zdravo, mojmu fantu ni vsec ce mu prevečkrat recem da ga mam rada, primer: ga poklicem v službo in mu recem da sem dala kosilo za kuhat in ko se pogovor koncuje mu recem adijo rada te imam. In njega to jezi. A je to normalno ? Oba sva ze cez 25 let stara. Meni se to ne zdi nic kaj tako motecega, ker dejansko to zdaj po 3 letih zveze govorim ze avtomatsko … torej vedno ko se kaj slisuva nakoncu recem rada te imam, njemu to ni vredu in pravi da je dovolj (če že) samo 1x na dan pred spanjem.

kaj si vi mislite o tem ? Je težava pri meni ali pri njem ? Je tu kaj čudnega ?

Spoštovani,

iz tega, kar opisujete, jaz ne bi sklepal, da je z vami ali z njim nekaj »narobe«. Prej gre za razliko v tem, koliko in na kakšen način vsak od vaju potrebuje izražanje bližine. Za vas je »rada te imam« očitno postal naraven, topel zaključek stika. Zanj pa ista stvar ob pogostem ponavljanju morda izgubi pomen ali pa to doživlja kot pritisk. To samo po sebi še ni nič nenavadnega. Ljudje imamo zelo različne potrebe po besednem izražanju ljubezni.

Pomembnejše vprašanje je, kako se o tej razliki dogovarjata ter koliko prostora ima vsak za svoje navade, želje in meje ter kdo se komu prilagaja. Ni problem, da njega moti pogosto »rada te imam«. Njegov občutek je njegov in ga je smiselno vzeti resno. Prav tako pa ni problem, da vi to radi poveste večkrat dnevno. Vaša potreba po izražanju ljubezni ni zaradi tega pretirana ali napačna. Težava bi nastala, če bi eden od vaju začel določati, kaj drugi »sme« čutiti ali izražati, brez zanimanja za pomen, ki ga ima to za drugega. Fanta lahko vprašate kako on razume to sporočilo, zakaj ga zmoti.

Jaz bi se zato manj ukvarjal z vprašanjem, kdo ima prav, in bolj s tem, kaj se dejansko dogaja. Lahko mu mirno poveste približno takole: »Razumem, da ti je neprijetno, če to povem večkrat. Meni pa to ni preverjanje, ali me imaš rad, niti pritisk nate. Tako spontano izražam naklonjenost. Poskusiva najti način, ki bo sprejemljiv za oba.« Potem je koristno pogledati tudi pri sebi: ali »rada te imam« res samo spontano izrazite ali pa morda včasih nezavedno pričakujete odgovor, potrditev ali pomiritev. Če bi bilo slednje, bi bil to že nekoliko drugačen psihološki mehanizem.

Po treh letih zveze takšna razlika ni posebej čudna. Bolj kot sama pogostost besed je pomembno, ali lahko partner reče: »Meni je tega preveč,« ne da bi s tem razvrednotil vas, vi pa: »Meni je to naravno,« ne da bi ignorirali njegovo mejo. Kakovosten partnerski odnos ni tak, da sta oba enaka, ampak da se lahko o razlikah pogajata brez poniževanja, kaznovanja ali pretiranega prilagajanja enega drugemu.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić