Kar 63 odstotkov partnerjev ljudi z zasvojenostjo z igrami na srečo ne poišče pomoči zase

Ko govorimo o zasvojenosti z igrami na srečo, veliko pozornosti namenjamo človeku, ki igra. Toda posledice pogosto močno zaznamujejo tudi partnerja, starše in druge bližnje. Nova hrvaška raziskava razkriva, kako hude so lahko stiske bližnjih in kako redko poiščejo pomoč zase. Odpira pa še eno pomembno vprašanje: kje je meja med podporo bližnjemu in prevzemanjem odgovornosti za njegovo okrevanje?

»Kaj lahko storim?« je vprašanje, ki ga na forumih Med.Over.Net pogosto zastavljajo partnerke moških s težavami zaradi igranja na srečo ali drugih oblik zasvojenosti.

Njihove zgodbe so si pogosto podobne: prikrivanje igranja, izgubljen denar, dolgovi, obljube, da se to ne bo več ponovilo, in vedno novi dvomi. Partnerke in drugi družinski člani poskušajo razumeti, kaj se dogaja, preprečiti nadaljnje posledice in predvsem najti način, kako bi bližnjemu pomagali, da bi prenehal igrati.

Precej redkeje pa poiščejo pomoč zase in tudi na sploh se v družbi o tem ne pogovarjamo. Prav na ta del pa se je osredotočil hrvaški raziskovalni projekt G-HARM, ki ga na Edukacijsko-rehabilitacijski fakulteti Univerze v Zagrebu vodi izr. prof. dr. Dora Dodig Hundrić, socialna pedagoginja in raziskovalka vedenjskih zasvojenosti. S sodelavci proučuje posledice problematičnega igranja na srečo pri tako imenovanih pomembnih drugih – partnerjih, starših in drugih bližnjih, ki jih zasvojenost prav tako prizadene.

Ugotovitve njihove pilotne raziskave opozarjajo, da posledice še zdaleč niso omejene na finančne izgube.

Polovica bližnjih z izrazitimi simptomi anksioznosti

V pilotni raziskavi G-HARM je sodelovalo 132 družinskih članov oseb, ki se zdravijo zaradi zasvojenosti z igrami na srečo. Med njimi je bilo 60 partnerjev oziroma partnerk in 72 staršev.

Rezultati so pokazali visoko stopnjo psihološke obremenjenosti v obeh skupinah. Med najpogostejšimi posledicami so občutki nemoči, jeze, zaskrbljenosti in čustvene izčrpanosti, porušeni družinski odnosi, izguba zaupanja, težave s spanjem in druge zdravstvene težave, povezane z dolgotrajnim stresom.

»Eno ključnih sporočil naše raziskave je, da zasvojenost z igrami na srečo ni težava, ki prizadene samo človeka, ki igra, ampak ima lahko zelo resne posledice tudi za njegove najbližje. Pri tem ne gre samo za finančne izgube, na katere običajno najprej pomislimo, ampak za celo vrsto čustvenih, psiholoških, zdravstvenih in družinskih posledic,« je za Med.Over.Net pojasnila izr. prof. dr. Dora Dodig Hundrić.

Raziskovalci so ugotovili tudi razlike med partnerji in starši.

Partnerji so bolj obremenjeni s finančnimi posledicami, težavami v vsakodnevnem življenju, partnerskimi konflikti in stresom. Pri starših pa je izrazitejši občutek krivde. Pogosto se sprašujejo, ali so pri vzgoji kaj spregledali, naredili narobe ali bi lahko kako preprečili razvoj zasvojenosti pri svojem otroku.

Ob tem je treba poudariti, da so v raziskavi sodelovali družinski člani ljudi, ki so se že zdravili zaradi zasvojenosti. Ugotovitev zato ne moremo neposredno posplošiti na vse družine, v katerih ima nekdo težave z igranjem na srečo. Kljub temu jasno opozarjajo na pomembno skupino ljudi, katerih stiske pogosto ostajajo v ozadju.

Pomagajo drugim, sami pa ostajajo brez pomoči

Morda je med bolj zgovornimi podatki raziskave ta, da kljub izrazitim psihološkim težavam, kar 63 odstotkov partnerjev in skoraj 78 odstotkov staršev nikoli ni poiskalo strokovne psihološke pomoči zase.

Zakaj niso poiskali pomoči?

Ko družina odkrije težave z igranjem na srečo, se pozornost pogosto usmeri v reševanje dolgov, zaščito družinskih financ in iskanje pomoči za človeka, ki igra. Njegove težave lahko postopoma začnejo določati vsakodnevno življenje celotne družine, medtem ko za potrebe, načrte in odnose drugih ostaja vse manj prostora.

Dora Dodig Hundrić opozarja, da se bližnje pogosto obravnava predvsem kot podporo človeku, ki se zdravi, medtem ko njihove lastne težave in potrebe ostajajo v drugem planu.

»Družinski člani niso samo ljudje, ki naj bi pomagali pri zdravljenju zasvojenega človeka. Tudi sami so prizadeti zaradi igranja na srečo, imajo svoje težave in potrebujejo strokovno pomoč,« poudarja raziskovalka.

Pomembna ugotovitev raziskave je tudi, da so ljudje, ki so zaznali več socialne podpore, poročali o manjši skupni škodi, povezani z igranjem bližnjega. To sicer še ne dokazuje vzročne povezave, kaže pa, kako pomembno je, da imajo tudi družinski člani nekoga, na katerega se lahko obrnejo.

Ko se življenje začne vrteti okoli igranja drugega

Življenje s človekom, ki ima težave zaradi igranja na srečo, lahko postopoma spremeni tudi vedenje njegovih bližnjih. O občutkih nemoči, razočaranja in iskanju rešitev pričajo tudi osebne zgodbe na Med.Over.Net. Med drugimi jih lahko preberete v intervjuju in zapisu anonimne uporabnice foruma Zasvojenosti in pomoč. Kaj se jim pogosto dogaja?

Partnerke začnejo preverjati bančne račune, sprašujejo, kje je bil partner, spremljajo njegove izdatke ali celo prevzamejo popolni nadzor nad družinskimi financami. Starši poskušajo poravnati dolgove odraslega otroka, ga prepričujejo v zdravljenje in iščejo načine, kako preprečiti nove težave.

Takšno ravnanje je pogosto posledica skrbi, strahu in želje, da bi pomagali.

»Še posebej kadar težava traja več let, družinski člani pogosto postopoma prevzemajo vedno več odgovornosti za finance, družinske obveznosti in vsakodnevno delovanje, da bi preprečili nove škodljive posledice igranja na srečo,« pojasnjuje Dora Dodig Hundrić.

Podobno opažajo tudi strokovnjaki v Sloveniji. Andreja Domajnko, strokovna vodja Centra Šteker pojasnjuje:

“V želji, da bi pomagali, svojci pogosto prevzamejo dodatne obveznosti in poskušajo omiliti posledice igranja. Upajo, da se bodo stvari spremenile, pri tem pa zanemarijo lastno stisko.”

Pri tem lahko nastane začaran krog. Bližnji skušajo z nadzorom ponovno vzpostaviti občutek varnosti, ki ga je porušilo prikrivanje igranja. Toda več ko morajo preverjati in nadzorovati, bolj se lahko njihov odnos spremeni. Zaupanje kopni, nesoglasja se vrstijo. Biti “policaj” (op. tako partnerje pogosto opisujejo svojo vlogo), postane preveč naporno.

Kje je meja med podporo in prevzemanjem odgovornosti?

Meja ni vedno preprosta, še posebej kadar imajo partnerji skupne finance, otroke in druge družinske obveznosti.

Zaščita skupnega denarja pred novimi izgubami je lahko povsem upravičen in potreben ukrep. Prav tako so lahko koristni spodbujanje k zdravljenju, sodelovanje v podpornih skupinah, postavljanje jasnih meja. Težava nastane, ko bližnji začne verjeti, da je njegova naloga preprečiti vsako novo igranje in prevzeti odgovornost za okrevanje drugega človeka.

»Pomembno je razlikovati med nudenjem podpore in prevzemanjem odgovornosti za okrevanje druge osebe. Podpora pomeni pomagati človeku, da prevzame odgovornost za lastno vedenje in zdravljenje, ne pa trajno prevzeti te odgovornosti namesto njega,« poudarja Dora Dodig Hundrić.

Andreja Domajnko dodaja:

“Meja med pomočjo in prevzemanjem odgovornosti je pogosto zelo tanka. Pomoč postane problematična predvsem takrat, ko svojci začnejo odpravljati posledice igranja namesto človeka, ki igra, in s tem nehote omogočajo nadaljevanje takšnega vedenja. Tako lahko začnejo redno odplačevati njegove dolgove, najemati posojila zanj, mu dajati denar brez jasnih dogovorov ali pred drugimi prikrivati težavo, ker ga želijo zaščititi.”

Seveda to ne pomeni, da so svojci krivi za nadaljevanje igranja, pojasnjuje Andreja Domanjko. Njihovo ravnanje običajno izhaja iz ljubezni, strahu in želje, da bi preprečili še večjo škodo. Zato je pomembno, da znajo razlikovati med podporo človeku in prevzemanjem odgovornosti za njegove odločitve.

Pri tem pa ni vseeno, ali bližnji postavlja mejo ali poskuša nadzorovati drugega človeka. V čem je razlika?

Razlika je lahko že v tem, kaj želimo doseči. Ali skušamo doseči, da bo drugi ravnal tako, kot pričakujemo, ali pa z njo določamo, kaj smo še pripravljeni sprejeti in kaj bomo naredili, da zaščitimo sebe in svojo družino.

Včasih je lažje še naprej iskati načine, kako spremeniti drugega človeka, kot sprejeti, da na njegovo vedenje nimamo odločilnega vpliva.

Kot opozarja raziskovalka Dodig Hundrić, so prav zaradi prepletenosti družinskih odnosov, financ in obveznosti pri postavljanju teh meja pogosto potrebni strokovna pomoč, pogovor in podpora.

Tudi ko človek preneha igrati, posledice ne izginejo čez noč

Pri motnji igranja na srečo ne gre samo za izgubljeni denar. Ena najtežjih posledic za partnerske in družinske odnose je lahko izguba zaupanja. Odločitev za zdravljenje je pomemben korak, vendar ne pomeni, da posledice zasvojenosti čez noč izginejo. Poleg spremembe vedenja je treba pogosto reševati tudi finančne težave, porušeno zaupanje in odnose, ki jih je zasvojenost prizadela.

Kadar so igranje spremljali prikrivanje, laži ali neizpolnjene obljube, lahko negotovost vztraja tudi potem, ko človek preneha igrati. Nenavaden dvig denarja, zamuda pri prihodu domov ali nejasna razlaga lahko ponovno vzbudijo dvome. Bližnji se znajde pred dilemo, ali naj zaupa ali preverja. Po eni strani želi verjeti, da je sprememba resnična, po drugi pa se boji ponovnih razočaranj in posledic.

Zato okrevanje ne pomeni nujno samo prenehanja igranja. Za družino je pomembno tudi postopno ponovno vzpostavljanje zaupanja, občutka varnosti in odnosov, ki jih je zasvojenost prizadela.

Za pomoč ni treba čakati, da jo sprejme tudi človek, ki igra

Podpora družinskim članom je pomembna ne glede na to, ali se človek s tveganim igranjem vključi v svetovanje ali zdravljenje. Strokovna pomoč lahko pomaga pri obvladovanju lastne stiske, prepoznavanju in postavljanju lastnih potreb ter uči ustreznejših načinov komunikaciji z bližnjim.

Kdaj pa je pravi trenutek, da poiščemo pomoč?

»Bližnji ne bi smeli čakati, da se njihove težave tako stopnjujejo, da ne morejo več normalno delovati. Dolgotrajna zaskrbljenost, težave s spanjem, občutek nemoči, izrazit stres, porušeni odnosi ali občutek, da se je celotno življenje začelo vrteti okoli igranja na srečo, so že dovolj pomembni razlogi za iskanje podpore,« pravi Dora Dodig Hundrić. Ob tem posebej opozarja, da je treba ob nasilju ali ogroženi varnosti pomoč poiskati takoj.

»Dobrobit družinskih članov bi morala biti pomemben cilj podpore in strokovnih intervencij, ne glede na to, ali bo človek, ki igra, poiskal pomoč oziroma uspešno zaključil zdravljenje,« poudarja Dora Dodig Hundrić.

Andreja Domanjko svetuje:

“Kadar človek, ki igra, še ni pripravljen poiskati pomoči, svojcem svetujemo, naj ne čakajo, da bo prvi korak naredil sam. Tudi sami lahko poiščejo strokovno podporo, pridobijo potrebne informacije in se naučijo, kako se odzivati v takšnih situacijah. Pomembno je, da zaščitijo svoje duševno zdravje, postavijo jasne meje in se izogibajo ravnanjem, ki bi lahko omogočala nadaljevanje igranja. Ob tem naj poskušajo ohraniti odprto komunikacijo, se izogibajo obsojanju in človeka spodbujajo k iskanju pomoči, ko bo na to pripravljen.”

Na tem mestu se lahko vrnemo k vprašanju z začetka članka: »Kaj lahko storim?« in mu dodamo še eno: »Kaj potrebujem jaz in kaj lahko storim zase?«

Poiskati pomoč zase ne pomeni, da smo obupali nad bližnjim ali da mu ne želimo več pomagati. Pomeni, da smo ob skrbi zanj prepoznali tudi lastno stisko, svoje potrebe in pravico do varnosti.

Skrb za človeka, ki ima težave z igranjem na srečo, in skrb zase se namreč ne izključujeta.

Obvestilo: Članek je avtorski prispevek, pripravljen za portal Med.Over.Net. Nastal je na podlagi strokovnih virov, raziskovalnih ugotovitev in izjav sogovornikov. Članek ni bil naročen ali financiran s strani oglaševalcev, sponzorjev ali drugih zunanjih naročnikov. Njegova vsebina je bila oblikovana neodvisno, v skladu z uredniškimi in strokovnimi merili.