Spoštovani!

Imam problem, ki me tare že kar nekaj časa. Ker potrebujem objektivni pogled na svoj problem, se v upanju na Vaš nasvet obračam na vas.
S fantom sva skupaj že skoraj 4 leta. Lahko rečem, da naju je združila čista, iskrena ljubezen, med nama je bilo močno medsebojno spoštovanje, skratka resnično sva se imela rada in zelo sva bila srečna drug z drugim. Tudi njegovi starši so me prelepo sprejeli, prav tako so bili moji starši z mojim fantom zadovoljni. Težava pa je nastala, ko je fantov brat dvojček kakega pol leta zatem, ko sva midva postala par, prav tako dobil dekle. Moram povedati, da sem se s fantovim bratom zelo lepo razumela, zelo je bil srečen za svojega brata, ko sva pričela hoditi, vsem sorodnikom je govoril o meni, kako čudovito dekle sem – skratka podpiral naju je in imeli smo čudovit odnos. Moj fant je na svojega brata tudi zelo navezan, sta namreč dvojčka kot sem že omenila.
Naj se vrnem k problemu: fantov brat je dobil dekle. Bila sem nekoliko presenečena, da je šlo vse tako hitro in razmišljala sem, da si je dekle našel zato, ker je videl, kako je njegov brat srečen v ljubezni in si je tudi sam tega želel. Vendar me je že od samega začetka nekaj motilo in nisem si znala razložiti, zakaj gre. Te slabe občutke sem potiskala na stran. Obsojala sem se, da sem ljubosumna in da se bojim, da me bo to dekle izrinilo, da bo njunim staršem (staršem mojega fanta in njegovega brata) ljubša od mene. Nakar je prišel trenutek, ko mi je fantov brat predstavil svojo punco. Bila je zelo hladna do mene, dobila sem občutek, da me ne mara, vendar se mi je zdelo smešno, saj me sploh ne pozna. Slabi občutki v meni so naraščali in nič dobrega nisem slutila v zvezi z njo. Fantu se nisem upala ničesar omeniti, saj sem se bala njegovega odziva, da me ne bi razumel. Tako je čas tekel. Fantov brat je punco predstavil svojim staršem in moram priznati, da sem bila takrat zelo ljubosumna nanjo. Vendar je čas pokazal, da sem pri fantovih starših še vedno na prvem mestu in da sem jim ljubša od nje. Pa mi to ni dalo zadoščenja, kar zasmilila se mi je, ker si nisem želela biti na njenem mestu. Čas pa je tekel in težave so se stopnjevale. Kadarkoli smo se kje srečali, me je ignorirala, vedno je bila hladna do mene, mogoče celo vzvišena. To sem si razlagala s tem, da je starejša od mene 2 leti. Njeno obnašanje me je utrujalo, kadar mi je fant omenil bratovo punco, sem postala živčna in jezna. Svojih občutij si nisem znala razlagati, bila sem prepričana, da pretiravam. Želela sem si, da bi se lepo ujeli, da bi postali prijateljici, da bi mi štirje skupaj hodili ven, … Ona pa si tega očitno ni želela. Prišel je dan, ki mi je marsikaj pojasnil. Bila sem pri fantu doma in tudi ona je prišla na obisk. Doživela pa sem šok – vpričo fantovih staršev me je ignorirala, niti pogledala me ni, do mene se je obnašala kot da sem zrak. In kar me je najbolj prizadelo – ko se je pojavila tam, so se starši pogovarjali samo z njo, kar ignorirali so me. Nato sem šla nekaj iskat in se vrnila, niti z očesom niso trenili. Tam sem sedela kot kup nesreče, nihče me ni opazil, ker je bila tam ona. Komaj sem zadrževala solze in doma sem se zjokala kot dež, zelo