Mene pa zanima, ali katera ve kaj več o postu, ki nastopi po pustu?
V času, ki prihaja te dni, bi se bilo smiselno poučit. Hvala.

Post naj bi simboliziral križev pot in dejansko traja 46 dni, čeprav se mu reče štiridesetdnevni. Ob petkih v postnem času velja za vernike zdržek od mesnih jedi, na pepelnično sredo in veliki petek pa strogi post, torej lahko piješ le vodo. V moderni dobi pa nismo več tako strogi in se odrečemo eni ali več stvarem, ki so nam ljube. Od hrane, navad pa tudi do sexa, celo film so posneli po tem. Jaz tega nikoli ne prakticiram ampak vem, da se nekateri odrečejo čokoladi in kakeršnim koli pregreham, mesu itd. Zdi se mi super ideja. Tako kot imajo muslimani imamo tudi katoliki in ostali, mogoče za razliko od vsakoletne tradijice se bi letos raje nažrlo v meji normale. Ker vem, da tisti, ki se odločijo za post, si dajo duška, ko post konča. Če se boš odločila voditi to temo jo bom z veseljem spremljala.

Pred štirimi leti sem se tudi jaz odločila za neke vrste post v tem postnem času. Čisto iz radovednosti, ali bom zmogla zdržati teh 46 dni brez kakršne koli najmanjše sladkarije. Prej sem bila namreč precej mahnjena na sladko, pa se mi je to zdelo smiselno. In sem zdržala. In ne samo to. Sladkarij sem se tako odvadila, da mi potem še tri leta sploh niso dišale in sem si jih privoščila ob res redkih priložnostih. Zdaj je vse skupaj malo popustilo in sploh zadnjih nekaj dni sem svoje telo čisto zapackala z njimi. Zato se bom tudi letos odločila za sladkorno abstinenco v postnem času, morda pa mi uspe premagati željo po sladkem še za dlje časa.

Lp

Živijo, punce,

hvala za vse napisano. Temo sem začela jaz, pa nisem poznala gesla, haha, zato Krofarica.
Pa tudi zato, ker sem se “basala” s krofi še pred pustom, do pusta pa me je hvalabogu, minilo.

O, Lenka, ti si še tu! Lepo je brati kakšno “staro dušo” izpred let. Mene že nekaj časa ni bilo tu. Imela sem malo težje obdobje, kar se odraža tudi na kg, pridružila pa se je še menopavza in sem tam kjer sem. Kako pa si ti, Lenka? Ti gre dobro?

Torej, ja, malo preveč sem krofarila zadnje čase in mi post kot motiv kar ustreza, a ne dobesedno, pač pa brez vseh belih strupov, pardon, razen soli. Tej se pač ne znam upreti. Bom videla, kdo bo zmagal: prehrana ali hormoni :-)))

Lenka, sem s teboj, pa se morda še katera opogumi 🙂

Hojla, Kolesarka! Joj, kako sem te vesela! Bo že držalo, da se vedno vračamo na kraj zločina – no, stare zločinke, na kup!
Jaz bolj ali manj po starem. Še vedno vztrajam pri svojem in še vedno se mi kilce gibljejo v nekih okvirih, ki pa jih nekako ne znam prestaviti na nižje, ali pa tik pred velikim uspehom iz takega ali drugačnega razloga izgubim voljo in motivacijo, pa se spet znajdem skoraj na začetku. Čeprav, če dobro pomislim, sem mejo svojega začetka vendarle spravila za cca. 15 kg nižje, kar sicer je nek določen uspeh, vendar po tolikem času z njim vendarle nisem več zadovoljna.
Jutri torej še en sladki dan. To pri meni pomeni, da si bom sladko privoščila, če me bo ravno popadla kakšna huda želja, silila pa se s cukrom ne bom. Potem pa do velike noči zame sladkarije do zadnje pikice odpadejo, ne glede na moč želje po njih. Vem, da mi bo uspelo, po postu pa se bom tega načela držala, dokler bo šlo. Bolje povedano, dokler me skomine spet ne bodo zapeljale v greh. Kar po preteklih izkušnjah lahko traja tudi par let.
Ej, Kolesarka, le napiši tudi ti, kako ti gre, ker se nisva tipkali zagotovo že eno leto, če ne več. Ma, joj, kar ne gre mi iz glave, da si se res ti spet pojavila na forumu. Glej, kar smehlja se mi:))))))))))))).

V upanju, da se vas čim več javi semle, vam želim lep večer.

Lp

PS: A imate kaj za pusta hrusta????? (eh, saj sem se samo hecala!)

