Najdi forum

Kako iz začaranega kroga

“Pozdravljeni. Z ženo sva poročena 24 let, imava otroke, najino intimno življenje je super in jo iskreno ljubim od prvega dne. Nikoli je nisem prevaral. Imava pa veliko težavo, ki se ponavlja že leta. Vsakič, ko moram iti na službeno pot (npr. v Nemčijo) ali na službeni team building, gre žena skozi nepredstavljivo stisko. Že dva dni prej se začne zdirati na otroke, kuhati mulo, ponoči se prepirava. Očita mi, da se bom tam nacejal z alkoholom (čeprav spijem le pivo ali dve pri večerji) in da si bom našel drugo. Postavlja mi pogoje, kdaj moram biti doma, in me nenehno klicari, če pride do zastojev na cesti. Podobno je na praznovanjih, kjer mi zameri vsako prijaznost ali točenje pijače drugim ženskam. Žena je pri 4 letih izgubila očeta. Sam sumim, da gre za globok strah pred zapustitvijo, ki pa uničuje najin mir, saj se sam počutim krivega in ujetega, čeprav sem zvest in zanesljiv. Kako naj ji pomagam in kako naj se kot par rešiva tega začaranega kroga? Hvala za odgovor.”

Iskreno točenje pijače drugim ženskam NI normalno obnašanje. Tudi sama sem ženska in bi me to vsekakor zelo zelo zmotilo.

Zapomnite si eno stvar, in ta je da moški veliko stvari vidite in razumete drugače ali pa se samo delate norca da ne razumete.

Žena vas ima rada in seveda da ji ni prav če greste 1000 km (toliko je npr do Berlina) stran na službeno pot, ker jo skrbi, vas pogreša itd. Tud js bi bla nadrkana in bi me skrbelo kaj vi tam na trh ,,službenih poteh,, počnete sploh če radi drugim ženskam vlivate pijačo in z njimi koketirate (vi sicer to koketiranje imenujete prijaznost kar nima nobenega smisla).

Veste kako se jaz obnašam na team buildingih ? Ne koketiram z sodelavci, nikakor jim ne točim pijače, rečemo sicer kakšno bežno besedo v smislu kako ste, kako kaj gre in to je to, 3 min pogovora zgolj zaradi spoštovanja, zgodba pa se tu zaključi in nadaljujem večer z sodelavkami in NE sodelavci. In če vidite da vaši ženi ne ustreza da hodite po team buildingih bi bilo spoštljivo do nje da se ne udeležite vsakega mogočega poziva, greste ko je res nujno, npr. za novo leto, ostanete sprejemljivo dolgo (max 3 ure), se tam normalno obnašate in pustite sodelavke pri miru ter se odpravite domov. Je tako težko ?? Ni ane. Ali pač ?

Totalno razumem vašo ženo, sodeč po vašem obnašanju bi tudi mene zelo skrbelo.

Pa srečno in lep pozdrav

Spoštovani,

po opisu bi rekel, da zelo dobro zaznavate bistvo problema. Pri vaši ženi se ob vašem odhodu verjetno ne sproži predvsem vprašanje, kaj boste vi dejansko počeli v Nemčiji ali na team buildingu, ampak precej starejši notranji alarm: »Moški, ki ga imam rada, odhaja. Lahko ga izgubim.« Izguba očeta pri štirih letih je lahko pomemben del te zgodbe, ne morem brez pogovora oceniti koliko. Pomembno je, da je, da so zanjo njene skrbi resnične, čeprav nevarnost, ki jo doživlja, danes očitno ni skladna z vašim vedenjem. V jeziku transakcijske analize bi lahko rekli, da v teh trenutkih njen prestrašeni otroški del preglasi odrasli del, ki sicer ve, da ste 24 let zanesljiv partner. Strah pred zapustitvijo je tudi eden od tipičnih mehanizmov, skozi katere je smiselno razumeti partnerske konflikte.

Toda tukaj je pomemben drugi del zgodbe: njen strah ne pomeni, da morate vi postati njegov upravljavec. Videti je, da sta skozi leta nezavedno sklenila psihološko pogodbo: ona ob svojih skrbeh poveča nadzor, očitke in zahteve, vi pa jo skušate pomiriti, dokazovati zvestobo, pravočasno priti domov in se počutite krivega že zato, ker greste. Kratkoročno takšno prilagajanje morda zmanjša konflikt, dolgoročno pa njenemu strahu sporoča: »Res obstaja nekaj nevarnega, zato moram moža nadzorovati.« Tako se krog utrjuje. Psihološka pogodba, notranji konflikt in postavljanje meja so koristni pojmi za razumevanje takšne dinamike.

Vaša naloga zato ni, da ženi dokažete zvestobo še tristotič, ampak da ste hkrati ljubeči in odraslo jasni. Nekako v smislu: »Vidim, da te moji odhodi zelo prestrašijo in tega ne jemljem zlahka. Rad te imam in nimam namena iskati druge ženske. Vendar ne bom več sprejemal nočnih prepirov, zasliševanja, določanja nerazumnih rokov in tega, da moram zaradi službene poti čutiti krivdo. Lahko se dogovoriva, da se normalno slišiva, ne morem pa s stalnim preverjanjem dokazovati, da sem zvest.« To ni kaznovanje žene, ampak sprememba vajine dosedanje pogodbe. Meja je lahko mirna in ljubeča ter je še vedno meja.

Če je ta vzorec po toliko letih tako močan, bi bilo smiselno, da ga začneta obravnavati kot vajin skupni partnerski problem, ne kot dokaz, da je ona »ljubosumna« ali da vi »premalo razumete«. Žena bi lahko ob strokovnem pogovoru raziskala, kaj se v njej ob ločitvah pravzaprav aktivira in kako se sama pomiriti brez nadzora nad vami. Vi pa boste lahko vadili nekaj drugega: prenesti njeno nezadovoljstvo, ne da bi ga avtomatično razumeli kot dokaz, da ste naredili nekaj narobe. Sprememba bo najbrž sprva prinesla nekoliko več nelagodja, ne manj. Toda prav tam se lahko začne drugačen odnos: ona prevzema več odgovornosti za svoj strah, vi pa ostajate zvest in ljubeč mož, ne da bi bili hkrati ujetnik tega strahu.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: uros@revitacenter.si url: revitacenter.si