me je prizadelo. Tedaj sem videla, da si nič ne domišljam ampak, da je vse res. Težave so se stopnjevale, bilo je očitno, da sem ji v napoto. Ti problemi so pričeli vplivati tudi na najino zvezo. Tudi s fantovim bratom se nisem več razumela, pravzaprav sva prenehala komunicirati – vse to odkar je bil z njo. Prvič sem zbrala pogum in fantu povedala, da je ne prenašam, ker se tako obnaša do mene in da nočem imeti stikov z njo. Tudi sam mi je povedal, da mu bratova punca niti slučajno ni všeč, da se tudi do njega tako obnaša, da je brat, odkar je z njo, postal živčen in razdražljiv ter da so to opazili tudi njuni starši. Pogovarjal se je na samem s starši in povedali so mu, da jim njegova punca ni všeč in da si želijo, da bi se vse skupaj čimprej končalo. Pa se ni nič spremenilo. Vsak teden je visela pri njih, ves čas sta bila skupaj s fantovim bratom. V vse se je vtikala, želela je odločati tudi o stvareh, ki se nje ne tičejo, pričakovala je, da se ji bodo vsi podrejali. Moj fant se je z bratom oddaljil, veliko sta se prepirala. Tudi sama sem vse težje in težje prenašala vse skupaj. Kadar je prišlo do tega, da smo se vsi štirje morali skupaj peljati v istem avtu, se med seboj nismo pogovarjali, bilo je mučno. Na vsakem koraku sem čutila, da me želi izriniti, da sem ji v napoto. Vse je bilo že več kot očitno. Ko sem za težave povedala svoji mami, je bila šokirana in takrat sem si rekla, da je tega dovolj. V tem času sva tudi s fantom imela krizo ravno zaradi vsega tega. Oddaljila sva se, bilo je grozno. Po pogovoru z mamo sva se slišala po telefonu in povedala sem mu, da tako ne gre več in da s punco njegovega brata ne želim imeti ničesar v življenju in da je ne želim več videti. Imela sva dolg pogovor in bila sem odločna, da se mora to za vselej končati in da teh manipulacij ne bom več prenašala, ker mi ni treba. Čez nekaj časa je fant staršem vse povedal in bili so šokirani. Verjela sem, da bodo ukrepali, se pogovorili s svojim sinom in mu povedali svoje o njegovi punci. Pa se ni zgodilo nič. Za nameček so na obisk prvič povabili njene starše. Takrat nisem vedela ali naj se smejim ali jočem. Vse je ostalo tako kot je bilo, ta punca ni dobila svoje lekcije. In tudi moj fant ni več bentil čez njo, vse je potihnilo. Kot da ni nikdar nič bilo. Počutim se ogoljufana, izdana. Nič nisem kriva, pa moram to trpeti, ona pa uživa še naprej brez posledic. Tudi fant ne drži z menoj, ni se postavil zame, mislim, da je na strani svojih staršev, ki so vse skupaj lepo pometli pod preprogo za ljubi mir. Celo so mu rekli, da če ga imam rada, bom ostala z njim, sicer pa … To me boli in razjeda! Obupana sem! Zvezo bi najraje končala, pa ne zberem poguma. Vse se mi je zamerilo. Tudi rekla sem si, da se v zvezo ne bi več spuščala, da nimam poguma za to. Žalostna sem, ker je bila najina zveza tako lepa, tako čista, potem pa se je zgodilo to, kar bi najmanj pričakovala. Nekdo se je vmešal med naju z namenom, da naju spravi narazen. Zakaj? Na tleh sem in ne vem kaj naj naredim. Prosim Vas za lepo besedo, za nasvet, kako naj grem naprej, za spodbudo. Zelo sem bila dolga in najbrž ni preveč razumljivo napisano, pa vendar Vas prosim za skromno pomoč.

