Čeprav si je obljubil, da »ne bo več«, človek ponovno naredi enako: zapravi več, kot je nameraval, vrne se v igralnico ali na telefon, pred bližnjimi skriva, koliko časa je porabil za »neumnosti«, po koncu zakrije sledi in izbriše zgodovino na računalniku ter stalno nekaj zamolči. Potem se mu prikrade sram in z njim misel: »Kaj je narobe z menoj?«
Prav sram pa lahko človeka potisne v skrivanje, osamljenost in ponovno vedenje, s katerim se vsaj za nekaj časa izogne neprijetnim občutkom. Tako se lahko začne krog, iz katerega je vedno težje izstopiti.
Raziskave problematičnega igranja iger na srečo pojasnjujejo, zakaj je sram lahko pomemben del zasvojitvenega kroga – in zakaj je sočutje nekaj povsem drugega kot opravičevanje.
V članku boste lahko prebrali:
- Zakaj sram ni enako kot krivda in zakaj je ta razlika pomembna pri zasvojenostih.
- Kaj raziskave razkrivajo o povezavi med sramom, skrivanjem in problematičnim igranjem iger na srečo.
- Zakaj sočutje do sebe ne pomeni opravičevanja škodljivega vedenja, ampak lahko omogoči spremembo.
»Ne bom več.«
Morda je bila odločitev povsem iskrena, toda potem človek ponovno stori prav tisto, česar ni želel. Vzame telefon, odpre aplikacijo, začne igrati ali pred zaslonom preživi še eno noč. Prvotni težavi se zdaj pridruži nekaj novega – sram. In prav ta je lahko eden od razlogov, da se krog nadaljuje.
Sram ni isto kot krivda
Sram poznamo vsi. Spada med tako imenovana samozavedajoča se čustva (op. self-conscious emotions), pri katerih svoje ravnanje in sebe presojamo glede na lastna pričakovanja, vrednote ali družbene standarde. V psihologiji pogosto razlikujejo med sramom in krivdo na zelo preprost način:
- Pri krivdi je v ospredju: »Naredil sem nekaj slabega.«
- Pri sramu pa: »Jaz sem slab.«
Razlika je na videz majhna, vendar je pomembna. Če obžalujemo svoje dejanje, obstaja možnost, da ga poskušamo popraviti. Opravičimo se in priznamo, kaj smo naredili. Naslednjič poskušamo ravnati drugače. Pri sramu pa problem ni več samo dejanje. Problem postanemo mi sami – »to smo mi« in to najeda našo samopodobo in lastno vrednost.
Raziskovalka June Price Tangney, ki se že desetletja ukvarja s sramom in krivdo, je s sodelavci pokazala, da sta čustvi povezani z različnimi načini odzivanja. Sram je pogosteje povezan z umikom, skrivanjem in željo po pobegu, krivda pa z osredotočenostjo na posledice vedenja in poskusom njihovega popravljanja.
Kako nastane sram?
Sram je izrazito odnosno čustvo – pojavi se v medosebnih odnosih. Kako?
Človek je že od najzgodnejšega obdobja odvisen od drugih ljudi. Skozi odnose se uči, kaj je sprejemljivo, kako se odzivajo drugi in kakšen mora biti, da lahko ostane povezan z njimi. V zdravem razvoju ima sram tudi svojo funkcijo. Pomaga nam zaznati meje, upoštevati druge ljudi in uravnavati svoje vedenje. S pomočjo srama naše vedenje postane družbeno sprejemljivo in vključujoče. Težava nastane, kadar sram »ne govori« več samo: »Tega ne počni.«, ampak: »Takšen, kot si, nisi v redu.«
Telesno usmerjeni psihoterapevtski pristopi zato sram razumejo širše kot zgolj misel ali prepričanje o sebi. Tomislav Senečić v svojem predavanju o različnih ravneh srama opozarja na njegov razvojni, odnosni in telesni vidik ter razlikuje med zdravim in destruktivnim sramom.
Tudi v literaturi telesne psihoterapije najdemo opis srama kot utelešene odnosne izkušnje. Na njegov razvoj lahko vplivajo odnosi, izkušnje osramočenja, zavračanja in druge izkušnje, ob katerih človek dobi sporočilo, da nekateri deli njega niso sprejemljivi.
Sram se ne dogaja samo v glavi
Pomislite na trenutek, ko ste se nečesa resnično sramovali. Kaj je naredilo vaše telo, kaj ste občutili ob tem? Morda ste spustili pogled, sklonili glavo, začutili vročino v obrazu, napetost ali težo v prsih in trebuhu. Morda ste se želeli umakniti iz prostora ali ste si preprosto želeli, da vas nihče ne bi videl, lahko vas je celo preletela misel »ko bi vsaj izginil«.
Telesni odziv na sram ni pri vseh enak in ga ne moremo reducirati na en sam vzorec živčnega sistema. Raziskave pa potrjujejo, da sram spremljajo tudi merljivi fiziološki odzivi. Telesnopsihoterapevtsko je zanimiva predvsem smer tega odziva. Človek, ki ga je sram, pogosto noče biti viden. In tudi tako postane sram posebej pomemben pri zasvojenostih.
Ko sram postane gorivo zasvojitvenega kroga
Raziskovalci z univerz Dalhousie in New Brunswick v Kanadi so raziskovali, ali je sram povezan s problematičnim igranjem iger na srečo in kako bi to povezavo lahko pojasnili.
