Bi prosil vaše izkušnje ali vam je uspelo se ločiti normalno? Sporazumno in brez nagajanj, odvetnikov, nizkih udarcev? Ste se lahko vse pogovorili in dogovorili s partnerjem in še po ločitvi ostali v normalnih odnosih? Je to med dvema kjer se je vse skrhalo možno? Kako začeti?

Je možno, seveda.
Stvari se je treba lotit z razumom in biti fer. Meni je bilo pomembno edino to, da otroci čim manj trpijo, in ključ za to je, da midva normalno komunicirava. Moja čustva v tem delu dogajanja niso pomembna, pomembna so čustva otrok. Jaz sem odrasel človek in lahko svoje travme, žalost, razočaranje predelam drugače in z drugimi ljudmi, ne na ramenih otrok in pred bivšim.

Ne vem, kako je pri tebi, ampak velika večina prijateljev in sorodnikov je recimo podpihovala ostrejši pristop do “prasca” in oni bi mu vrgli kufre skozi okno, ga nagnali, menjali ključavnice in nevemkaj še vse. Oče bi ga prišel kar pretepst 🙂 Le dve prijateljici sta me podpirali pri moji milejši metodi ločevanja. Sem jima zelo hvaležna, ker sem tako dobila občutek, da delam prav in da nisem čisto nora. To se mi bogato obrestuje prek otrok.

Pomagalo je verjetno tudi, ker se nisem zapenjala okoli delitve premoženja, ampak sem se strinjala z njegovimi zahtevami oz. razmišljanjem. Večkrat sem že tukaj napisala, da denar lahko spet zaslužiš, izgubljenih živcev ti pa nihče ne more povrnit. Pa še: denar je malenkost v primerjavi s tem, kar sem izgubila z ločitvijo.

Po drugi strani pa bi mogoče vseeno morala bolj zagnjavit, kar se tiče njegove odgovornosti do otrok. Ne vem. Pričakovala sem, da je toliko zrel, da ne rabi predavanj na to temo, ampak sem se očitno nekoliko zmotila. Samo moja “ločitvena” energija je, se bojim, iztrošena.

Skratka, ohrani mirne živce.

Zelo vzpodbudno napisano. Hvala. Bi lahko pojasnila stavek:

denar je malenkost v primerjavi s tem, kar sem izgubila z ločitvijo.

?

Zame je denar malenkost s tem kar sem PRIDOBILA z ločitvijo.

Ločevalec, strinjam se z Ločevalko, res se je pamteno zmenit, ker na sodiščih nihče ne doseže nič pametnega, še najmanj pa otroci. Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti, da se uspeš dogovoriti ampak se splača. Čerpav v nekaterih primerih se pa tudi ne da zmeniti – torej če je na drugi strani oseba s sumljivo družinsko “anamnezo” veselja do nesmiselnega tožarjenja po sodiščih in močnim egocentrizmom. V tem primeru pa se je bolje poslužiti najbolj ostrega postopka… Vendar so na srečo takšni primeri bolj redki in v večini se partnerja slej ko prej razideta z nekim korektnim sporazumom. Ostati prijatelj in v prijateljskih odnosih pa je že bolj vprašljivo…eni sicer pravijo, da gre, vendar jaz v prijateljstvo ne verjamem. Še posebej če je šlo za dolgotrajno vezo z otroci in premoženjem, kjer prijateljski odnos pretehta trenutno zmešanost zaradi kakšne tretje osebe in se pravzaprav da rešiti osnovni odnos in ločitev ni potrebna. Prijateljski odnos je po mojem možen le v primeru, da je par manj časa skupaj, po možnosti brez otrok pa se razideta, ker se dovolj spoznata, da ugotovita, da živeti pa ne moreta skupaj.

Korekten odnos ni nekaj kar bi se enačilo s prijateljstvom, ki meni pomeni globino odnosa z neko osebo. Laghko ostaneta dobra znanca, frenda, kolega, ki gresta na kavo in klepet…da bi pa drug z drugim premlevala globoke teme in se pogovarjala o čustvih si pa težko predstavljam, čeprav nekateri tudi niso sposobni končat veze in se pol z bivšo/im dobivajo in od njega/nje pričakujejo prijateljske usluge ter z njim/njo razpravljajo o vseh nadaljnih vezah.

Je možno, potrebno je razmislit kaj je dolgoročno boljša odločitev. oz. odločitev, ki bo požrla najmanj živcev. V trenutku jeze, sovraštva itd. je težko, ko pa se strasti umirijo se pogovoriš in greš svojo pot. Meni in bivši je to uspelo. Seveda mora biti pripravljenost na kaj takega z obeh vpletenih strani.