Vse dobro Vam želim in lep pozdrav ter že vnaprej hvala za Vaš morebitni odgovor!

Vedoželjna

Začel bom z vašim stavkom o tej problematični punci: »V vse se je vtikala, želela je odločati tudi o stvareh, ki se nje ne tičejo.« Verjetno se ne zavedate, da sami počnete enako, če ne morda še bolj. Vtikate se v odnos svojega fanta z bratom. Vtikate se v odnos fantovega brata z njegovo punco. Vtikate se v družinske odnose vašega fanta, celo v odnos staršev do fantovega brata. Želite odločati in vplivati na stvari, ki se vas morda malo tičejo, nikakor pa nimate pravice pričakovati, da se bo kdorkoli od omenjenih ravnal po vaših željah. Vaše »vtikanje« je upravičeno samo v odnos z vašim fantom. Namesto da bi svojo pozornost in energijo usmerjali v ta odnos, ste jo po nepotrebnem v vse ostalo. Vse to samo zato, da se vam ni bilo treba ukvarjati z najbolj nevarno in bolečo: »Tudi fant ne drži z menoj, ni se postavil zame«. Vašega fanta nikakor ne želim zagovarjati, ampak zlahka si ga predstavljam v tem navzkrižnem ognju manipulacij in neupravičenih zahtev z vseh strani. Seveda je njegova odgovornost, da se ne postavi zase in naredi temu konec. Kot je vaša, da se vedete in čustvujete izjemno nezrelo. Nikogar od vaju ne obtožujem, nasprotno. Sta kakršna sta, vajina zgodovina vaju je na nek način določila. Tega se ne da spremniti. Je pa treba s tem naprej in spreminjati tisto, kar je očitno spremeniti treba. Najprej pa je seveda na vrsti odločitev ali bosta to še počela skupaj. Fant ni dolžan (vedno) držati z vami. Je pa njegova naloga, da se poskuša (čustveno) osamosvojiti od staršev in se naučiti razmišljati po svoje. To seveda hkrati pomeni, da mu ni treba razmišljati po vaše. Če na ta način razumete »držati z mano«, potem boste zelo verjetno imeli probleme v vseh odnosih. Oziroma, kot kaže, jih že imate. Fantova »dolžnost« je, da vas posluša, razume in poskuša občutiti, kako vam je. Nikakor pa se mu ni treba z vami strinjati. Prav tako pa se mora naučiti, da vas ustavi v vaših neupravičenih zahtevah in čustevnih izsiljevanjih. Za vas bom ugibal, da ste bodisi edinka ali pa imate sestro, ob kateri ste se počutili zapostavljeno s strani staršev. Če drži prvo, je vaša glavna naloga, da sprejmete, da se svet ne vrti (samo) okrog vas. Če drži drugo, potem morate svoje zamere in bolečine razreševati tam, kjer so nastale.

Lepo vas pozdravljam

Ko sem prebrala tvoje pismo, nekako nisem vedela, kakšno predstavo naj si ustvarim, vse skupaj je nekam čudno. Po eni strani se ta punca res nenavadno obnaša, kot praviš, je bila hladna do tebe vse od prvega trenutka dalje, torej je imela določeno mnenje o tebi, še preden te je pravzaprav spoznala. Zanimivo bi bilo vedeti, kako si ga je ustvarila, glede na to, da si se prej z fantovim bratom dobro razumela in da ji je torej po vsej verjetnosti govoril pozitivne stvari o tebi. Morda gre za neke njene osebne težave, da te je že od vsega začetka, ko je prvič slišala zate, doživljala kot tekmico. Po drugi strani pa tudi ti nisi čisto nedolžna pri vsej stvari; pišeš,da si se že od začetka bala, da bi jo fantovi starši imeli raje kot tebe. Ne vem, ampak meni se zdi to stvar, s katero se mlad človek sploh ne bi smel pretirano ubadati – jasno, da želiš imeti korektne odnose z bodočo taščo in tastom, ampak tako daleč, da bi ti bilo pomembno, katero od punc bojo imeli raje, pa res ne smeš iti!! Bistven ti mora biti odnos s fantom, preference staršev pa so drugotnega pomena. Vprašaj se, zakaj ti je tako zelo pomembna naklonjenost fantovih staršev??

Večji problem vidim v odnosu med bratoma. Glede na to, da sta fanta brata dvojčka, sklepam, da sta zelo navezana drug na drugega in da je nastala situacija velik problem. Nujno bi bilo, po mojem, da se vsi štirje o stvari odkrito pogovorite. Saj to je menda možno, ne??? Udari po mizi in zahtevaj od fanta, da uredi tak pogovor, in naj se ta punca izjasni, zakaj hudiča te ne mara – morda pa ima kak vzrok (morda kaj čisto iracionalnega, ali kaj, kar izvira iz nje same.. itd. Lahko pa da jo kaj konkretnega moti pri tebi). Boste vsaj vsi skupaj malo bolj vedeli, pri čem ste. Vsekakor pa je treba prekiniti s tem, da bi se gledali kot tekmici – tako bo situacija samo vedno slabša, nobena pa ne more “zmagati” (razen, če eden od bratov pusti svojo punco, a tega nobena od vaju nima nobene pravice zahtevati).

