Že več let se spopadam z motnjo hranjenja. Začelo se je z ortoreksičnimi vzorci prehranjevanja, ki so se postopoma razvili v anoreksijo. Hrana je postala nekaj, kar nadzorujem, o čemer razmišljam in česar se pogosto bojim. Velik del mojega življenja je zaznamovalo tudi pretirano gibanje, občutek dolžnosti in nezmožnost, da bi si zares dovolila počitek.

Čeprav sem danes odrasla ženska, se še vedno srečujem z istimi strahovi in omejitvami. Vem, da si želim drugačnega življenja, vendar je med tem, kar si želim, in tem, kar si dejansko dovolim, še vedno velika razlika.

Hrano si trenutno najlažje dovolim zvečer. Takrat si lahko privoščim več sproščenosti, čez dan pa me še vedno spremljajo odpor, strah, pravila in občutek, da moram imeti stvari pod nadzorom.

Želim si uživati v hrani. Želim si iti na kosilo, na izlet, na dopust, v restavracijo, ne da bi morala ves čas razmišljati o hrani in svojih pravilih. Želim si spontanosti. Želim si družine, prihodnosti in življenja, v katerem hrana ne bo več določala mojega počutja, odločitev in vrednosti.

Ne želim več samo preživeti dneva in čakati na večer, ko si bom končno dovolila živeti nekoliko bolj svobodno.

Zavedam se, da okrevanje ne bo enostavno. Strah ne bo izginil čez noč. Toda ne želim več čakati na dan, ko me ne bo več strah. Želim se naučiti narediti korak kljub strahu.

Ne želim več odlagati svojega življenja na čas, ko bom nekoč dovolj pogumna. Želim začeti živeti že zdaj.

Kako iz besed preiti v dejanja?

Hvala za odgovor in lep pozdrav

Pozdravljeni, iz vašega vprašanja razbiram, da ste en zelo pomemben korak že naredili – zelo jasno prepoznate, kaj vam motnja hranjenja jemlje in kakšno življenje si želite namesto tega.

Posebej pomemben in odločen se mi zdi vaš stavek: »Ne želim več čakati na dan, ko me ne bo več strah. Želim se naučiti narediti korak kljub strahu.«

Mislim, da je prav tukaj tudi del odgovora na vaše vprašanje, kako iz besed preiti v dejanja, ne da bi še naprej čakali, da boste nekega dne dovolj pogumni, sproščeni ali brez strahu.

V praksi se prememba začne počasi in nekega dne, ko pogledamo nazaj, jo opazimo. Pri tako dolgo utrjenih vzorcih se pogosto sprememba začne z majhnimi dejanji, medtem ko je strah še vedno prisoten. Na to temo bi lahko zelo veliko napisala, in morda se bova v nadaljevanju še dotaknili te teme.

Bi vam pa ob tej priložnosti priporočala, da ne poskušate še enkrat vse narediti sami. Opisujete dolgoletno motnjo hranjenja, anoreksične vzorce, veliko pravil okoli hrane in pretirano gibanje. To je dovolj resna in utrjena težava, da si zaslužite strokovno podporo človeka oziroma tima, ki se posebej ukvarja z motnjami hranjenja.

Zato vaš prvi korak vidim v smeri odločitve, da boste v naslednjih dneh poiskali strokovnjaka in se naročila na prvi pogovor.

Drugi koraki bodo lahko prišli pozneje in jih boste skupaj prilagajali temu, kar zmorete. Ni treba, da naenkrat začnete hoditi v restavracije, spremenite vse obroke in opustite vsa pravila. Pri okrevanju je pogosto pomembneje to, da so spremembe dovolj majhne, da ostanejo obvladljive, nas ne preplavljajo, da so realne in da jih lahko dejansko naredimo. Nič ne pomaga, če zastavimo na veliko, potem pa nas življenje potegne nazaj.

Če so spremembe majhne, vendar dovolj dosledne, se bodo začele kmalu videti.

Ob tem bi vam priporočila tudi, da ne ostanete samo pri psihološkem delu. Ker omenjate anoreksijo in dolgotrajno omejevanje hrane oziroma pretirano gibanje, je smiselno, da je obravnava usmerjena prav v motnje hranjenja in vključuje tudi spremljanje telesnega stanja ter prehrane.

Če želite, lahko malo pobrskate po spletu, začutite, kaj bi bilo za vas in se vrnete, da skupaj preveriva, kakšna pomoč vam je na voljo in kako izbrati prvi korak, ki bo dovolj konkreten, da ga boste lahko dejansko naredili.

Če ste že poskusili sami in ste to naredili že na več različnih načinov, od katerih noben ni trajno deloval, je čas, da poskusite še kaj novega.