No, bila sem prepričana, da bova skupaj do smrti in mi ni bilo popolnoma nič fajn, ko se je izkazalo, da ne bova 🙂 Imam fajn življenje in zdaj je vse v redu, samo v nasprotju z Leno pa z ločitvijo definitivno nisem ničesar pridobila.

Upam, da ni samo spodbudno, ampak tudi uporabno.

Mirne živce, biti fer, razumno.Tudi če ni otrok. To je uporabno.

tako kot je ločevalka napisala.
Sporazumna ločitev je možna, če sta oba pripravljena na to in imata pred očmi isti cilj – da bi otrok pri tem čim manj trpel.
Kljub vsem čustvom je potrebno sklepati kompromise, marsikaj “požreti” in se prilagoditi.

Z ločitvijo sem veliko izgubila. In sem bila prisiljena poiskati tisto kar naj bi pridobila.

Midva z ex se danes ok razumeva (3 leta ločena) Nisva ravno prijatelja, ampak kar se glede otrok tiče si ne nagajava. Če mi kaj v hiši crkne, pa tudi pride in mi popravi. Kadar pride po otroka ali ju pripelje, spijeva kavo in se pogovoriva kaj in kako je z njima.

Kje začeti? Vsak problem rešujta posamezno. Ne vse skupaj in isti dan. Ni treba, da se vse takoj reši. pustita si tudi čas, da o tem razmislita. Ne razrešujta preteklosti, drugače se ne bi ločevala in bo še vedno takšna kot je. Ne imejta v mislih prihodnjosti, ker se potem pojavljajo raznorazna vprašanja in strahovi. Rešujeta sedanjost in pustita si toliko prostora, da bodo v prihodnjosti možne spremembe. Le te bodo, saj se potrebe in želje otrok spreminjajo.

Midva sva to reševala preko emaila. V živo nisva bila sposobna. pa še vse je bilo napisano in če sva drug drugega razjezila, sva imela čas, da se ohladiva.

Se strinjam s tabo, da je treba marsikaj požreti, ampak ko te pa bivša pokliče, in se po nekaj sekundah začne dreti po telefonu nate, pa tudi ne moreš vedno požirati. No ja, mogoče ji bo pa kapnilo, zakaj ji vedno kar prekinem telefon, ko se začne dreti 🙂

:)) zato sva pa midva uporabljala email. haha, delete je postala najbolj uporabna tipka v tistem času.
je pa res, da to ni tako enostavno kot se prebere. Če bi odreagirala na vsako njegovo obtožbo, žaljivko, bi verjetno fentala njega ali pa sebe.

Meni se tudi zdi mail idealen (jaz ne rabim nič delete tipke :)), ker mi ni treba poslušati njegovih žaljivk in groženj, manipulacijam se po mailu ležje argumentirano upreš. Njemu pa mislim, da ni všeč…ker tako ne more več psihirati :)) Pa tudi otrok zaradi katerih je pomavadi imel šov v živo ni zraven.

Pri ločitvah je v praksi tako da ponavadi vedno en kaže s prstom na drugega kot glavnega krivca za ločitev in obratno. Kako pa vidite lasten prispevek k temu da je postal odnos med dvema ki sta se nekoč ljubila, nevzdržen?

Kako pa komunicirati v primeru ko ti partnerica za nobeno ceno ne želi dati svojega e-maila..ker pač ne razume, da je to le e-mail (neotipljiva stvar), ki se je ne da zlorabiti, se je ne da ukrasti ukrasti ali kaj podobnega, ne vem kaj vse si sploh zamišlja…skratka, ker pač niti malo ne razume kako je lahko ta zadeva v takem primeru praktična in koristna, če pač druge ni.
Tako pa mesece in mesece čist nobenega kontakta – ampak res nobenega!

A imata otroke?

Kaj pa sms?

Jaz sem mislila, da bom dobra ločevalka. Vsaj zgledalo je tako. Vse sva se lepo zmenila. Razdelila premoženje, določila stike ipd. Zdaj sem na točki, ko se selim in vem, da se bo v “moje” stanovanje preselila ona. Pa to me še ne moti. Kjer popusti vsa moja emocionalna toleranca, je trenutek, ko pomislim, da se bo dotikala mojega enastmesečnega otroka in mu “špilala” mamo.

Odpove mi razum. A kdaj manj boli?