Ne moreš na dolgi rok pričakovati, da ne bosta imeli nobenih stikov in da boš ti tista, ki jo bodo starši imeli “raje” – to je iracionalno. Starši imajo pač radi oba sinova in zato se pač pogovarjajo z obema puncama. Ne pričakuj od staršev, da bodo razreševali situacijo in se postavljali na eno ali drugo stran. Vi štirje ste po mojem tisti, ki se morate odkrito pogovoriti. Vsaj meni osebno je to pri nas doma (smo obratna situacija -dve sestri s fanti) zelo pomembno-če komu kaj ne paše, se pač pogovorimo (staršev ne vpletamo, ker “stara” generacija je spet svet zase in čisto po svoje vidi stvari). Najina fanta sta si zelo različna, in se vedno ne strinjamo v vsem, vendar se nama s sestro zdi izjemnega pomena, da smo vsi štirje v dobrih odnosih. Če bi eden od fantov postal tekmovalen do drugega, bi ga ena od naju skušala ustaviti. Zato jaz tukaj vidim tudi odgovornost na strani brata tvojega fanta – saj menda tudi on vidi, kaj se dogaja, ne? In se ne pogovori z njo?

kakorkoli se bo zgodba odvijala naprej, pa je to primarno zadeva obeh bratov in ne tvoja – zate je bistven samo odnos s tvojim fantom. Če je vajina ljubezen res lepa in iskrena, jo negujta in ne pustita, da propade zaradi družinskih zdrah. Se mi zdi pa pomembno,da tudi ti v tej zgodbi, ne glede na bolečino in užaljenost, ki jo čutiš, prispevaš vse, kar je v tvoji moči, da se vaši odnosi razrešijo, ker je odnos med bratoma dvojčkoma nekaj, kar je tvojemu fantu (kot vsakemu dvojčku) gotovo zelo pomembno in če se ta odnos trajno pokvari, bo zelo nesrečen…

Bodi močna in skušaj ravnati modro, ne glede na vse…

Morda pa je problem v tebi,razmisli o tej možnosti..
Zdi se mi kot ,da ste na tekmovanju..

Ko sem videla naslov, sem pomisla: spet ena punca, ki ima fanta, ki ima družino, ki ne razume, kdo izbira partnerja in kdo s kom živi. Pa sem bila presenečena, kajti spoznala sem punco, ki ne razume, kdo izbira partnerja in kdo s kom živi.

Če grem po vrsti:

Takoj se mi postavi vprašanje, s kom imaš pravzaprav ti razmerje: ali s fantom ali s fantovo družino? Tvoja prva skrb naj bi bila, da te ima najraje tvoj fant, ne pa njegova starša in brat. Mislim, da si se čisto prav analizirala. Ljubosumna si bila, še preden si jo spoznala. Všeč ti je bilo, da te imajo radi, všeč ti je bilo, da si bratu všeč, kar se tebe tiče, nobena sprememba ni bila potrebna. Mogoče ti je bila celo všeč misel, da si brat ne bo nikoli našel dekleta, ker ne bo našel nobene, ki bi se vsaj približala tvoji idealnosti.

Več razlogov je, zakaj je bila hladna do tebe. Mogoče si bila ti preveč vsiljiva, ona pa je bolj rezervirane sorte. Mogoče je ona takoj dobila o tebi občutek, da nisi tip osebe, ki bi si jo izbrala za prijateljico, zato je bila rezervirana. Ne razumem, zakaj si fantu nisi upala nič omeniti, saj ni nobena drama, če ti bratova punca ni simpatična. No, ti si jo do tedaj, ko jo je brat prestavil staršem, v svoji glavi spremenila že v čarovnico, ki pa ji ni uspelo, saj imajo fantovi starši še vedno raje tebe, kot njo. Ne vem, mogoče si oddajala signale: kdo si, ki vstopaš v naš ljubek in zaokrožen svet in groziš, da boš spremenila našo srečo in groziš, da te bodo imeli raje, kot mene.

