolj pa otrok, pa bi lahko ob tem dobili največ, kar se da… – ampak tega idealnega sveta ni.
In ravno zato mi ni jasno, zakaj za vraga se potem v takem primeru, kot otrok jasno izrazi željo, ki konec koncev nikogar ne bi nič stala in nikomur nič škodila, tega ne bi dalo upoštevat? Pa ne glede na to, preko koga bi bilo treba it – matere, očeta… Jaz razliko vidim samo v tem, da očitno pri očetu kaj prida šans za dogovor ni…

Alencka, saj je kolikor toliko normalnemu človeku težko razumeti tudi to, da nekdo svoje življenje posveti nagajanju bivši/bivšemu, četudi na plečih otrok. Pa imajo recimo že nove partnerje, pa je še vedno osrednja točka njihovega življenja boj proti drugi osebi. Ali da starši pred otroki črnijo nove partnerje in otroke s tem spravljajo v hudo stisko … Odkar sem ločena, vem za toliko grozljivo žalostnih zgodb – človek težko razume.

Očitno ego na delu, druge razlage nimam. Pa so vmes tudi verni ljudje, za katere je puščanje ega na fraj sigurno greh, če ne celo smrtni.