Pozdravljene!
Tudi jaz se bom v postnem casu odpovedala sladkarijam, jutri pojem se kaksen krof in to je to 😉

Evola, še ena stara duša prišla na plano. 🙂
Sem šla malo po arhivu brskat, pa že dve leti nisem pisala na forum. Berem še… je pa precej drugačen ta forum sedaj, kot je bil pred leti.

No, se pridružujem temu “postu na samosvoj način” 🙂
Jaz se bom do velike noči odpovedala sladkorju, sladkarijam in vsem izdelkom iz bele moke. Pa ob petkih bom držala post z zelenjavno-sadnimi sokovi. Jutri si še privoščim kak prekršek, če me bo ravno popadla neznosna želja po čem sladkem, sicer pa tudi če ne. Minili so dnevi, ko moram “dan pred” pojest vse dobrote sveta, kot da se bliža najmanj stoletno obdobje lakote in stradanja. 🙂

Upam, da bomo pridne!:D

Lep večer še naprej.

Ojla,

na ta forum najraje hodim, seveda, tudi zaradi kg viška, ki jih imam, v prvi vrsti pa zaradi pozitivnih ljudi, ki so tu gori. Večkrat sem že ravno tukaj dobila motivacijo in voljo :)) in tudi ta ideja mi je všeč, da se v času posta odpovem sladkemu (ja, še ena odvisnica:(( ), enkrat sem se že odpovedala kavi, super je bilo malo se sčistit.

Imejte se fajn!

Evo me,
rada bi se odpovedala vsem pribolškom ob kavi. Tako mimogrede vnesem dodatnih 200 in več kkal, kar porabim če hodim eno do dve uri.
Ali drugače povedano; 250 kkal manj na dan in če temu dodam še uro hoje je dodatnih minus 250 kkal; skupaj minus 500 kkal.
Pa poskusimo.

Postni čas ni namenjen samo odrekanju pri hrani. Nekaj jih poznam, ko se v postnem času popolnoma odpovejo uživanju alkohola. Ali pa na televiziji spremljajo samo večerna poročila, preostal večerni čas pa namenijo za kakšno obliko meditacije, sproščujočo kopel, savno ali prebiranju knjig. Postni čas je namreč namenjen tudi poglobljenemu razmišljanju – predvsem o sebi. Pa da si živce v tem podivjanem svetu malo umirimo.

@cencha
vse kar si napisala, je bilo spodbudno mišljeno, jaz pa sem se toplo nasmejala. Zakaj? Madona, še za bele strupe nisem čisto ziher, da se mi bo izšlo, da pa bi imela še več NE, pa sploh ne bi šlo.
Ampak dobra vzpodbuda vsem tistim, ki zmorejo!!!

O meditaciji in poglabljanju vase pa mislim takole. Najprej mora to telo ali duša zahtevati. Tiste, ki jim je dobro, luštno, se tega nikar ne lotevajte, ker bo izgubljen čas. Človek se mora počutiti tako, da se introvertira. Fino pa je, če se znamo prepustit crkljanju sebe.

Moj začetek bo samo opustitiev sladkorjev in bele moke. Če bom to zmogla, bom verjetno naslednji korak naredila v smeri gibanja. Po iztenzivnih letih 2009/2010, ko sem z vadbo dobesedno pretiravala, sem jo v naslednjih dveh letih skoraj opustila. Ampak mi manjka. Računam na zgodnjo pomlad (ha, kak optimist ob tej zimi, kajne), sončne dneve, hojo v moj hribček,nordijsko hojo, kasneje pa spet kolesarjenje.

Lenka, kar se kil tiče, mi gre slabo, sicer pa dobro. Pravzaprav se kar dobro počutim v svoji oblazinjeni obliki, je pa moteče za visoke pete in intenzivnejšo rekreacijo.

Pusta smo pri nas že pokopali :-))) skupaj s krofi.

Živjo,
da se vam še jaz pridružim. Za teh 40+ postnih dni se bom odpovedala sladkarijam in beli moki. Poudarek torej na zdravi prehrani, poleg tega pa še bolj pogosto gibanje.
Namen je dober, zdaj je treba le zdržat! Danes strogi post, samo voda, za naprej pa po planu.
Pišite kaj, kako vam uspeva…
Lep dan!

Današnji dan sem začela drugače. Pred zajtrkom sem vzela papir, svinčnik in tehtnico. Nato kosmiče, jogurt, sadje, semena. Hm! Skoraj 500 kkal. Čez nekaj ur še velika kava z mlekom in “pritikline”, kar je dobrih 500 kkal.
Nič postno nisem začela. A ni za obupat.