V raziskavo so vključili 196 ljudi, ki so redno igrali igre na srečo. Merili so njihovo doživljanje sramu in krivde, resnost težav z igranjem ter motive, zaradi katerih igrajo. Ugotovili so pomembno povezavo med sramom in resnostjo problematičnega igranja. Pokazali so, da je igranje način spoprijemanja z neprijetnimi čustvi. To sicer ne pomeni, da sram povzroča zasvojenost z igrami na srečo, pokaže pa na možen mehanizem, zaradi katerega lahko sram pomaga vzdrževati problem.
Krog sramu
Človeka je zaradi (nesprejemljivega) njegovega vedenja lahko sram. Sram povzroči novo stisko. Igranje pa je lahko nekaj, s čimer se je že naučil vsaj začasno pobegniti prav pred neprijetnimi občutki.
Človeka je zaradi igranja sram. Toda prav pred občutki, ki jih povzroča sram, lahko ponovno pobegne v igranje.
»Če nihče ne izve, še ni tako hudo«
To prepričanje zasvojitveni krog še dodatno zaplete.
Če sram v človeku vzbuja željo, da bi se skril, bo verjetno težje povedal partnerju, koliko denarja je dejansko zapravil. Lahko se zgodi, da bo zmanjšal pomen svojega vedenja – skrival bo račune, izbrisal zgodovino, lagal kje je bil ali o času, preživetem ob igranju. Vsaka laž lahko nato postane nov razlog za sram.
Pomembno je, da tega ne razumemo kot opravičevanje laganja ali njegovih posledic. Za svoja dejanja smo odgovorni. Razumevanje dinamike pa nam pomaga odgovoriti na novo vprašanje: »Zakaj človek skriva nekaj, za kar hkrati ve, da bi moral razkriti, če želi dobiti pomoč?«
Novejše raziskave škode, povezane z igrami na srečo, kažejo prav na to povezavo. Sram in stigma sta povezana s prikrivanjem težav, poskusi, da bi jih človek rešil sam, odlašanjem razkritja in poznejšim iskanjem strokovne pomoči. Tako lahko človek ostane vedno bolj sam prav v obdobju, ko bi najbolj potreboval stik z drugimi. Nekaj več o tem smo pisali v članku Zakaj je tako težko poiskati pomoč pri nekemičnih zasvojenostih.
Paradoks srama
Če vse skupaj povežemo, dobimo krog, ki je lahko videti približno tako:
Pri posameznem človeku je lahko pot seveda drugačna. Sram ni vzrok vsake nekemične zasvojenosti in raziskave ne kažejo preproste enačbe, po kateri bi več srama vedno pomenilo hujšo zasvojenost.
Zakaj pomoč pogosto pride tako pozno?
Pri igrah na srečo so posledice lahko dolgo skrite. Človek lahko navzven živi povsem urejeno – hodi v službo, skrbi za družino in opravlja vsakodnevne obveznosti, medtem ko se v ozadju povečujejo dolgovi, skrivanje in stiska.
Prav stigma in sram sta pomembni oviri, da človek prej ne poišče pomoči in poskuša težavo rešiti sam, jo skriva pred drugimi ali odlaša z razkritjem, dokler posledice ne postanejo zelo velike.
In s tem nastane paradoks: sram, ki bi človeku lahko sporočil, da nekaj ni v redu in ga spodbudil, da bo težave začel reševati, lahko hkrati prepreči, da bi o težavah lahko spregovoril.
Sočutje ne pomeni: »Nič hudega«
Če je sram del problema, se zdi logično, da bi bil odgovor nanj sočutje. Toda beseda sočutje ne pomeni tolaženje samega sebe z besedami: »Nič hudega. Saj nisi nič kriv.« Sočutje do sebe pomeni, da lahko hkrati obstajata dve resnici: »to, kar počnem, škoduje meni in mojim najbližjim in za svoje ravnanje moram prevzeti odgovornost. To pa še ne pomeni, da sem zaradi tega nevreden človek«.
Prav tako ne pomagajo žaljivke in zmerjanje: »Kako si lahko tako neumen? Spet si vse uničil. S tabo je nekaj narobe.« S tem le sebi ali pa drugemu ustvarjamo še več bolečine. Zato je bolje, če lahko rečemo: »To sem/si naredil, posledice so resne. Želim razumeti, zakaj se to dogaja, in potrebno je poiskati pomoč.« Na ta način se lahko odpremo novi poti.
Kar je bilo skrito, lahko postane oprijemljivo
Sram se zelo pogosto razvija in ohranja v odnosih. Zato je tudi njegovo razreševanje povezano z odnosom.
Morda je eden najtežjih trenutkov pri iskanju pomoči prav tisti, ko mora človek povedati nekaj, za kar je prepričan, da ga bo v očeh drugega naredilo slabega, šibkega ali nevrednega, saj morda pričakuje obsodbo.
Lahko pa se zgodi, da namesto nje doživi nekaj drugega: da drugi vidi njegovo vedenje in njegove posledice, ne da bi zaradi tega zavrnil njega kot človeka.
Ko nekaj, kar je bilo dolgo skrito, prvič postane izgovorljivo, je lahko to začetek prekinitve zasvojitvenega kroga.
Viri:
