Rodovnik ali ne, pes iz oglasa – da ali ne
Kopiram iz teme čivava mladiči, stroški. Ker je že čisto ven in predolga čreva.
Torej. Zakaj rodovnik?
Vsekakor je potrebno gledati na to zadevo širše in ne samo iz lastne izkušnje.
Nekaj so neizpodbitna dejstva:
>Pravila obstajajo in pravila so zato, da doprinesejo h kvaliteti.
>Vedno se najdejo tisti, ki pravila kršijo.
To dvoje je neizpodbitno in velja za vsa področja življenja!
Mogoče je potrebno pojasnilo, zakaj so sploh nastali rodovniški psi, zakaj se je človek trudil, da je nastalo toliko pasem? Zakaj mu ni bilo dovolj, da se psi nekontrolirano parijo med seboj, producirajo mladiče in vsi so enako dobri fajn in zdravi?
Če gremo v zgodovino, ko je imel pes bolj delovno funkcijo kot zgolj družabniško, nam je hitro jasno.
Pastir si je želel, da njegov pes ve, da je treba ovce obdržati skupaj, ne pa jih razpoditi in kakšno zraven še zadaviti. Ker je svoje delo poznal, je hitro opazil, kateri pes mu je v pomoč, kateri pa mu je naredil še več dela ali celo škodo. Najbolj normalno je, da je naredil selekcijo, dovolil, da ima koristen pes potomce, nekoristnega pa je odstravnil, verjetno že kar prej, preden se je ta sploh lahko razplodil. Recimo, da je bilo v leglu 6 psov. Dva od njih sta bila ekstremna ovčarja, a agresivna. Ovce sta ranila, ko sta jih zbirala v čredo. Eden je bil neposlušen, a je vedno zbral čredo, eden je crknil, eden je bil poslušen, a se je bal ovc, eden je bil pa poslušen, znal je gnati ovce skupaj, zraven je naredil za pastirja še kakšen trik.
Kakšna bi bila tukaj selekcija?
Zagotovo bo šel stran pes, ki rani ovco, ker je pastir odvisen od prihodka ovc. Stran bo šel tudi pes, ki se boji ovc, ker je za pastirja nepotreben strošek – mora ga hraniti.
Z drugim pastirjem se je pogovarjal in ta mu je povedal, da ima prav tako krasnega psa, ki je poslušen, odličen ovčar, dlako pa ima tako, da ga mora briti skupaj z ovcami. Nikoli ga ne zebe in je vedno pri volji delat. Zmenita se, da parita zelo poslušna in dobra delavca skupaj. Dobijo mladiče: Spet je kakšen mladič, ki ni funkcionalen za pastirje, nekaj pa je takih, ki imajo optimalne lastnosti, ki jih zahteva ovčereja.
Pa imamo ovčarskega psa 🙂 Povedano na zelo enostaven način. S skrbno selekcijo so zbrali pse, ki imajo v genski zasnovi tisto, kar bi bilo potrebno sicer psa vsakič sproti učiti in vprašanje je, če bi bili uspešni.
Po tem ključu so nastale različne pasme – v skladu z nalogo, ki jo bo pes opravljal. Tako se je vedelo, kaj boš pravzaprav kupil. Če si imel ovce, si rabil ovčarja, če si bil dvorna spletičana, si rabil družnega psa. Če si bil lovec, lovskega psa itd.
Tisti, ki so se s tem intenzivno ukvarjali, so začeli zapisovati paritvene kombinacije. In tiste, ki so bile uspešne, se pravi, da so mladiči dosegali večino želja, so ponovili. Tiste, ki niso, pa so odstranili iz vzreje. Pri tem ni bil pomemben samo karakter in nagon psa, temveč tudi njegova zunanja pojavnost. Če je moral v rov, mora biti nizek. Če je šel po raco v močvirje, mora imeti dolge noge, če je gonič, mora biti vzržljiv, če je za tekme, mora biti eksploziven, če je v mrzlih krajih, mora imeti dlako, ki ga bo ščitila pred mrazom. Če je za naročje, mora biti bolj počasen … Itd.
Če kupujemo psa, torej res lahko izberemo psa po lastni meri. Certifikat, ki to zagotvalja, je rodovnik.