Glej. Če si z bratovo punco pač nista kompatibilni, se omeji na tiste vljudnostne stike, do katerih pač pride, drugače pa živita s fantom svoje življenje. Kje je tu problem?

Dekle si pač ne želi biti tvoja prijateljica. Ni prijetno, ker je pač punca partnerjevega brata, a tragedija tudi ni. Partner zaradi nje ni spremenil občutkov do tebe. Tudi fantove starše si prehitro obtožila. Oni so se pač trudili vzpostaviti stik z njo, saj je le sinovo dekle in če se v nekem trenutku morda nezavedno niso 100% posvečali pozornosti tebi, še ne pomeni, da imajo njo raje. Pa četudi bi jo imeli, to ne pomeni, da tebe sovražijo. In še enkrat: fant svojih občutkov do tebe zaradi nje ni spremenil. Če jih je spremnil fantov brat, spet ni prijetno, ampak on je fantov brat in ne fant. Morda je brat prebral tvoje občutke.

Zakaj taka drama? Pač bi šli vsak po svoje. In zaradi tega sta imela krizo s fantom? Problem so mogoče imeli njegovi starši in fant, ne pa ti. Mar s fantom ne počneta drugega, kot visita pri njemu doma in njegovih starših?

Oprosti, ampak tole gre pa že predaleč. Ker se z bratovo punco ne marata, bi morali starši bratu ukazati, naj se z njo razide? Ali pa bi ji morali prepovedati vstop v njihov dom? Mogoče jim ona res ni všeč, ampak so ravnali kot odgovorni starši: sprejeli so bratovo izbiro. In trudijo se jo sprejeti, da bo mir v družini. Prav tako brat. Ker njegovi starši ‘niso ukrepali’, kot ti misliš, da bi morali, se ti počutiš ogoljufana in izdana. In tvoj fant te še kar lepo prenaša. Zakaj misliš, da ta punca hoče, da gresta s fantom narazen? Ona bi morda samo rada mir pred tabo. Ali pa vse skupaj dramatiziraš, ker bi rada bila ‘edina snaha’ v tej družini.

Nekako cepetaš na mestu in trmariš, da moja biti svet po tvojem okusu narejen in pika. Če ni, so ljudje hudobni, goljufivi, izdajalski. In zato si najbolj nesrečna sama. Po moje si za spremenjen odnos fantovega brata in morda njegovih staršev, kriva sama, ker hočeš urejati stvari, ki jih nimaš pravice urejati. Ker ne sprejemaš sprememb.

Tvoj problem ni, da te fant ne ljubi, da te njegovi starši ne marajo. Fant te ne pretepa, ne zlorablja, ne vara. Ne, ti si čisto iz sebe, ker fant in njegovi starši ne preženejo iz družine bratove punce, ker se pač vidve ne marata.

Ne vem, kje točno je tvoj problem. Ali si navajena, da je vedno vse po tvoje in se svet vrti okoli tebe, ali pa si bila zaradi nečesa nesrečna in si v fantovi družini našla tisto srečo, ki si si jo želela, zato si tako histerično reagirala, ker je bratova punca to podrla. Ali ne znaš ali pa nočeš sprejemati kompromisov. Kaj boš, ko boš v službi, kjer je treba biti hud diplomat in si ne smeš pustiti, da ti pridejo do živega?

Žal mi je, da energijo usmerjaš v trpljenje in v samopomilovanje, ker ni vse tako, kot si ti predstavljaš. Če se ne razumete, sta lahko s fantom srečna po svoje in bratove punce ti sploh ni treba srečevati. Starše lahko obiščeš, ko nje ni tam. Če pa je, si ne smeš dovoliti, da dejstvo, da se ne razumeta, prizadene. Naj počne tam, kar hoče, to naj razrešijo fantovi starši. Ti greš lahko ven in po svoje, oni ne morejo.

