Raziskovalci so analizirali podatke zapestnih senzorjev gibanja več kot 95.000 udeležencev iz podatkovne zbirke UK Biobank, da bi preučili, kako so vsakodnevni vzorci spanja povezani s tveganjem za skoraj 1.100 različnih bolezni.
Ugotovili so, da je več globokega spanja povezano z manjšim tveganjem za razvoj sedmih bolezni, koristno se je izkazalo tudi daljše trajanje spanja, pri čemer so najmanjše tveganje za bolezni zaznali pri tistih, ki so ponoči spali od 6 do 8 ur.
Po drugi strani sta bila krajše in bolj prekinjeno spanje povezana z večjim tveganjem za nekatere bolezni. Spanje, krajše od 5 ur, je bilo na primer povezano z večjim tveganjem za 37 bolezenskih stanj, med katerimi so bile tudi demenca, srčno popuščanje in sladkorna bolezen tipa 2.
“Ugotovitve kažejo, da je spanje od 6 do 8 ur na noč povezano z ugodnejšimi zdravstvenimi izidi pri odraslih v srednjih in starejših letih, kar je najverjetneje posledica ugodnejšega razmerja med posameznimi fazami spanja,”
je zapisala ekipa raziskovalcev pod vodstvom dr. Jingsonga Luoja s Fakultete za javno zdravje Univerze v Pekingu.
Raziskava je bila septembra objavljena v strokovni reviji PLOS Medicine.
Ocenjevanje vzorcev spanja
Znanstveniki opozarjajo, da samo trajanje spanja ne razkrije celotne slike o povezavi med spanjem in boleznimi. Na tveganje za razvoj bolezni najverjetneje vplivajo tudi faze spanja, pogostost bujenja in neenakomernost spalnih vzorcev.
V raziskavo je bilo vključenih 95.559 udeležencev (povprečna starost 56,2 leta; 56,3 odstotke je bilo žensk), ki so sedem dni in noči zaporedoma nosili senzorje gibanja (akcelerometre) na zapestju. Model strojnega učenja je na podlagi tega ocenil trajanje faze REM, globokega in lahkega spanja, celotno trajanje spanja, čas, ko so bili udeleženci ponoči budni, ter nočna odstopanja v vzorcu spanja.
Udeležence so nato v povprečju spremljali 8,9 leta in iz njihovih zdravstvenih kartonov pridobivali podatke o postavljenih diagnozah. Raziskava je preučevala povezave med kazalniki spanja in 1.049 različnimi boleznimi ter pri tem upoštevala tudi starost, spol, družbeno-ekonomski položaj, življenjski slog in okoljske dejavnike.
Več faze REM je bilo povezano z manjšim tveganjem za bolezni
Več REM-spanja je bilo povezano z manjšim tveganjem za 83 različnih bolezni. Najmočnejša povezava je bila opažena pri parkinsonizmu (približno 80 odstotkov manjše tveganje), multipli sklerozi (52 odstotkov manjše tveganje), demenci (46 odstotkov manjše tveganje), Alzheimerjevi bolezni (31 odstotkov manjše tveganje) in srčnem popuščanju (26 odstotkov manjše tveganje).
Več globokega spanja je bilo povezano z manjšim tveganjem za sedem obolenj, med njimi za sladkorno bolezen tipa 2 (za 11 odstotkov manjše tveganje) in veliko depresivno motnjo (za 14 odstotkov manjše tveganje).
Ugotovitve glede lahkega spanja so bile manj enotne. Več lahkega spanja je bilo povezano z večjim tveganjem za 28 bolezni (na primer za veliko depresivno motnjo za 31 odstotkov večje tveganje), hkrati pa z manjšim tveganjem za srčno popuščanje (za 14 odstotkov manjše tveganje) in bakterijsko vnetje kože (za 17 odstotkov manjše tveganje).
Več časa, ko so bili udeleženci ponoči budni, je bila povezano z večjim tveganjem za anksiozne motnje (za 23 odstotkov večje tveganje), veliko depresivno motnjo (za 26 odstotkov večje tveganje), odvisnost od psihoaktivnih snovi (za 33 odstotkov večje tveganje), zlorabo alkohola (za 22 odstotkov večje tveganje) in štiri druge motnje.
Spanje od 6 do 8 ur na noč je bilo povezano z najnižjim tveganjem za največje število bolezni – pri 69 različnih bolezenskih stanjih so raziskovalci ugotovili povezavo med tem trajanjem spanja in manjšim tveganjem. Nasprotno je bilo spanje, krajše od 6 ur, povezano z večjim tveganjem za 24 bolezni. Raziskovalci ob tem opozarjajo, da rezultati ne dokazujejo, da bi 6 do 8 ur spanja neposredno preprečevalo bolezni, temveč kažejo na povezavo med tem trajanjem spanja in ugodnejšimi zdravstvenimi izidi.
Kako natančno je bilo izmerjeno spanje?
Čeprav objektivno merjenje spanja ponuja dragocen vpogled v zdravje, ostaja odprto vprašanje, kako natančno je mogoče določiti faze spanja izven specializiranega laboratorija. “Dejstvo, da so spanje merili sedem dni zapored, je prednost študije, saj to dobro odraža naše vsakodnevne navade,” je v izjavi dejal dr. Greg Elder, docent za psihologijo z Univerze Northumbria v Angliji.
Zapestni akcelerometer ne meri neposredno možganske aktivnosti in očesnih gibov, ki jih pri polisomnografiji uporabljamo za določanje faz spanja. Zato so bile faze spanja v tej raziskavi ocenjene na podlagi gibanja in ne neposredno izmerjene, kar Elder meni, da je pomembna omejitev. Čeprav lahko modeli strojnega učenja ocenijo trajanje faze REM in globokega spanja, “to ni enako kot dejansko merjenje, kdaj je nekdo v rahlem, REM ali globokem spanju.“
Študija prav tako ne more dokončno odgovoriti na vprašanje, ali spremembe v spanju sprožijo bolezen ali pa do njih pride kot posledica že obstoječih zdravstvenih težav. “V prihodnjih raziskavah bo treba preučiti, kakšno vlogo imajo spremembe spanja v samih mehanizmih posameznih bolezni,” zaključuje Elder.
Vir: Medscape; What 95,000 Wrist Trackers Revealed About Sleep and Disease Risk. Dostopno na: https://www.medscape.com/viewarticle/what-95-000-wrist-trackers-revealed-about-sleep-and-disease-2026a1000z7z. Zadnji dostop: September 2026