Sodobna selekcija poteka skozi vzrejno komisijo, ki izloča pse, ki imajo dedne bolezni, pse, ki ne dosegajo zapisanih in registriranih značilnosti pasme (karakternih in zunanjih). Te značilnosti so mednarodno priznane. Za Evropo veljajo FCI standardi [sl.wikipedia.org], [www.fci.be], za Ameriko pa AKC [www.akc.org]
Rodovnik je torej potrdilo, kakšne lastnosti ima tvoj pes. Jasno nam je, da narava poskrbi za manjša odstopanja, vendar pa vemo, kaj lahko pričakujemo. Vemo,da bo pes imel tak in tak videz in kakšna nega je zahtevana. Vemo, koliko bo velik, vemo, ali bo ril po vrtu ali bo grel kavč. Vemo ali bo zadovoljen s sprehodom do prvega parka ali pa bomo morali z njim hoditi na dvourne pohode vsak dan. Vemo ali bo pes lahko spal zunaj ali pa ga bomo morali pozimi celo obleči, vemo, ali je pasma naklonjena otrokom ali je do otroških mladičev nestrpna. Skratka, pri psu z rodovnikom imamo že kup informacij pred nakupom.
Tega pri psu, ki rodovnika nima, ni. Pri reji pasmi podobnih psov, nikoli ne bomo vedeli, ali so starši dobili vzrejno prepoved ali pa so bili lastniki samo nevedni ali leni, da niso opravili vsega potrebnega za rodovnik. Zato je uspeh pri vzogji in šolanju lahko drugačen kot si želimo. Pes nas lahko preseneti z lastnostjo, ki si je ne želimo.
vse to seveda govorim na splošno, prosim, ne zdaj argumentirat, pri meni ni tako, moj pa ne. Moj je srček ipd.
Dejstva so taka kot sem napisala zgoraj. Odstopanja so. Celo pri tehničnih produktih, ki naj bi bila povsem enaka, kaj šele pri živalih. A vendar, čemu bi tvegali več, kot je potrebno?
Če pristopamo k nakupu psa odgovrno, se bomo pozanimali o prednikih (zdaj se da šampijone vseh pasem najti na internetu) in pozanimali se bomo o tudi o vzreditelju. S tem si zagotovimo, da bomo našli poštenega vzreditelja. Seveda moramo biti temeljiti.
Zaničevanje rodovnikov in rodovniških psov in njihovih lastnikov in razstav je primitivno in zanikanje napredka.
Odločitev ali imate doma raje 9-15 let presenečenje ali predvidljivega družabnika, pomočnika ipd pa je vaša.
Psa se ne kupuje na vrat na nos, ampak je potrebno nakup načrtovati. Po mojih izkušnjah traja najmanj pol leta ( z veliko sreče) traja lahko tudi leto in več, če smo dosledni pri izbiri in če res vemo, kaj hočemo.
Nakup preko oglasa je tvegan nakup. Če ste psa kupili preko oglasa pomeni, da se niste temeljito poglobili v nakup psa. Če bi se, oglasov sploh ne bi brali, ampak bi že imeli dogovor z vzrediteljem. Vedeli bi, kdaj se je psica gonila, kdaj je bila parjena, kdaj so psički prišli na svet, videli bi jih že pri 4 tednih v živo in potem čakali še mesec ali dva, da vam izbranega psa vzreditelj proda.
In lepo prosim, ne me napadati, vem, da je to ideal. In vem, da se je do takih informacij pravzaprav težko prebiti. Če kupuješ prvega psa, je težko vse to vedeti. Zato je prav, da se o tem čim več piše, sprašuje in razlaga. Družba nas navaja k impulzivnim nakupom, žal je to pri psih res napaka. Pasmo je potrebno skrbno izbrati in seveda je težko, saj je pasem cca 170.
Če koga kaj zanima, sem pripravljena pomagati, razložiti, svetovati, kako iskati. Lahko tudi na PVT.
Samo nehajmo se kregat, ali je rodovnik brez veze ali je ta ali oni pes boljši, kdo je mešanec in kdo ni.
Ko enkrat postaneš lastnik psa in gledaš vse skozi svojega đukca, lepo vas prosim, kateri noramlen lastnik pa prenese, da se šimfa njegovega štirinožca??
Zato, še enkrat poudarjam: Pred nakupom je potrebno razmišljati o tem! Ko je pes enkrat tvoj, je itak najboljši, takrat postanemo subjektivni. In ko gre kaj narobe, ni žrtev samo pes, ampak tudi lastnik! Prostovoljno žrtvovanje pa meni ne diši, sploh, če to traja 10, 15 let.
Lp.
Tukaj bi dodala še nekaj:
Tako veselo se opleta s to “nepomembnostjo papirjev”, češ, našemu psu se na daleč vidi, da je čistokrvni maltežan/nemški ovčar/zlati prinašalec/dodaj po želji, samo brezveznega papirja nima, s katerim bogatijo izkoriščevalski vzreditelji.
Vendar nihče ne pomisli, da so prav rejci čistokrvnih psov brez rodovnika največji IZKORIŠČEVALCI: ne samo da (lahko) parijo psico kadar se jim zahoče, tudi ob vsaki gonitvi, ne samo da služijo na psih in naivnih kupcih, ne samo da mnogokrat ne skrbijo primerno ne za psico ne za mladiče, ob vsem tem še izkoriščajo dolgoleten trud in delo vseh vestnih vzrediteljev, ki so pasmo sploh ustvarili/ohranili, in pljuvajo po rodovnikih, ki pasmemsko vzrejo sploh omogočajo.
NERODOVNIŠKE REJE SE SPLOH NE BI MOGLI ITI, ČE NE BI VZREDITELJI PRED NJIMI DOLGA LETA SELEKTIVNO IN SKRBNO VZREJALI PSOV Z DOLOČENIMI ZNAČILNOSTMI (in izločevali tistih, ki teh značnilnosti nimajo ali so pri njih izražene bolezni/okvare).
Ker je reja bila toliko časa selektivna, se lahko hecaš s tem, da pariš psa podobnega neki pasmi z drugim psom, podobnim neki pasmi, in še vedno z veliko verjetnostjo pričakuješ, da boš mladiče lahko prodal kot čistokrvne.
Vendar to lahko narediš v prvi generaciji, kmalu pa bodo pričakovane pasemske značilnosti vse manj pasemske. Da sploh ne omenjamo zdravstvenih težav, ki jih lahko imajo takšni mladiči, kaj šele njihovi potomci (ker starši niso opravili vzrejnega pregleda, morda že njihovi starši ne in pogoste dedne bolezni niso bile izključene), kje je še to da je potrebno prišteti še neprimerno oskrbo psice in, velikokrat, tudi mladičev.
Tako da je pljuvanje po selektivni vzreji in rodovnikih s strani zagovornikov nerodovniške reje še v enem aspektu – paradoksalno. Ker, še enkrat, brez nje šteparjev/dvoriščnih rejcev/preprodajalcev sploh ne bi moglo biti, saj ne bi imeli psov za parjeje, katerih mladiče bi lahko prodajali kot “rodovniške brez rodovnika”.
žal, moja pa je z rodovnikom in ko je dobila cisto na glavi in sem vzreditelja kontaktirala za izkušnje s cistami-2x, mi sploh ni odgovoril. nikoli poklical niti vprašal po kužiki, tako da ni vse črno in belo….
ne zagovarjam kupovanja psov brez rodovnika, naši so do sedaj vedno imeli rodovnik, ampak hočem reči da so tudi vzreditelji ki jim očitno gre za zaslužek za kužke pa jim nikakor ni mar…pa me ugriznite sedaj…
Ja to je tudi pomembno. Je pa žalostno, če so drugi psi dobili lastnike, ki jim je vseeno, nišče pa se ne pozanima kako je z njimi.
Jaz psa brez rodovnika, ne bi imela več. Ker je povsem možno, da psičko, ki rojeva zelo izkoriščajo. Zelo dobra oddaja o tem je bila pri Oprah, prav z skrito kamero so šli med določene vzrejevalce in pokazali kaj se pri enih dogaja. Ne pravim, da pri vseh, samo pri določenih pa je bila kriza.