Jaz sem pa naredila seznam kaj oz cemu se bom odpovedala 🙂 vsebuje 7 stvari 😛 kave se bom pa se kr drzala 🙂 vceraj sem bila tako pridna z gibanjem da sem Danes hujsi kot invalid 😀 ampak Nic zato, telovadim dalje 😉

Poročilo za prvi dan: odlično! K sreči sem včeraj zmazala (samo) en krof in danes cel dan ni bilo čisto nobenih luštov po sladkem. Neke barabe so mi celo nastavile cel krožnik krofov za dopoldansko malico, jaz pa sem samo zamahnila z roko in jim pokazala, da me ne morejo premamiti. Se ne dam in pika! Imam težek karakter (moj mož bi zdajle navdušeno prikimal, če bi imel vpogled v moje pisanje) in moja tehtnica ga po moje tehta skupaj z mojimi telesnimi kilami, zato tolikšna cifra!:))))

Se pa strinjam, da je post namenjen tudi ponotranjenemu pogledu vase in še čemu, a žal ima moj dan le 24 ur (tudi če bi jih imel 30, ne bi vsega postorila). Zato sem si zadala en sam cilj v postnem času in vem, da ga bom tudi dosegla in da se bom zaradi tega počutila uspešnejšo in bolj samozavestno. Meni se z več cilji ne bi izšlo. Tiste, ki pa zmorete več ciljev hkrati, pa kar v napad!

Lp

Ojla, punce!

Vesela sem, da se v tej temi množimo. Da pa ne bo to samo post o hranjenju, bi si želela, da odpiramo različne teme, ki so neposredno povezane s preveliko težo, bodisi da so to naše stiske, vedenjski vzorci, čustva, eh, karkoli, le poročajmo čimmanj o tem kaj smo jedle in kje grešile.

ŽENSKOST
je ena od tem, ki bi se jo rada dotaknila. Dejstvo je, da debeluške v večji meri izgubijo stik z njo. Ne semo debeluške, kar večina žensk v nekem srednjem obdobju, ki so se prelevile pretežno v matere (to je kar obsežno obdobje 20-ih let). Če pa so dodatne kile tu, jo še raje iz varnosti potisnejo nekam globje.

Ker je danes dan zaljubljencev in ker nas je večina že v letih, ko se zaljubljenosti komaj še spomnimo, bi to zaljubljenost želela obuditi v smislu ženskosti.

Pomembno vprašanje in upam, dan ne pretežko; KAKO ČUTITE SVOJO ŽENSKOST? Jo sploh čutite? Kako ste videti in se počutite, ko ste v stiku z njo in kako, ko niste? Zakaj sprašujem?
Kadar se moja ženskost nekam izgubi, se ne počutim dobro. Se ne ukvarjam s seboj, mi je vseeno, kako sem videti, frizer in pediker sta zgolj nuja, ne pa tudi želja, oblačim se čimmanj vpadljivo, v črnino ali sivino, v meni ni prave energije, moja podoba v ogledalu je pusta…, življenje pa milo rečeno, dolgočasno.

Kaj ko bi si danes podarile ženskost, se lepo uredile in se čutile žive?! Za začetek si oprale lase in uredile frizuro, po tuširanju se še malo zmasirale, oblekle spodnje perilo, ki leži nekje na dnu omare in ko se oblačimo, postojmo nekaj časa pred omaro in poskusimo kakšno novo kombinacijo oblačil. Se lepo naličimo, nadenimo kak kos nakita in potem v nov dan. Ker je danes verjetno že prepozno in smo že v službah ali vsaj na poti, predlagam, da to podaljšamo še v jutrišnji dan. Potem pa naslednji dan napišemo o spremembah v svojem počutju, ki smo ga dosegle s preobrazbo.

Kolesarka, koliko pozitivne energije je v tebi. Kar lepo te je brati, tudi v drugih temah. Ja naša ženskost, kje se je izgubila. Ob otrocih, skrbi za družino kar pozabimo na nas. Z leti vse postane rutina, sploh se ne zavedaš, da postajaš starejši, obilnejši, nimaš več motivacije, da bi bil všeč še komu, družina je na prvem mestu. Pa tudi domači ne opazijo sprememb na tebi, zakaj bi se potem trudil.
Že 4 mesec “hujšam” oz. sem izgubila 4 kg. Pa je kdo opazil. Ne! Zakaj se potem truditi? Ok, tudi sama ne opazim razlike, ampak grem počasi k svojemu cilju, ki sem si ga dolgoročno zastavila in to me motivira ter postalo mi je všeč. Nimam nobene diete, le gibanje na svežem zraku. Uf, komaj že čakam današnji sprehod oz. pri meni kar hitra hoja v snegu. Ni lepšega, napolnim se z pozitivno energijo, utrujena, vendar srečna, da sem spet nekaj storila za sebe se vsaj sama pri sebi počutim super.
In ne, ne čutim svoje ženskosti. Oblečem se čim bolj preprosto, največkrat v trenirko, pa naj gre za obisk prijateljev ali nakupovanje. V meni je tisti občutek, pa daj za koga bi se urejala, saj me tako več nihče ne pogleda. Salonarjev že par let sploh nimam.