Tudi ostali imamo sorodnike, ki jih vse prej, kot ljubimo. Pa prenesemo tistih nekaj družinskih srečanj. Recimo, brat mojega partnerja se je preselil drugam in si dobil družbo, kjer sovražijo Ljubljančane na nož. A smo morali zadnjič na praznovanje velike obletnice. Ves dan je bilo treba prenašati kategorizacijo: lopovi, morilci, Ljubljančani – to je isto. Tam smo morali biti samo zato, da je bilo veliko ljudi, pa zaradi manir. In kaj naj se zdaj mečem ob tla? Kaj mi je kriv mož, kaj so krivi njegovi starši? Smo dotrpeli in se vrnili nazaj v svoj dom, kjer je vse v redu.

Če bo ta punca ‘razdrla’ vajino zvezo, jo bo samo zato, ker ji boš ti dovolila.

Popolnoma se strinjam z g. Gašperlinom.

Koliko imaš za povedati čez punco, ki jo ima brat tvojega fanta, hkrati pa sama izpadeš ven manipulativna in celo rahlo neuravnovešena. Ne vtikaj se v dekle, saj ne boš ti živela z njo. Če je ona prava za brata od tvojega fanta, je pač prava. Pa če jo starši sprejemajo ali ne, če jo gledajo lepo ali grdo. Edini, ki to zvezo lahko prekine, če mu ne bo odgovarjala ali če bo v tej zvezi nesrečen, je brat od tvojega fanta, ne njegovi starši, ne njegov brat (ki je tvoj fant), še najmanj pa ti.

Če ti in tvoj fant mislita resno in bosta zaživela skupaj, ali pa se bosta poročila, potem bo to vajino življenje in svojo skrb usmeri v vajino prihodnost. Ko bodo kakšna družinska srečanja, boš pač videla punco, ki ti je antipatična, ampak svet se ne bo podrl. Brat od tvojega fanta ni otrok, da ne bi znal sam oceniti, katera punca je zanj dobra in katera ne. Pusti stvar pri miru oz. ne vtikaj se v stvari, ki se te ne tičejo.

Hvala lepa vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali moje “pismo”. Vsak od vas mi je po svoje precej pomagal. Če sem kaj potrebovala, sem potrebovala objektiven pogled na moj problem. Prav je, da ste me pograjali tam, kjer sem si zaslužila. Zdaj vidim, da sem v veliki meri sama kriva za vse skupaj, oz. je krivo moje dojemanje vsega skupaj. Zdaj, ko sem se zazrla vase in sama s sabo razčistila te stvari, je problem praktično rešen. Resnično sem se vtikala v zadeve oz. odnose, ki se me niti ne tičejo, vendar tega nisem opazila. Nekateri ste me precej napadli v smislu, da sem razvajena in egoistična. Nekaj resnice bo že v tem, vendar sem očitno tudi malo pretiravala z določenimi dejstvi (to sem opazila, ko sem svoje “pismo” še enkrat prebrala). Npr.: “Moram povedati, da sem se s fantovim bratom zelo lepo razumela, zelo je bil srečen za svojega brata, ko sva pričela hoditi, vsem sorodnikom je govoril o meni, kako čudovito dekle sem – skratka podpiral naju je in imeli smo čudovit odnos.” Skratka vse je bilo prelepo, vse se je vrtelo okoli mene, dokler se ni pojavila ona. Sliši se res pretirano. Vendar zdaj brez oklevanja priznam svoje napake in svojo energijo bom sedaj resnično usmerila v najino ljubezen, v najin odnos. Z “njo” pa se resnično ne bom več ukvarjala. Dejstvo je, da me ne mara ampak ne bom več iskala vzroka zakaj. Naj še povem, da sem bila vedno prijazna z njo, trudila sem se, da bi najin odnos uredili, vendar se ni dala. Ampak to od zdaj naprej ni več moj problem. Vsi imamo svoje napake, to moramo sprejeti pri sebi in drugih. Hvala vam še enkrat, da ste mi odprli oči! Upam, da boste še mnogim pomagali s svojimi nasveti. Občudujem vaše delo! Hvala!