V članku boste prebrali:
- Zakaj anonimnost in oddaljenost na spletu lahko spremenita način, kako komuniciramo.
- Kako mladi razmišljajo o omejevanju sovražnega govora in nevarnosti cenzure.
- Zakaj odgovornosti za spletno komunikacijo ne moremo prepustiti samo posamezniku, medijem ali platformam.
Na 8. strokovni konferenci Centra Šteker na temo rabe zaslonskih tehnologij med mladimi so o odgovornosti za besede na spletu govorili strokovnjaki različnih področij, posebno mesto pa so tokrat dobili mladi.
Besede, zapisane za zaslonom, se lahko zdijo manj resnične. Človeka na drugi strani ne vidimo, njegovega odziva ne slišimo in posledic svoje izjave pogosto ne občutimo. Toda posledice so lahko zelo resnične.
Prav odnos med pravico do izražanja in odgovornostjo za izrečeno je bil v ospredju 8. strokovne konference Društva IndiJanez, ki deluje v okviru Centra Šteker. Potekala je 15. septembra 2026, na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru povezala strokovnjake s področij dela z mladimi, digitalnih tehnologij, prava, kriminalistike in medijev ter dijake dveh slovenskih srednjih šol.
Letošnja konferenca je potekala pod naslovom »Pravica do besede, dolžnost do posledic«, njena osrednja tema pa je bil sovražni govor na spletu. Organizatorji so problematiko zastavili široko: od vprašanja, zakaj si ljudje za zaslonom dovolimo več, do meje med svobodo govora in nedopustnim ravnanjem, odgovornosti spletnih platform ter primerov, ko spletni konflikt preraste v nasilje v fizičnem svetu.
Splet ni ločen od resničnega življenja. Konflikt, ki se začne za zaslonom, ima lahko zelo resnične posledice.
Konference se je udeležilo več kot 150 ljudi, profili pa so bili izredno raznoliki. Kot v preteklih letih so med najbolj številčnimi bili strokovni delavci iz šolstva, socialnega varstva in zdravstva. Veliko je bilo tudi predstavnikov mladinskih organizacij – torej kader, ki neposredno dela z mladimi. Te raznolikosti so organizatorji vedno znova veseli, pojasnjuje Matej Behin, strokovni delavec iz Društva IndiJanez / Center Šteker in dodaja, da je povezovanje med različnimi resorji, ki nagovarjajo mlade, ključnega pomena.
Ko nas človek na drugi strani ne vidi
Center Šteker pri delu z mladimi opaža, da lahko občutek anonimnosti in fizična oddaljenost od človeka na drugi strani spremenita način komuniciranja. Meja med konfliktom, žaljivko in sovražnim govorom pri tem ni vedno očitna. Na konferenci so zato skozi interaktivno delavnico v ospredje postavili prav razmišljanje mladih.
Delavnica je bila v program vključena ravno zato, ker se na terenu skozi te aktivnosti vedno znova pokaže, koliko je prisotnost sovražnega govora med mladimi, in v družbi na splošno, normalizirana. Čeprav se ni pokazalo nič šokantnega, je ta vpogled koristna informacija za strokovne delavce, ki iščejo načine, kako pri delu z mladimi odpreti dialog o sovražnem govoru.
Mladi o vprašanju, pri katerem tudi odrasli nimamo preprostega odgovora
Dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in II. gimnazije Maribor namreč niso bili povabljeni samo kot poslušalci, ampak so v debati zagovarjali različna stališča o cenzuri, svobodi govora in omejevanju sovražnega govora na družbenih omrežjih.
Čeprav je pomembno, da se mladi v formativnih letih srečujejo z različnimi vsebinami, tudi negativnimi, in se preko tega naučijo kritičnega razmišljanja ter oblikujejo lastna mnenja, so dijaki iz Ljutomera, ki so omejevanje zagovarjali, podali argument, da ima prevelika izpostavljenost sovražnemu govoru veliko več negativnih učinkov kot pozitivnih, prav tako prispeva k normalizaciji tovrstnega govora.
“Če se pogovarjamo o regulaciji oziroma omejevanju govora na družbenih omrežjih, obstaja nevarnost, da v imenu zmanjševanja sovražnega govora to postane politično orodje, sploh če se omejevanje dogaja na nivoju vladnih organov,” Matej Behin povzema ugotovitve mladih.
Prav tako so dijaki iz Maribora, ki so bili v vlogi opozicije, zagotavljanje nepristranskosti pri tovrstnih ureditvah prepoznali kot enega ključnih izzivov.
Prisotnost sovražnega govora med mladimi in v družbi je postala tako običajna, da ga lahko začnemo doživljati kot normalen del komunikacije.
Na drugi strani komentarja je človek
Posebno težo in veliko v razmišljanje je dala osebna izkušnja Ane Kamenik. Spregovorila je o lastni izkušnji z množično spletno in medijsko pozornostjo ter o posledicah, ki jih je dogajanje imelo zanjo in njeno družino.
Gostja je izpostavila, da se odgovornost do tega, kaj se objavlja in kako to vpliva na posameznika, ki se znajde v središču medijskega linča, začne pri vsakem posamezniku. Povedala je, da se veliko govori o odgovornem medijskem poročanju, na koncu pa mediji pišejo to, kar ljudje beremo.
Kultura senzacionalizma je nekaj, kar moramo naslavljati na vseh nivojih družbe, tudi pri sebi, namesto da krivdo prelagamo zgolj na medije ali zgolj na institucije.
Razprava o sovražnem govoru se pogosto začne pri vprašanju, kaj smemo povedati. Pomembno pa je tudi, kaj se zgodi z ljudmi, ko to povemo.
Kdo je odgovoren za to, kar nastaja na spletu?
Zala Bricelj, Katarina Bulatovič, Benjamin Lesjak in Minea Rutar so na zaključni okrogli mizi iz različnih perspektiv – digitalne, medijske, pravne in sociološke strnili svoje misli. Soglasni so bili v tem, da moramo kot družba pokazati, da sovražni govor ni skladen z našimi vrednotami ter da je njegova normalizacija šla predaleč.
Na ravni posameznika to pomeni socialne sankcije, na ravni platform, kot so družbena omrežja, ki se izgovarjajo na dejstvo, da niso mediji, ampak zasebne platforme, pa pritisk za boljšo regulacijo in strožje ukrepe.
Razprava o sovražnem govoru se pogosto začne pri vprašanju, kaj smemo povedati, letošnja konferenca Centra Šteker pa je odprla še vprašanje kaj se zgodi z ljudmi, ko to povemo? Samo sporočilo, način sporočanja in okoliščine pri posamezniku, ki sporočilo sprejema, lahko vplivajo različno in jih ljudje doživljajo različno. To je tisto, kar bi morali vsi, ki komuniciramo na daljavo, imeti v mislih, ko pišemo. Lahko bi se zgodilo, da bi kultura dialoga in počutje vseh nas, bila bolj prijetna.
Pri Centru Šteker, ki se veliko srečuje in strokovno dela z mladimi, ne zagovarjajo načela, da so digitalni svetovi sami po sebi slabi. Pravijo, da je prav tako povsem razumljivo, zakaj se mladi vanje vedno znova vračajo.
Pomembno je predvsem, da ti svetovi in platforme ne nadomestijo stika z resničnim življenjem, druženja v živo, fizične aktivnosti ipd.
V ta namen za uporabnike organizirajo aktivnosti digitalnega odmika, kot je program Gibanje brez signala, ki je med poletnimi počitnicami mladim ponujal tedenske skupinske aktivnosti na prostem brez zaslonov.