+40

tako kot pišeš. Sploh se ne zavedamo, kdaj izgubimo željo po ugajanju. Moj presežek kg je sicer -/+ 10 kg, kar ni tako obupno opazno, ker znam kakšno kilo tudi skriti in ker sem športno vitalna je še toliko manj opazno. Pa vendar sem tudi sama možu hvaležna, če ne opazi, da se kg nalagajo in sploh ne zamerim, če ne ugotovi, da sem shujšala. Nekaj pa opazi. Ko se kg znižujejo, postanem bolj zavodoljna, bolj radoživa, bolj ženstvena.. to pa opazi in mi zna povedat, da sem mu zelo všeč.

Seveda potrebujemo komplimente partnerja, pa tudi komplimente prijateljic, sodelavcev in kak pomenljiv drug moški pogled… za samopotrditev. Vse to krepi samozavest. Ni pa to odvisno samo od kg, predvsem od tega, kako sebe doživljamo, kako se počutimo v svoji koži in ali smo si v danem trenutku všeč. Vse to se odraža navzven.

Od tod moj izziv “ženskosti”. To je prvo, kar moramo obnoviti in prebujamo se z malenkostmi, ki jih vsaka lahko naredi. Priznajmo, da je dan, ko se posvetimo sebi, ko smo urejene, ko smo si vsaj malo všeč, lepši. Naša hoja je drugačna, bolj energična, bolj lahkotna, pa ni nujno, da smo okičene v nevem kakšne cunje in nasajene na visoke pete.

Še na eno napako bi rada opozorila. Veliko nas je, ko vemo, da se redimo, pa kar vztrajamo v premajhnih oblekah, vse nas tišči, grozno neudobno se počutimo, štruklji pa kipijo čez vse robove. Me pa čakamo, da se bo zgodil tisti magični trenutek, da bomo spet vitkejše, ki ne pride in ne pride, me pa vsak dan bolj nezadovoljne.
Moj nasvet: v takem primeru je treba kupiti kakšen nov kos garderobe, ki je lahko čisto poceni (npr. kavbojke v Kiku za 20 €, tudi Mana in H&M imata nizkocenovne izdelke). To še vedno daje upanje, da se bomo vrnile na staro težo, hkrati pa močno olajša življenje in izboljša počutje. Modrčki so tudi ena takšna zadeva. Premajhni naredijo še ene joške na hrbtu, ko začne vse viseti čez. Kupiti novega!

Hja, kolesarka, v vsem kar si napisala se strinjam z tabo. Tudi pri meni je kakšnih 10 kg preveč, nalagalo se je počasi, tako da sploh nihče ni opazil in zdaj mi tudi pravijo, pa kaj boš ti hujšala, saj si suha. Ja sem tudi bolj športni tip, kakšni kg skrijem z obleko pa je. Ampak v svoji koži se ne počutim dobro, zato sem se odločila, da bom počasi, kot sem pridobivala na kg, to poskusila tudi izgubiti. Mi uspeva, kot sem sklenila, mesečno vsaj en kg.
Glede ženskosti, seveda se počutiš bolje, ko si urejen, ko sam sebi ugajaš. A v meni se je nekje izgubila ta želja da bi ugajala. Zdaj ne mislim s tem debelost, temveč skrb za zunanji videz na sploh. Saj včasih me prime, da bi rada ugajala domačim, pa tudi drugim, a potem sem enostavno preveč lena, da bi se potrudila in se uredila in spet na sebe zvlečem “uniformo” in si mislim, kaj me pa briga, kaj si bodo drugi mislili, važno je, da se jaz dobro počutim. Potem pa z zavistjo gledam kolegico, s katero greve na kavo, kako je urejena, nališpana, v visokih petah…marsikatero oko se obrne za njo, jaz pa zraven nje kot “telebajsek”. In drugič spet nič ne storim v to smer, ampak se sprejmem takšno, kot sem in zgodba se ponovi…

Priznam, da mi je o tem kar težko pisati, torej še težje kaj storiti, da bi se ženska v meni zbudila. Predolgo je že na odstavnem pasu tista ženska z nešeto idejami in željami, ki se v njej niso razvile, ker je dala prednost drugim osebam, da bi jim pokazala, koliko ji pomenijo. Potem so te osebe odšle po svoji poti, ženska pa ostala. V tej osamlejnosti je zadovoljna v trenerki. Z ogledala pogosto obriše prah, a pred njim ne postoji.
Le sama lahko naredim, če to čutim ali želim.