Hitra menjava razpoloženja pri 2 letniku.

Pozdravljeni,

V kolikor tema ni v primerni rubriki se opravičujem.

Prosil bi za mnenje in sicer nekaj časa opazujemo pri 2 leti in 2 meseca stari hčerki opazujemo, da se ji lahko razpoloženje praktično v sekundi spremeni (dostikrat večkrat dnevno). Lahko je že najmanjša stvar spravi čez rob in se prične metati po tleh, dreti na ves glas, večkrat jo moramo paziti, da nebi prišlo do poškodbe glave, ker je takrat povsem vsa iz sebe. Zmoti jo lahko že najmanjša stvar. Primer.: Povedala bo, da bi rada pila, se ji pripravi kar želi (Vodo ali sok) in bo se bo lahko kar naenkrat pričela dreti na ves glas (lahko traja od 5min do 30min..). Na dopustu smo opazili, da je bilo 2 dni skoraj cel dan tako. Prosim za pomoč kako ji lahko pri tem pomagamo, ali moramo obiskati še kakšnega strokovnjaka? Nekje smo tudi brali glede MNRI terapije?

Prav tako prosim še za mnenje/pomoč: Dostikrat se ponoči zbudi (1-3x) se prične dreti kot bi jo nekdo matral, nič ni prav.. Želi ninkota in ji daš, pa se šebolj zadere, da ga noče, in hoče piti in noče itd. itd… dostikrat jo komaj umirimo.

Opazili smo, da se je to bolj poudarilo, ko se je rodil 2. otrok, čeprav jo dosti vključujemo še vedno, dosti se z njo poskušamo ukvarjati in ji dati vedeti, da ni zaradi 2. otroka zoperstavljena. Do 2. otroka se zelo lepo obnaša, ji želi pomagati itd..

Vprašali smo v vrtcu in so povedali, da se pri njih to nič ne pojavlja. V varstvu pri starih starših se je v zadnjem času pričelo pojavljati.

Lp

Pozdravljeni,

po opisu bi najprej pomislil na razvojno običajne izbruhe jeze oziroma stiske – tantrume. Pri dveh letih so ti zelo pogosti. Otrok ima že močne želje in potrebo po samostojnosti, še nima pa dovolj razvitega govora in sposobnosti uravnavanja intenzivnih čustev. Zato je lahko reakcija zelo nenadna in na videz povsem nesorazmerna z dogodkom.

Tudi to, da jo »čez rob« spravi nekaj tako majhnega, kot je ponujena pijača, je pri tej starosti mogoče. Pijača verjetno ni pravi vzrok, ampak samo zadnja kaplja ob utrujenosti, lakoti, preveliki količini dražljajev, spremembi rutine ali nakopičeni napetosti. Dopust je za majhnega otroka lahko precej naporen prav zaradi drugačnega ritma in številnih novih vtisov.

Rojstvo sorojenca je lahko pomemben dejavnik. To, da je do dojenčka ljubeča in želi pomagati, ne pomeni, da spremembe ne doživlja tudi kot izgubo dela dosedanje pozornosti in varnosti. Teh občutkov ji ni treba izražati neposredno do sorojenca; pogosto se pokažejo kot večja občutljivost, oklepanje staršev, težji prehodi, izbruhi ali nočno prebujanje. To ni znak, da ste naredili kaj narobe.

Tudi podatek, da se v vrtcu to ne pojavlja, je prej pomirjujoč. Vrtčevsko okolje je pogosto bolj strukturirano in predvidljivo, nekateri otroci pa napetost pokažejo šele doma oziroma ob ljudeh, pri katerih se počutijo najbolj varne. To ni zavestno izsiljevanje.

Med izbruhom ji lahko najbolj pomagate tako, da:

najprej poskrbite za varnost in odstranite predmete, ob katere bi se lahko udarila;
ostanete čim bolj mirni in uporabljate malo besed: »Vidim, da ti je zelo težko. Tukaj sem. Ne bom pustil, da se poškoduješ.«;
je med največjo razburjenostjo ne prepričujete, zaslišujete ali ji ponujate vedno novih možnosti – takrat jih ne zmore predelati;
pri nasprotujočih si zahtevah mirno zaključite: »Voda je tukaj, če jo boš želela,« namesto da skušate vsakič znova ugotoviti, kaj bi jo zadovoljilo;
čustvo sprejmete, smiselne meje pa ne spremenite samo zato, da bi izbruh čim prej prenehal;
po umiritvi ponovno vzpostavite stik, na kratko poimenujete dogajanje in nadaljujete dan brez kaznovanja, sramotenja ali dolgega predavanja.

Preventivno pomagajo reden ritem spanja in obrokov, opozorila pred prehodi, dve preprosti izbiri namesto odprtih vprašanj ter vsak dan nekaj časa, ko ima enega od staršev samo zase in sama vodi igro. Koristno je tudi, da se starši in stari starši dogovorite za čim bolj podoben način odzivanja.

Nočna prebujanja so lahko povezana z isto povečano občutljivostjo, utrujenostjo ali spremembo v družini. Možni so tudi delni prehodi iz globokega spanja oziroma nočni strahovi. Pri teh otrok pogosto kriči, deluje buden, vendar staršev zares ne zaznava, ga je težko potolažiti in se dogodka zjutraj ne spomni. Takrat ga praviloma ne poskušamo povsem zbuditi, temveč ostanemo mirni in preprečimo poškodbo. Če pa je hčerka povsem budna, naj bo nočni odziv kratek, miren in vedno podoben, brez dolgega pogajanja, prižiganja zaslonov ali ponujanja vedno novih stvari.

Za teden ali dva bi si zapisoval čas, trajanje in sprožilec izbruhov, spanje, lakoto oziroma utrujenost ter kako hitro se po dogodku vrne v običajno razpoloženje. To pogosto pokaže precej jasen vzorec.

Samo na podlagi opisanega ne vidim razloga, da bi bila MNRI terapija prvi korak. Za njeno učinkovitost je za zdaj malo kakovostnih dokazov, predvsem pa običajni tantrumi dveletnika sami po sebi niso pokazatelj »neintegriranih refleksov«.

Ker posamezen izbruh včasih traja do 30 minut in ker so nočna prebujanja pogosta, bi dogajanje vseeno omenil izbranemu pediatru – ne zato, ker bi opis nujno kazal na motnjo, ampak da preveri splošni razvoj, govor, sluh, spanje in morebitne telesne vzroke nelagodja.

Prej se je smiselno posvetovati, če so zelo dolgi izbruhi redni, če jih je več kot približno pet na dan več dni v tednu, če se otrok namerno poškoduje ali ga ni mogoče ohraniti varnega, če je večino časa razdražljiv tudi med izbruhi, izgublja že osvojene sposobnosti ali obstajajo skrbi glede govora, igre in socialnega stika. Pri nočnih dogodkih pa tudi ob izraziti dnevni zaspanosti, močnem smrčanju ali prekinitvah dihanja.

Cilj ni, da tantrumov ne bi bilo, temveč da jih odrasli dovolj mirno prestanejo z otrokom, dokler ta postopoma ne razvije boljših sposobnosti za uravnavanje svojih občutkov.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt