O tem, kako poteka umetna prekinitev nosečnosti, katere možnosti so na voljo in kaj ženska potrebuje pred postopkom ter po njem, smo se pogovarjali z asist. Evo Skuk, dr. med., s Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike, UKC Ljubljana.
Umetna prekinitev nosečnosti (UPN) je medicinski postopek, s katerim se nosečnost namerno prekine. Čeprav gre za zdravstveni poseg, je njegova obravnava širša od samega medicinskega postopka. Dotika se osebnih okoliščin, odnosov in čustev, o katerih ženska morda ne želi ali ne zmore govoriti z vsakomer. Prav zato je pomembno, da ima na voljo zanesljive informacije, varen dostop do zdravstvene oskrbe in prostor, v katerem lahko vprašanja postavi brez strahu pred obsojanjem.
Sogovornica pove, da je v Sloveniji svobodno odločanje o rojstvu otrok ustavna pravica. Leta 2025 je bilo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) opravljenih 2.973 umetnih prekinitev nosečnosti. Stopnja dovoljene splavnosti je 7/1000 žensk v rodni dobi, kar nas uvršča med redke države z najnižjo stopnjo dovoljene splavnosti na svetu. Približno 90 odstotkov jih je bilo opravljenih pred dopolnjenim desetim tednom nosečnosti, najpogosteje pa so zdravstveni delavci uporabili metodo prekinitve nosečnosti z zdravili, ki predstavlja približno 80 odstotkov vseh postopkov.
Pravica do odločitve in dostop do informacij
“V Sloveniji se umetna prekinitev nosečnosti do dopolnjenega desetega tedna praviloma opravi na zahtevo nosečnice. Če nosečnost traja več kot deset tednov, o zahtevi odloča pristojna komisija,” pojasnjuje asist. Eva Skuk. Dodaja, da je pomemben del te pravice tudi možnost, da ženska odločitev sprejme na podlagi razumljivih in celovitih informacij. “Zdravstveno osebje ji mora predstaviti razpoložljive metode, pojasniti potek postopka in morebitna tveganja ter odgovoriti na njena vprašanja. Pri tem ne sme vsiljevati svojih osebnih ali moralnih prepričanj, ustvarjati občutka krivde ali nanjo pritiskati, naj se odloči drugače. Sočutna obravnava pomeni tudi varovanje zasebnosti, spoštljivo komunikacijo in upoštevanje posamezničinih potreb. Ženska ima pravico do informacij, ki jih potrebuje za informirano odločitev, ne da bi se morala zagovarjati zaradi svojih življenjskih okoliščin.“
Pot od prvega pregleda do postopka
Obravnava se praviloma začne pri izbranem osebnem ginekologu, ki na podlagi podatka o zadnji menstruaciji in ultrazvočnih meritev oceni trajanje nosečnosti. “Pred posegom se zberejo podatki o zdravstvenem stanju in ginekološki anamnezi, določi krvna skupina z RhD-faktorjem ter pridobi privolitev v postopek po ustreznem pojasnilu. Ženska mora pred odločitvijo dobiti informacije o poteku prekinitve nosečnosti, razpoložljivih metodah, pričakovanih telesnih odzivih in možnih zapletih. Pomemben del pogovora je tudi kontracepcija, če se želi z njo zaščititi pred ponovno neželeno nosečnostjo,” pojasni asist. Eva Skuk.
Če nosečnost ne traja več kot 10 tednov, se UPN lahko opravi na zahtevo ženske. Po 10. tednu zahtevo obravnava Komisija za UPN I. stopnje; ob zavrnitvi je mogoča obravnava na Komisiji II. stopnje.
Osnovni metodi umetne prekinitve nosečnosti sta prekinitev z zdravili in kirurška prekinitev. Katera je najprimernejša, je odvisno od trajanja nosečnosti, zdravstvenega stanja, morebitnih kontraindikacij in želja ženske.
Dve možnosti UPN: prekinitev z zdravili in kirurški poseg
Po besedah sogovornice se prekinitev nosečnosti z zdravili v prvem trimesečju lahko izvede z uporabo dveh zdravil (mifepriston in mizoprostol). Zdravili sprožita procese, ki povzročijo prekinitev nosečnosti in izločanje nosečnostnega tkiva iz maternice. Ob ustreznih pogojih je mogoče postopek izvesti v bolnišničnem ali domačem okolju z ustrezno zdravstveno podporo.
Po takšni prekinitvi nosečnosti sta pričakovani predvsem krvavitev in bolečina (krči), ki je lahko izrazitejša kot pri menstruaciji. Pojavijo se lahko tudi krvni strdki in delci tkiva. Krvavitev lahko traja do približno 14 dni, praviloma pa postopoma postaja šibkejša. Med možnimi prehodnimi neželenimi učinki so slabost, bruhanje, mrzlica in povišana telesna temperatura.
Kirurška prekinitev nosečnosti se izvaja v bolnišničnem okolju, z metodo vakuumske aspiracije, pri kateri se nosečnostno tkivo odstrani iz maternične votline. Ta možnost je lahko primernejša v nekaterih zdravstvenih okoliščinah, denimo pri močnejši krvavitvi, sumu na molarno nosečnost ali kadar prekinitev nosečnosti z zdravili ni primerna. Na voljo je tudi na željo ženske, kadar je glede na trajanje nosečnosti in zdravstvene okoliščine ustrezna.
“Strokovno izvedena umetna prekinitev nosečnosti je zelo varen medicinski postopek, kadar je uporabljena metoda primerna trajanju nosečnosti in jo izvede ustrezno usposobljeno zdravstveno osebje. Nasprotno lahko nestrokovno izvedeni postopki povečajo tveganje za zaplete, denimo za večjo krvavitev in okužbe maternične votline, kar lahko vodi v težave z zanositvijo oziroma ogrozi reproduktivno sposobnost,”
poudarja asist. Eva Skuk.
Sogovornica pravi, da so resni zapleti možni, vendar redki: pri nekaterih ženskah se tkivo iz maternične votline ne izloči v celoti, zato je lahko potreben dodaten poseg. Večja vaginalna krvavitev, pri kateri je potrebno nadomeščanje krvi s transfuzijo krvnih pripravkov, se pojavi pri manj kot eni od 1.000 prekinitev nosečnosti, okužba rodil pa pri manj kot enem na 100 postopkov.
Kdaj poiskati zdravniško pomoč?
“Po umetni prekinitvi nosečnosti je predviden kontrolni pregled, praviloma čez dva do tri tedne, s katerim se potrdi uspešnost postopka in po potrebi opravi pogovor o nadaljnji kontracepciji,” pravi asist. Eva Skuk. Dodaja, da se je treba na zdravnika obrniti pred načrtovanim kontrolnim pregledom, če se pojavijo:
- močna krvavitev;
- vztrajna ali huda bolečina;
- znaki okužbe: povišana telesna temperatura (nad 37,5 °C);
- občutljivost spodnjega dela trebuha ali maternice;
- neprijeten vonj ali gnojen izcedek.
Čustveno doživljanje umetne prekinitve nosečnosti
“Čustveno doživljanje postopka je subjektivno in individualno, odvisno pa je tudi od več dejavnikov, kot so okoliščine, v katerih se ženska znajde, podpora okolice in način, kako je obravnavana s strani zdravstvenih delavcev,” poudarja asist. Eva Skuk. Pravi, da je čustveno doživljanje prekinitve nosečnosti različno in individualno. Pomembno vlogo imajo okoliščine, v katerih se ženska znajde, podpora okolice in način, kako je obravnavana s strani zdravstvenih delavcev. Postopek UPN je lahko povezan z občutki sramu, krivde in izolacije. Večina žensk po prekinitvi neželene nosečnosti pa čuti olajšanje. Pri prekinitvah v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti, ki so večinoma indicirane zaradi zdravstvenih razlogov, je psihološka podpora pomembna in svetovana.
Pogovor o prihodnji zaščiti
Sogovornica pravi, da se je po prekinitvi nosečnosti smiselno pogovoriti tudi o kontracepciji, če se ženska želi zaščititi pred novo neželeno nosečnostjo. “Večino metod je mogoče začeti uporabljati takoj po postopku, zato ni nujno čakati na prvo menstruacijo. Oralno hormonsko kontracepcijo je praviloma mogoče začeti uporabljati takoj po umetni prekinitvi nosečnosti. Maternični vložek se lahko pri ustreznih pogojih vstavi že ob kirurškem posegu ali na prvem kontrolnem pregledu. Pri izbiri kontracepcije je treba upoštevati zdravstveno stanje, osebne želje in življenjske okoliščine ženske.“
Če ženska kontracepcije ne začne uporabljati takoj, je priporočena abstinenca spolnih odnosov vsaj do prvega kontrolnega pregleda po UPN.