Jaz sem ločena že par let, ta nova mi je čisto simpatična in mojim otrokom tudi. In to je pomembno in tako je prav. Upam samo, da je zdaj to res to in da ne bo kmalu spet kaka nova teta, kot jih je nekaj že bilo (celo še med zakonom, si lahko misliš, da so otroci spoznali njegove ljubice in se celo družili z njimi? Na srečo so bile čisto v redu ženske sicer, edino ljubezenski kompas jim očitno vsem skupaj ni prav kazal.) Če je že moral zakon po gobe, veliko raje vidim, da se otroci pri očetu počutijo dobro in gredo radi tja, kot da bi bilo obratno. Svoje zadržke pri tem pa kot odrasla oseba rešujem v pogovoru s prijateljicami pa ob prebiranju foruma …

Vsaka pametna, dobronamerna odrasla oseba v otrokovem življenju je dobrodošla, ker nikoli ne vemo, kako se bo zasukalo. Mene najbolj skrbi najstniško obdobje in če bodo otroci takrat našli zaupnico v bistveno manj obremenjeni tanovi, hvala bogu. (Ali v učitelju/učiteljici, trenerju/trenerki … Ni pomembno, samo da bodo nekomu lahko zaupali.)

Pri tebi je glede na starost otroka vse še zelo sveže – komaj dobro si postala mama in se ti je življenje obrnilo na glavo, pa je sledil nov pretres – ločitev, in ne samo to, za nameček ima bivši že novo partnerko. To je res veliko za prebavit. Najdi si nek ventil, kjer boš lahko izrazila vse te svoje stiske in pomisleke, naj to ne bo bivši partner ali bog ne daj ta nova, skušaj ohraniti mirno kri, ker gre tudi za otroka. Olajšaj mu spremembo in nadaljnje življenje, kar se le da. In upaj, da bo čim manj teh ta novih.

Itak, da sčasoma manj boli, brez skrbi. Na začetku je pa seveda zelo težko, če imaš glavo in srce na pravem mestu.

Buca ojej, te razumem. Meni bi se tudi zmešalo. Daj poskusi vrnit tako, da si tudi sama na videz nabaviš novega očeta. No ja, jaz tako majhnemu otroku ne bi dovoljevala “nove mame”, naj se atek prvo sam navadi na otroka in se mu posveča kot je potrebno, dobi z njim prav odnos, te “nove mame” naj se prvo POTRDIJO, pomeni: naj nekaj časa traje veza preden se jih sreča z otroci, isto z “novimi ateki”, meni na kraj pameti ne pade, da bi vsakega tipa po enem tednu ali dveh mesecih pripeljala k otrokom, bo pa že moralo lep čas trajat, da bom vsaj malo ziher no.

Parafino, tvoja Partnerica (???) ti ne da maila, že ve zakaj. Tudi jaz ga mojemu ex ne dam, mi je tako gnjavil po mailu, me psihiral – jokal, grozil s samomori, žalil, pa spet jokal, da mi je počlo in sem star mail zbrisala, odprla novega in sedaj imam mir! Ima pa moj telefon, samo klicat si ne upa.

Buca, verjamem, da ti je hudo in da so občutki ob tem dejstvu zelo močni, saj te je v kratekem času doletelo veliko velikih sprememb v življenju (nosečnost, novorojenček, ločitev, selitev..), ki so že vsaka posebej velik stres.
Podobno situacijo je imela moja dobra prijateljica pred leti (tip jo je varal z novo že ko je bila noseča…) ampak je poskušala z razumom. Ugotovila je, da če je hčerka na stikih samo z očetom potem pride domov v popolnoma polulani in pokakani plenici ….in podobno. Nova partnerka se je vsaj potrudila (pa ni imela svojh otrok), da je bila mala previta in sita. Torej, kot pravi Ločevalka, dobrih ljudi v življenju otroka ni nikoli preveč.
Imej se rada, čas ko je otrok z očetom je tvoj in dobro ga izkoristi, biti mama namreč sploh ni lahko in je zelo naporno. (moja prijateljica je svoj prosti čas posvetila športu)

Drži se!

Nov nick, popolnoma se strinjam s tabo, da ni higienično novega partnerja vključiti v družinsko življenje že po tednu ali dveh (še po pol leta se meni zdi prekmalu, ampak glede tega smo si različni), samo preprečiti pa tega nikakor ne moreš. To je pač notranji občutek, ki ga imaš ali pa nimaš.
Na enostarševskih sem bila zaradi takega stališča grajana, torej smo tako misleči bolj izjema kot pravilo. Če sem čisto odkrita, tudi jaz bom čisto vesela, če mi otroci ne bodo pripeljali pokazat čisto vsakega partnerja. Tako kot ne povabim domov vsakega novega znanca ali znanke že po pol ure. Ampak kot rečeno, različni smo si.
Ideja z lažnim novim očkom je pa bz, kako bedno mora izpasti, če bivši partner spregleda igro. Huh.

Se tudi jaz strinjam, da uvajanje novega partnerja in direktna vpeljava na mesto starega ni higienična v tako kratkem času po ločitvi. Samo kaj ko se nekaterim, noro zaljublejnim (ponavadi je to itak vzroka razpada partnerstva) tako zelo zelo zelo mudi v nov lajf, da se na čustva lastnih otrok ne ozirajo prav nič, bivši partner/ka in njegova/na čustva pa so jim sploh nepomembna.